Predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle, je v Odmevih pojasnjeval kadrovske poteze svoje vlade, ocenil uspešnost mandata in dejal, da za poskusi zaustavitve slabe banke stoji agresivna finančna oligarhija v povezavi s "tako imenovanimi" levimi strankami.

Z njim se je pogovarjala Rosvita Pesek.

Bili smo kar malo v dilemi, kako naj vas naslavljamo. Še vedno ste predsednik vlade RS, ki pa opravlja le tekoče posle. Kaj boste po sredini marca?
Upam, da bom tekoče posle opravljal čim krajši čas. Prejšnja vlada je te posle opravljala štiri mesece in pol in takrat ste se navadili, kakšno je naslavljanje. Po 14. marcu bom Janez Janša.
Boste poslanec?
Tega še ne vem. Vsekakor pa mandat imam. Doslej sem bil še na vseh demokratičnih volitvah v Sloveniji - mislim, da je to bilo sedemkrat - neposredno izvoljen.

Ko ste vi postali predsednik vlade, ste rekli, da bo prva naloga, ki jo bo imela nova vlada v letu 2012, ustavljanje padanja. Smo nehali padati?
Ne, padati še nismo nehali, je pa to padanje upočasnjeno približno za polovico. Toliko je Slovenija v lanskem letu zmanjšala razliko med tem, kar ustvarimo, in tem, kar porabimo. Drugi del naloge nas čaka - oziroma bi nas moral čakati - letos in deloma še naslednje leto.
Ko smo spraševali po mnenjih o tem mandatu, tudi včeraj v našem studiu, je znani ekonomist Jože P. Damijan povedal, da se je v glavnem strinjal z ukrepi vlade, da pa meni, da so bili varčevalni ukrepi vendarle pretirani. Dodaja, da so bile zanemarjane investicije in da investicijski ciklus ni bil zagnan. Kakšen je vaš odgovor? Zakaj se je tako močno zategnilo pas?
Prvič, to ni res. Pas se je zategnilo polovico od tega, kar bi bilo potrebno, ker je šlo pač za kompromis. Drugič, investicij nismo rezali. Investicij je bilo v lanskem letu bistveno več kot leto prej, vsaj na področju infrastrukture, vendar pa te investicije ne dajo takoj delovnih mest in nove rasti. Neki zamik je vedno. Tretjič, težko je zagnati velike investicije čez noč. Vlada, ko je februarja lani prisegla, ni dobila v roke nobenega dokončanega projekta, ki bi ga lahko začela izvajati. Razen te nesrečne zgodbe s Tešem 6, ki je pač investicija, za katero velik del državljank in državljanov iskreno povedano dolgo ni vedel, kaj z njo. Ker je bilo toliko vprašanj in toliko problemov in se tukaj v zaključni fazi zatika. Mi smo sklenili, da jo je treba dokončati, ker bi bila škoda večja, če bi jo zaustavili.

Ampak razen te investicije ni bilo nič drugega. Umeščanje tretje razvojne osi v prostor je popolnoma zaspalo med letoma 2008 in 2011; nič se ni zgodilo z drugim tirom, ustavila so se evropska sredstva za posodobitev železniškega omrežja. Objavljen je bil zgolj razpis za digitalizacijo prog, ki so še iz časa Avstro-Ogrske.

Te stvari smo pognali naprej. Vendar pa, preden se stvari umestijo v prostor, preden se sprejmejo državni lokacijski načrti, preden se pridobijo sredstva in finančne sheme, je pač potreben določen čas. V letošnjem letu je teh sredstev za investicije s pomočjo evropskih sredstev - kjer so bili tudi veliki zaostanki - dovolj, da neka gospodarska rast iz tega bo. Za naslednjo finančno perspektivo pa smo zagotovili s pogajanji neto skoraj 400 milijonov evrov priliva v slovenski proračun iz evropske blagajne. Se pravi, nova vlada bo tukaj imela bistveno večji manevrski prostor, kot smo ga imeli mi, a to še vedno ne bo zadoščalo za rast, če ne bomo nadaljevali privatizacije in neposrednih tujih investicij.

