"Bog pride tudi zaradi teme in ljubezen ne bi bila ljubezen, če me ni bi nagovorila tudi v teh mojih najhujših teminah, ki jih sam ne znam razsvetliti," dodaja.

O sporočilu, ki ga ima praznik božiča za vsakega človeka, smo se pogovarjali z jezuitom Rokom Bečanom.

Mesta in kraji so praznično osvetljeni in okrašeni, božične in prednovoletne zabave se kar vrstijo, mize se šibijo od dobrot. Pa vendar se zdi, da nam pravi smisel in oznanilo tega praznika ostaneta nekako zakrita. Zakaj?
Morda je v prvem trenutku ob teh stvareh, ki nam napolnijo čute, domišljijo, doživljanje, pozornost, težko govoriti o smislu, ker gre za drugo vprašanje. Ne gre za to, kar doživim, kar čutim, ampak za neko globlje vprašanje: kaj mislim in čutim globljega. Te stvari, ki so povezane z napolnjenjem človeka, z napolnjenim sporočilom, potrebujejo nekakšno sidro, sidro v duši. In proces iskanja tega sidra potrebuje več časa, potrebuje nekaj praznične praznine, odmika in tudi nekaj osebnega iskanja. Preprosto bi rekel: ko pričakujemo božič, imamo v času adventa kar štiri tedne za pripravo. Če smo se pripravljali, verjetno že nekaj čutimo, smisel že odkrivamo. Če pa še tega nismo storili, je pa potrebno, da si še vzamemo čas. Te stvari, praznik, praznovanje, mize, srečanja, voščila, darila, same po sebi niso napačne, niso ovira, a jih je s tem iskanjem smisla treba postaviti na pravo mesto.

Pravkar ste že nakazali, da zaradi omenjenih zunanjih dogodkov in stvari božič doživljamo samo še kot kulturni fenomen. Zdi se, da moramo vse omenjeno nekako odmisliti, če hočemo, da se nam razkrije duhovno-religiozni pomen božiča. Kako se nam ta kaže?
Tako kot ste rekli, božič ima svoje sporočilo, ima svoj pomen. Ker je božič Božje sporočilo, gre za neko objektivno danost, nosi pomen sam v sebi, se nam tudi želi razkriti. Kako? Iščemo znamenja, sporočilo, moramo iti v dinamiko odkrivanja sporočila. Običajna stvar je, da gremo malo v preteklost, iti nekoliko nazaj, poiskati nekaj – prej sem rekel – te praznine, ki je bila dana z otroškim čudenjem, z otroškim iskanjem, postavljanjem vprašanj. Tudi za odraslega človeka je to dandanes proces, ki ga moramo vedno znova začeti, si postaviti vprašanja. Hvaležen sem za izziv te oddaje, kaj je smisel. Gotovo pa nam sama tradicija, se pravi, ta preteklost razodevanja Boga skozi praznovanje božiča da nekaj znamenj, sporočil po Svetem pismu. Če pa jih iščemo neposredno prek načinov praznovanja, obredov, se pravi, prek polnih miz, novoletnih zabav, prek voščil in daril, je pa pot malo bolj zapletena, je to iskanje malo oteženo.

Zahodna pa tudi vzhodna krščanska tradicija govorita o srcu. Za odkrivanje smisla božiča je potrebna poglobitev v srce, kjer se nam smisel lahko razkrije. Pa vendar nas v tej poplavi čutnih dražljajev, komercializiaciji, te stvari tako zaposlijo, da ta smisel enostavno prezremo. Zato je potreben nek napor. Kaj mislite o tem?
Se strinjam. Ko iščemo nekaj globokega, duhovnega, iščemo tudi naš odziv na to: kaj nam pomeni? To so vedno neizrečene zadeve. Težko jih je ubesediti, težko jih je napisati. Včasih jih je tudi težko pripovedati drugim. Če nekdo misli, da je božič družinski praznik, pa sam nima družine, je to zanj lahko hud napor. Lahko pa je ta bolečina, samota tudi nekakšna priložnost, in kot je sam izpostavljen temu naporu, so mu izpostavljeni tudi drugi. Iskanje smisla ni nikdar láhko. Včasih se nekomu kar tako utrne, zgodi. To je tudi milost. Ta občutja, ki jih imamo ob doživljanju smisla – bodisi gre tu za mir, za občutje, da smo ljubljeni, za veselje, so lahko stopnjevana s pomočjo daril. Ampak je tudi tisti, ki ne dobi darila, morda bolj odprt za to, da mu bo Bog sam dal darilo. Gre za ta prepad, ki loči popolnoma drugačenega Boga od človeka. So poti, ki se najdejo v tem naporu iskanja ali pa tudi v tej odprtosti, da se nam smisel sam odkrije.

