Na ministrstvu za notranje zadeve so se odzvali na navedbe nekaterih medijev, da lahko Slovenija v kratkem pričakuje več kot 2500 prosilcev za azil, ki bi jih k nam lahko poslale druge države članice EU-ja. Gre za ljudi, ki so prošnjo za mednarodno zaščito lani podali v Sloveniji, nato pa so svojo pot nadaljevali v druge države. Po Dublinski uredbi mora namreč biti zahteva prosilca za azil obravnavana v državi prve registracije.

V Sloveniji je bilo leta 2024 vloženih 5173 novih prošenj za mednarodno zaščito, od tega pa jih je okoli polovica, 2597, prosila za mednarodno zaščito že v drugi državi članici, kar pomeni, da zanje Slovenija ne bi bila pristojna država niti v primeru, če bi ti odšli v druge države članice EU-ja in bi jih te želele predati državi prvega azila. Za vse preostale, teh je 2576, naj bi tako po poročanju nekaterih medijev, obstajala možnost, da bodo vrnjeni v Slovenijo. "Zavračamo vsakršno posploševanje in poenostavljanje postopkov mednarodne zaščite, še posebej, ker gre za obravnavo ljudi, in ne golih številk. Predaje prosilcev po Dublinski uredbi so regulirane, nanje vpliva več dejavnikov in meril, zato jih nikakor ne moremo zreducirati na matematično seštevanje ali odštevanje," so se na poročanje odzvali na ministrstvu.

Poudarili so, da ključna okoliščina ni število tistih, ki so v Sloveniji vložili prošnje za mednarodno zaščito, temveč podatek, da je Slovenija lani prejela 362 napovedi za predajo prosilcev za mednarodno zaščito, od katerih pa jih je bilo realiziranih 150. "Poudarjamo, da so predaje prosilcev za mednarodno zaščito izvedene v skladu z veljavno zakonodajo EU-ja in po točno določenem postopku, zato so izjave o množičnem vračanju prosilcev za mednarodno zaščito v Slovenijo popolnoma neutemeljene in zavajajoče," so poudarili na ministrstvu.

Vsak postopek predaje je formaliziran in se presoja od primera do primera

Na notranjem ministrstvu so pojasnili tudi, da koncept mednarodne zaščite, kot je opredeljen v pravnih aktih na ravni EU-ja, prosilcu zagotavlja pravico do zaščite v varni državi, ne pa tudi možnosti izbire države članice, ki naj obravnava njegovo prošnjo in v kateri želi to zaščito izkoristiti. "To pomeni, da so države članice obvezane obravnavati vsako prošnjo, ki jo prosilec vloži na njihovem ozemlju in za katero se ugotovi, da zanjo ni pristojna druga država članica," so sporočili.

"Kadar država članica meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, mora čim hitreje, v vsakem primeru pa v največ dveh mesecih od ugotovitve zadetka v sistemu Eurodac, od druge države članice zahtevati, da sprejme prosilca. Kadar zahteva za ponovni sprejem prosilca ni podana v navedenem roku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja," pojasnjujejo na ministrstvu.

Tudi če določena članica prejme zahtevo za predajo prosilca za azil, ima možnost preveriti pravilnost okoliščin, na podlagi katerih je bila pozvana k prevzemu prosilca, in lahko sprejem tudi zavrne, če meni, da po merilih iz Dublinske uredbe zanj ni pristojna, so sporočili z ministrstva. Dodali so, da je, tudi če država predajo odobri, postopek formaliziran in zahteva sodelovanje obeh držav. Poleg tega mora biti postopek izveden, kakor hitro je to praktično izvedljivo, najpozneje pa v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela osebo, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo.

"Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila mogoča, ker je oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če oseba pobegne. Kadar država članica pravočasno ne izvede predaje oziroma se ta ne opravi v določenem roku, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema te osebe, odgovornost pa se prenese na državo članico, ki je podala zahtevo," so še zapisali na notranjem ministrstvu.