Govorilo se je o petih projektih. Trije so bili izpeljani. Od pokojninske reforme, zmanjševanja primanjkljaja, tudi reforme trga dela. Ta, na katerih so se pa najbolj lomila politična kopija - sanacija bank in pa seveda upravljanje državnega premoženja -, pa sta ostala. Takšna, kot ste si jih zamislili in delali z njimi leto dni, najbrž nikoli ne bosta.
V takšni ali drugačni obliki bosta morala ta dva projekta naprej, sicer Slovenija ne bo izšla iz krize. Brez sanacije bančnega sistema slovensko gospodarstvo ne bo pognalo zelenja. To je popolnoma jasno, tukaj zamujamo več kot tri leta.

Vprašanje je vendarle, ali s slabo banko ali tako, kot nakazuje predsednik SD-ja Igor Lukšič, ko pravi, da naj se znotraj bank ustanovijo neki portfelji za slabe naložbe.
Iz žepov davkoplačevalcev dokapitalizacije bank, ki niso očiščene - to smo že počeli. Vse te slabe naložbe so v bankah bile tudi zadnja tri leta. Ali so jih imeli na skupnih kontih ali razpršeno, je drugo vprašanje. Vsekakor so banke vedele, kaj so slabi krediti, kateri krediti se ne vračajo. Tukaj so predpisi, ve se, kako se tretira slab kredit, ki ga nekdo ne vrača več kot 90 dni. Tukaj je Evropska bančna agencija, poročila Banke Slovenije, Evropske centralne banke. Nobenih skrivnosti ni bilo. Problema se ni hotel nihče lotiti. Živeli smo v nekem virtualnem svetu. O tem problemu se praktično ni govorilo in tudi danes se bolj ali manj ne govori. Ko je neka debata o tem, ali neposredno dokapitalizirati te banke ali ustanoviti eno slabo banko; da se krediti prenesejo zato, da te očiščene, po novem dobre banke začno čim prej delovati. Nihče pa ne govori o dejanskem problemu - o tistih milijardah, ki manjkajo. O odgovornosti za te milijarde. V interesu finančne oligarhije je, da se zakrije ta odgovornost, in če se ti slabi krediti še naprej premetavajo znotraj obstoječih bank in jih upravljajo tisti, ki so jih bolj ali manj zagrešili, je jasno, da te odgovornosti ne bo.

Zato Lukšičev koncept oziroma koncept finančne oligarhije prihaja do izraza prek tako imenovanih levih strank tako agresivno.

Povejte, na kratko, ali je podatek Wall Street Journala, da je v naših bankah za 6,8 milijarde slabih posojil, točen.
Po podatkih, ki jih je vlada dobila sredi lanskega leta, je ta številka manjša. Vendar se stanje od takrat naprej ni izboljševalo, prej poslabševalo. Lahko smo blizu te številke.

Vlada je že imenovala dva švedska predstavnika med neizvršne direktorje te slabe banke in še dva naša. Ampak vendarle, očitki se verjetno ne nanašajo na slabo banko - jih je pa veliko - da je vlada v zadnjem času, ko je bila v razpadanju, kadrovala lojalne kadre. Gremo po vrsti, našteta so podjetja Luka Koper, Sod, Sova, odmevno je bilo imenovanje gospoda Prodnika, ki ga pravzaprav zavrača vsa kulturna sfera. Mimogrede, vam je danes žal - glede na to, da gospa Bratušek obljublja, da bo kulturno ministrstvo dala nazaj -, da ste takrat ukinili samostojno kulturno ministrstvo in dobili pravzaprav vso kulturno srenjo proti vladi?
Mi smo morali zmanjšati število resorjev in brez tega, da se neke stvari združijo, to ne gre. V Evropski uniji je deset ali enajst držav, ki nimajo samostojnega kulturnega ministrstva, pa so to kulturne velesile po Evropi in v svetu. Zato je popolnoma vseeno.
Kar se tiče gospoda Prodnika. Strah pred njim vlada zaradi tega, ker bo kmalu pogledal stare pogodbe, po katerih so nekateri dobivali visoke honorarje, pa nobenega filma posneli. Zato je taka panika v tem zaledju. Kar se tiče pa slabe banke, imenovani so trije neizvršni direktorji s strani tujih strokovnjakov. Ne dva naša in dva tujca. Vsi trije so že sanirali na Švedskem in drugod po Evropi situacijo v bančnem sistemu, ko je ta bil v krizi. Ta imena so usklajena z Evropsko centralno banko in Mednarodnim denarnim skladom. Vlada ni nič politično kadrovala, iskali smo najsposobnejše ljudi, in ta imena so usklajena s tistimi institucijami, s katerimi moramo pri tej sananciji sodelovati.