Večkrat slišimo površinsko sodbo, ki zveni kot očitek, češ da so prvi kristjani praznovanje božiča prevzeli od poganskih ljudstev. Res je, da so kristjani od poganskih verstev prevzeli formo oz. obliko praznika, vendar so mu dali povsem novo vsebino. V čem je radikalna novost, edinstvenost praznika?
To je forma, lahko bi rekli tudi kultura, inkulturacija verskega sporočila. V tretjem, četrtem stoletju rimskega imperija so rimski vladarji dali to formo. Od takrat izvira datum 25. december, ki je povezan s praznovanjem "nezmaganega sonca". Tudi kasneje so papeži Katoliške cerkve potrdili ta odlok cesarja Konstantina leta 330. Ampak gotovo je krščansko sporočilo, sporočilo Božjega razodetja samega neodvisno od te forme, od te kulture. Moramo se vprašati po identiteti tega Boga, ki se razodeva sam po svoji objektivnosti, kar je včasih skoraj metafizično vprašanje. Kakšen je Bog te hebrejske tradicije, zdaj krščanske, ki je popolnoma drugačen od čaščenj drugih božanstev? Po Svetem pismu se nam to pokaže bodisi v tem razodetju identitete Boga v gorečem grmu pred Mojzesom: »Jaz sem, ki sem.« Pred tem grmom se mora Mojzes sezuti, mora vložiti ta napor, mora iti malo iz sebe. Ampak dobi tudi poslanstvo, ima nalogo sodelovanja. Se pravi, Bog je tisti, ki narekuje človeku, kaj naj se zgodi, in to, kar mu narekuje, je povezano s sporočilom ljubezni. Bog, ki je, je hkrati Stvarnik. Je tisti, ki mu je sonce podrejeno, ki mu je letni koledar podrejen. In če ustvarjeno stvar, kot je sonce, kot je luč, povežemo s praznovanjem zgodovinskega dejstva: Božji sin se rodi, ta popolnoma drugačen Bog vstopi v človekov čas in prostor. Sonce, sončev obrat, ki ga praznujemo nekaj dni pred božičem, je lahko dober zgled, podoba, prilika tega, kar nam Bog stori. Tako kot nam sonce daje moč za življenje, prinaša življenje, ogreje človeka, utrdi zaupanje v življenje, tako tudi Božji sin, ki se rodi in hoče nekaj dati človeku.

