Pogovor z Igorjem Bavčarjem, ministrom za notranje zadeve v Demosovi vladi, je nastal v sklopu oddaj, ki jih RTV Slovenija pripravlja ob praznovanju 20. obletnice samostojne Slovenije.

Pogled nazaj
"Čas pred 20 leti je zame neko obdobje, ki je v osnovi ključno obdobje v življenju tega
naroda. Nastanek države po mojem mnenju odtehta vse napake, ki smo jih morda naredili. Ta čas je treba po mojem mnenju označevati v superlativih," zatrdi Bavčar, ki je ocenil tudi predsednika Demosove vlade Lojzeta Peterleta: "Bil je človek dialoga. Posluša, se da prepričati, ni trmoglav, ni bil vedno optimalen v času priprav, ampak tudi to smo rešili." O Peterletovi odstranitvi Titove slike pa pravi, da si ni mislil, da bo moral to storiti ravno predsednik vlade, "ker je prej naročil, da se to umakne. Ampak v tem aktu je bilo veliko simbolike. Bil je ena od mnogih epizod, ki so pokazale, kam pravzaprav gremo in kaj smo."

Politika ga ni zanimala
Poudaril je, da je kot predsednik Odbora za varstvo človekovih pravic podpiral vse stranke, zbrane v koaliciji Demos, in da ni imel neposrednih političnih ambicij. Po njegovih besedah so se o njegovem vstopu v politiko aktivno začeli pogovarjati šele po zmagi Demosa na volitvah.

Zakaj mesto notranjega ministra?
Notranje ministrstvo, v okviru katerega je bila tudi Služba državne varnosti (SDV), je bila po mnenju številnih eden izmed najtrših orehov, s katerim se je morala spoprijeti prva demokratična vlada. "In glede na to, da smo se v odboru dve leti ukvarjali z SDV-jem, je bilo evidentno in mnogim, ki so snovali tisto vlado, se je zdelo najprimerneje, da to mesto prevzamem jaz," pojasni Bavčar in pove, da je takoj po prevzemu republiškega sekretariata za notranje zadeve, poznejšega notranjega ministrstva, takoj razorožil SDV, ji vzel vsa policijska pooblastila, prepovedal vstope na mestne delilnike na poštah.

Dobrodošlice ni pričakoval
Na vprašanje novinarke Rosvite Pesek, kako se je ob prihodu na sekretariat počutil, pove: "Absolutno nisem pričakoval nobene velike dobrodošlice. Nisem pričakoval nobenega posebnega aplavdiranja ali navdušenja v takratnem establišmentu, ki je praktično kompletno nomenklaturo prejšnjega sistema spravil samo pod peščico sicer takrat številčne vlade 27 ministrov." Pričakoval pa je "vsaj neko elementarno profesionalnost na eni strani, neko osnovno človeško dostojanstvo ob tem, da je nesporno prišlo do zamenjave oblasti po volji ljudstva. In v tem, kar se je zgodilo, vidim del upanja prejšnjega režima, da bo ta naša epizoda kratkotrajna in da jim ni treba biti prav posebej spoštljiv do vlade, ki je prihajala."

Zabavni trenutki v Beogradu
Imel je tudi nekaj sestankov s preostalimi republiškimi sekretarji v Beogradu pri zveznem sekretarju za notranje zadeve Petru Gračaninu. Na te sestanke je hodil s hrvaškim kolegom, kjer so ju po navadi prepričevali, da ni razloga za separatizem, je dejal Bavčar, ki pa na omenjene sestanke nima samo slabih spominov.

"Spominjam se sestanka, na katerem je Petar Gračanin rekel, da sliši, da pripravljamo nov potni list, in jaz sem ga potegnil iz žepa in sem rekel, ja tukaj je, in sem ga pokazal na splošnio začudenje vseh prisotnih. Pod mizo me je s kolenom dregal hrvaški minister in rekel, daj, ne počni tega, lepo te prosim, nemoj to sada. To so bili po svoje tudi zabavni trenutki."

"Preoblačenje veliko pove"
"26. junija 1991 sem prišel v parlament še v delovni obleki, saj sem bil še v štabu, ki je bil na Gregorčičevi v prostorih vlade, kjer so zdaj prostori za vladne tiskovne konference. Soproga mi je prinesla obleko, preoblekel sem v pisarni šefa Bučarjevega kabineta. Na proslavo sem šel v z veliko kokardo, ponosom. Zdelo se mi je, da smo soočeni in prisostvujemo velikemu trenutku, res je bilo tako. Za to je bilo potrebno veliko naporov, dela - političnega, profesionalnega, vladnega, strokovnega. Bil je neki izjemen trenutek, ki je vreden spomina. Potem sem se preoblekel in šel nazaj v štab, kjer so me ob treh zjutraj zbudili zaradi tankov iz vrhniške kasarne. To veliko pove, to moje preoblačenje." se proslave ob razglasitvi slovenske neodvisnosti spominja takratni notranji minister.

Naslednji dan se je začela desetdnevna vojna in številni so dvomili v uspeh Slovenije proti močnejšemu JLA, dokler ni bilo jasno, da je umik predaja jugoslovanske vojske samo še vprašanje časa. Ob tem Bavčar pove, da so kmalu tudi Američani, ki sprva niso bili naklonjeni razpadu Jugoslavije, spoznali, da nastanka nove države ne more ustaviti nič: "Varnostna informativna služba mi je dala poročilo o poročilu ameriškega vojaškega atašeja, ki je bil v času osamosvojitvene vojne nastanjen v hotelu Slon … ali Lev, natančno se ne spominjam, katera žival je bila. On je prvi dan napisal klasično poročilo – pričakujemo spopad, JLA je močnejša. Drugi dan je napisal: Zmotili smo se na celi črti. Slovenske enote policije in teritorialne enote popolnoma nadzorujejo teritorij. Domnevam, da ta stvar ne bo trajala več kot nekaj dni. JLA je popolnoma nesposobna, da bi razvila svojo moč, razpada."