Kaj pa druga kadrovanja? V podjetja?
Glede kadrovanja v podjetjih, teh praktično ni bilo. Kot veste, je bil zaradi invalidnega zakona, ki je bil sprejet na začetku mandata, domet vlade za reševanje nekaterih zadev v podjetjih v državni lasti omejen. Nekaj časa je še obstajal AUKN, zdaj pa je stanje takšno, da pravzaprav za vsak poseg Soda v neko podjetje potrebuje ta upravni odbor oziroma uprava soglasje parlamenta. Vlada pravzaprav tega orodja nima. Šlo je samo za nekaj imenovanj v preteklem mandatu. Glede imenovanj v administraciji je pa popolnoma jasno, da vsaka vlada na tisti nivo, ki je zamenljiv, poskuša pripeljati sposobne ljudi, ki verjamejo v program, ki ga ta vlada izvaja. Ker ni dovolj samo, da je nekdo sposoben. Mora tudi verjeti v tisti program. Ker če je nekdo sposoben, pa zagovarja neki drug program, potem program te vlade ruši.

Ko je bilo to poročilo objavljeno, so se potem začeli odhodi. Najprej Virantove stranke, potem DeSUS-a in SLS-a. Nastalo je nekaj pelina. Vsaka stranka, ki je odšla ... Najprej sta se s Šušteršičem zapletla pri uvrščanju na dnevni red neke točke na sejo, potem ste Erjavcu odvzeli pooblastila za pogajanja o Ljubljanski banki in zdaj čisto na koncu ste še osebno na Twitterju Žerjavu napisali, da je najslabši minister vseh časov, ki mu ni niti do opravljanja nujnih obveznosti. Se tega slovesa ni dalo narediti na neki ...
Ne najslabši minister, dejal sem, da je najslabši gospodarski minister. Gospod Žerjav je kolega iz Azerbajdžana povabil na obisk. Je njegov gostitelj. Vodil je gospodarsko delegacijo v to državo. Ko je njegov gostitelj vrnil obisk, pa je on dejal, da ga ne bo sprejel. To je bila kaplja čez rob. Sicer pa je tako, da je bil Žerjav, ko je bil minister za promet v prejšnjem mandatu, neka osvežitev. Zato, ker ni prihajal iz cestnega lobija kot njegovi predhodniki in je hotel nekaj stvari spremeniti. Na področju gospodarstva pa žal ... Če ne bi bil predsednik koalicijske stranke, ki si je lahko sam izbral ta resor, ga jaz tja nikoli ne bi dal. Po enem letu sem v to še bolj prepričan.

Nezadovoljstvo torej.
Bili so preveliki čevlji na tem mestu.

Kmalu se nam bo v Odmevih pridružil Kerševan. Pogovarjali se bomo o tekočih poslih. Vi nameravate 10. marca oditi v Zagreb, se dogovoriti z Milanovićem, tokrat dokončno, in podpisati rešitev o varčevalcih Ljubljanske banke.
Dogovorjen ni Zagreb. Tudi datum je okviren. Odvisno od tega, ali bo dogovor usklajen. Ker ...

... še tečejo pogajanja ...
... lahko se je na neki večerji, kjer se ničesar ne zapiše, načelno nekaj dogovori. A ko pridejo papirji na mizo, se vidi, da je še veliko stvari, ki jih je treba uskladiti. Te zadeve zdaj potekajo. Imam občutek, da je na hrvaški strani vnema nekoliko popustila in da že nekaj časa čakamo na odgovor. Mogoče bodo oni počakali na naslednjo vlado, to je njihova pravica. Če bodo odzivni, bomo poskušali ta oreh streti. Če pač ne bodo - kot že rečeno - to ni naša izbira.