Omenili ste že starozavezno razodetje: Mojzes, ki se sezuje. Bog, ki se mu razodeva, je popolnoma drugačen, je neodvisen, je svoboden. Kaj pa se zgodi v novozaveznem razodetju, z Božjim sinom, z Novorojenim Jezusom Kristusom? Kakšna je njegova identiteta?
Predvsem se kaže po tem, da Jezus Kristus kliče Boga Oče oz. da se imenuje Sin človekov. To govori o tej identiteti Božjega sina. To je sicer povezano že s starozavezno identiteto Božjega ljudstva, ki je bilo imenovano sin oz. Božji sinovi. Gre za poimenovanje, razodetje identitete, ki človeku ne da "zapakiranega" sporočila, ampak je vsakemu prepuščeno, da odkriva, kaj je to sporočilo, da se vpraša, kaj mi pomeni Bog kot Oče. Ali ga lahko kličem ali se počutim tudi jaz kot človek zaradi Jezusa Božji sin, Božja hči – tudi ženske se lahko to vprašajo. Na sam božični dan beremo pri mašah svetopisemska berila, ki govorijo o tej identiteti, bodisi starozavezno berilo preroka Izaija, ki pravi: "Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan", bodisi novozavezno pismo Hebrejcem, ki pravi: "Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po sinu". Sin pomeni tudi to, da sem dedič Božjega veličastva. V hebrejski kulturi, ki je dala kontekst temu poimenovanju sina, je sin nekdo, ki je enak očetu. Tudi v veroizpovedi rečemo »Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga«. To sinovstvo, ki je po eni strani drugačno, to je edinorojeni Božji sin. Potem razmišljamo o tem, da je to preneseno tudi na človeka. Apostol Janez, katerega berilo beremo v božičnem času, v dneh po božiču, pravi: "Božji otroci smo". Od Boga prejemamo to Božjo ljubezen. Tudi to, kar lahko doživimo v praznovanju družinskega vidika, da sem ljubljen, da imam očeta, mater, nam lahko pomaga razumeti to identiteto Jezusa Kristusa. Je nekdo, ki skrbi zame, to je Oče, in hkrati v prihodu v mojo bližino, ko postaja moj brat, dobi dodaten pomen v praznovanju velike noči. Ta moj brat se daruje zame, daruje svoje življenje, ki je zanj enako dragoceno kot zame, saj se je učlovečil tako kot jaz. Daruje ga zame, da bi me zares za večne čase rešil. S tem deli svojo večnost, svojo absolutnost z menoj. Apostol Janez tudi pravi: "Ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga, on nas je vzljubil, poslal svojega sina v spravno daritev za naše grehe". Božično sporočilo se dopolnjuje s sporočili drugih večjih krščanskih praznikov, velike noči in še katerega.

Po krščanskem oznanilu je v središču božičnega praznika skrivnost Boga, ki se človeku ne razodeva kot ideja o vsepresežnem absolutnem bitju, temveč kot dar svobodne ljubezni. O kakšni ljubezni nam govori božič?
O zelo globoki ljubezni, bi rekel. Ko se rodi Božje dete, se nam Bog, ki je bil prej skrit, razodene z obrazom, s človeško samoumevno identiteto. In če je ta v tem iskanju smisla, te ljubezni, se zavedamo, da je to Bog, ki prihaja predme s tem otroškim obrazom, se zavem, da je to z Božje strani nekaj zelo osebnega. Bog, ki daje samega sebe, Bog, ki ni zadržan v neki samoedinosti, ampak ki je Bog skupnosti, Bog, ki ima Sina – Bog Oče, Sin in Sveti Duh. Ampak to skupnost, ki je nekako skupnost znotraj Boga, deli z ljudmi. Ta ljubezen pove, da smo del Božje družine, da je to dete tudi naše dete. V adventu smo premišljevali, kako je bila Božja mati Marija tista, ki je nosila to dete, ki je sodelovala z Bogom, da je to dete prišlo na svet. Potem imamo tu še figuro Jožefa. Če pogledamo včasih jaslice in se malo vživimo v to božično zgodbo, lahko ob zrenju Boga in te Božje, svete družine začutimo ljubezen. Ljubezen je tudi nekaj, kar ima opraviti s smislom, z odnosi pa tudi s čustvi. Ljubezen je večpomenska beseda. Težko je reči, zdaj govorimo o ljubezni med moškim in žensko, zdaj govorimo o ljubezni med starši in otroki. Tudi za nekoga, ki ima slabo izkušnjo otroštva, družine, Bog sporoča ljubezen, potem pa gre za iskanja, ki so ob prazniku božiča malo bolj ovinkasta, ne tako neposredna. Sporočilo te ljubezni se potem dopolni v veliki noči. Ta ljubezen govori o dostojanstvu, ki ga Bog daje človeku. Gre za dostojanstvo, da hoče biti z menoj, da je moja podoba podobna Božji podobi, da Bog hodi z menoj, prebiva z menoj, me posluša, se odziva, pogovarja z menoj, tako kot se je pogovarjal Jezus s svojo družino, z učenci. To traja, ima dimenzijo večnosti. Še danes v vsakem, ki praznuje božič, v vsakem, ki potrebuje Boga, Božjo ljubezen, prebiva Bog. In potem je tu skrivnost velike noči, ko se daruje, tudi za tiste moje temine. Govorili smo luči, govoriti moramo tudi o temi. Bog pride tudi zaradi teme in ljubezen ne bi bila ljubezen, če me ni bi nagovorila tudi v teh mojih najhujših teminah, ki jih sam ne znam razsvetliti.

