Kot so sporočili ob razkritju, se bodoča veleposlanica Združenega kraljestva v Sloveniji slovenskega jezika uči že zadnje leto. Učenje tujih jezikov je nekaj običajnega za diplomate, kot je povedala Harrison v pogovoru za BBC, pa je "priprava na invalidnost", kot ji sama pravi, edinstvena za njen položaj. Privajanje na nov dom, zapomnitev novih poti do dela so le nekatere naloge, ki se jih mora naučiti poleg vsakodnevnega dela. Pri vsem tem ji bo pomagal pes vodnik Otto, dveletni mešanec med labradorcem in zlatim prinašalcem.

Victoria je bila rojena z normalnim vidom, motnje vida pa so se začele pojavljati v najstniških letih. Po koncu študija je sčasoma izgubila vid. "Ni bilo vedno lahko odraščati s slabšim vidom."

Toda to je ni odvrnilo od njenega sanjskega dela – diplomacije. Televizijska poročila o padcu berlinskega zidu leta 1989 so ji vzbudila zanimanje za svet tuje diplomacije. Očeta je vprašala, kaj počne diplomat, in izvedela, da so "plačani, da potujejo po svetu, se učijo jezikov in predstavljajo svoje države". "To se mi je zdelo fantastično," je povedala v intervjuju za BBC.

Leta 1995 je bil sprejet Zakon o diskriminaciji invalidov, ki ga je nadomestil Zakon o enakosti, da bi odstranil ovire, s katerimi se invalidi spopadajo pri zaposlovanju. Leto kasneje je Victoria dobila prvo priložnost za delo na zunanjem ministrstvu. Ni je skrbelo, kako bo invalidnost vplivala na njeno delo, bolj je imela težave z lastno negotovostjo. "Mislila sem, da morda nisem dovolj pametna. Nisem hodila na Oxbridge (Oxford in Cambridge, op. a.). Res je tekmovalno."

Ministrstvo za zunanje zadeve in zadeve Commonwealtha je Victorii ponudilo pripravništvo v Moskvi – a ko je razkrila, da ne vidi, je sledila zavrnitev, češ da v njihovi organizaciji nimajo slepih ljudi.

Victoria se spominja, da je bila zaradi telefonskega klica bolj presenečena kot razočarana. Vedno je mislila, da jo bo v karieri bolj oviralo to, da je študentka ali ženska, kot to, da je slepa.

Leta 1997 je dobila stalno zaposlitev na ministrstvu za zunanje zadeve. Postala je prva oseba z invalidnostjo, ki je tam delala. "Bila sem novost."

Ministrstvo za zunanje zadeve se je še vedno spopadalo s spremembami, ki jih je prinesel zakon o diskriminaciji zaradi invalidnosti, in trajalo je šest mesecev, preden je dobila računalnik, ki ga je lahko uporabljala.

Kmalu so se znova pojavili dvomi same vase: "Počutila sem se nekako frustrirano, ker sem mislila, da ljudem ne morem pokazati, da sem pravzaprav tako dobra kot oni. In v resnici nisem imela priložnosti dokazati, da se skeptiki motijo." Nekateri so celo namigovali, da je vlogo dobila, da bi okrepili statistiko enakih možnosti.

Sorodna novica Novo britansko veleposlanico v Sloveniji bo spremljal tudi pes vodnik Otto

Stališča v Združenem kraljestvu so se počasi začela spreminjati – toda dve leti kasneje, ko je Victoria poskušala dobiti svojo prvo službo v tujini, so se nekatera tuja veleposlaništva presenetljivo odzvala na njeno invalidnost. Spominja se ene izjave: "Ta oseba mora govoriti jezik države – in očitno se ga, ker je slepa, ne bo mogla naučiti."

V času svoje diplomatske kariere je bila napotena v Helsinke in Sarajevo. Kot je povedala za BBC, vsaka nova država predstavlja svojevrstne izzive.

Ugotavlja, da so ljudje pogosto radovedni glede nje in to, da je slepa, lahko pomaga pri vzpostavljanju osebnih vezi med krmarjenjem po občutljivi umetnosti pogajanja. "Morda bom morala nekoga prijeti za roko, da me vodi do izhoda sejne sobe. Takšne stvari prinašajo človeško povezavo, ki je dejansko lahko zelo koristna pri vzpostavljanju odnosov."

Ta povezava lahko Victorii pri delu pomaga tudi na druge načine. "To mi je tudi omogočilo, da se osredotočim na dejstvo, da moram dejansko spremljati pogovor, da lahko napišem poročilo."