Zdaj ko sva nekoliko ubesedila, v čem je skrivnost božiča, se dotakniva še vprašanja, kako se človek lahko pripravi na te praznike. Kot voditelj duhovnih vaj v vsakdanjem življenju v adventnem času spremljate verujoče, ki se želijo srečati z novorojenim Jezusom. Ali lahko v glavnih potezah orišete potek duhovnih vaj? Komu so namenjene
Adventne duhovne vaje smo začeli v začetku adventa, pred štirimi tedni in bomo z njimi nadaljevali do konca božičnega časa, se pravi, skupaj sedem tednov. Namenjene so vsakemu, ki je pripravljen vsak dan moliti, si vzeti pol ure časa za premišljevanje svetopisemskih odlomkov; vsakemu, ki ima željo da jih opravlja. Letos nas je okrog 130 po Sloveniji in Avstriji, ki jih opravljamo v organizaciji jezuitov iz Ljubljane. Poleg tega, da vsak sam moli, imamo še tedenska srečanja, kjer enkrat na teden podelimo med seboj, kaj me je pri tem odlomku, ob katerem sem molil – na primer ob angelovem oznanjenju Mariji – nagovorilo. Gre pa tudi za šolo molitve. Za vsakega, ki hoče poglobiti svojo molitev, je to preprosto vaja – duhovne vaje kot vaje.

Kaj naj bi duhovne vaje prebudile v verujočem, ki se odloči za to pot iskanja Božjega obličja?
Malo je povezano s tem, kaj si vsak človek želi. Dosti ljudi, ki smo jih vprašali na prvem srečanju, zakaj ste prišli, kaj pričakujete, je reklo: mir in srečanje s praznikom božiča, z Jezusom. Nekdo išče odgovor na odločitev v življenju z Božjo pomočjo. Nekdo pa je preprosto malo radoveden, potrebuje druženje ali pa se rad pogovarja o smislu Božjih reči. Potem tudi sami odlomki pa tudi sam liturgični čas, ki ga ponuja Cerkev, vabijo človeka, da malo razširi svoj pogled, s katerim vstopa v duhovne vaje. To je povabilo Janeza Krstnika, ki napoveduje Jezusov prihod: »Nebeško kraljestvo se približuje, spreobrnite se!« Gre za povabilo, da izročim svoje temine Bogu, da občutim, kje mi Bog ponuja samega sebe, svoje kraljestvo ljubezni – in za to si vzamemo nekaj časa. Ko si vzame človek v duhovnih vajah, molitvi, en teden časa na témo, kako me Bog ljubi, je to bogastvo, zbira zaklad duhovne izkušnje. Svetopisemska besedila zaživijo pred njim v novi luči, hkrati pa jih poveže s svojim življenjem. Včasih to pomeni, da se sam počuti ljubljenega, da ve, kaj to pomeni, da ima več korajže, več luči v svojem življenju. Malo je tudi tega povezovanja v skupini, pogovor o prazniku, o molitvi poveže različne ljudi, ki pridejo z različnih domov v eno skupnost. Malo smo pa odprti. Voditelji, spremljevalci ne narekujemo, kaj bi moral storiti, ampak sprašujemo, kaj doživljaš, kaj prosiš Boga, kaj misliš, da ti Bog daje. Zelo smo odprti, da je sporočilo duhovnih vaj prilagojeno vsakemu posamezniku.