Prag tveganja revščine znaša približno 770 evrov. Z nižjim dohodkom od tega živi približno 243 tisoč prebivalcev Slovenije, med njimi je kar 85 tisoč upokojencev. Osnovna ekonomska in materialna varnost sta bistveni za kakovostno življenje v starosti, za dostojanstvo pa je nujna tudi enakopravna in humana obravnava starejših. Tega se zavedajo tudi v Združenju za dostojno starost Srebrna nit, od koder prihaja tokratna gostja oddaje Ah, ta leta! Biserka Marolt Meden.

Čeprav starejši ljudje po večini nimajo ne bogastva ne družbene moči, bi morala biti človekova vrednost veliko več od letnice rojstva ali številke sredstev na bančnem računu.

V državah Evropske unije je stopnja revščine starejših v povprečju nižja od stopnje revščine v celotni populaciji. V Sloveniji je prav nasprotno.

Biserka Marolt Meden je prepričana: "Tudi v tretjem življenjskem obdobju se moramo vsi počutiti varne. Moramo poskrbeti za dostojno življenje, ne le za preživetje z bistveno prenizko pokojnino!"

Dostojna starost je danes vse bolj odvisna od socialnega statusa. Povprečna pokojnina v Sloveniji le malo presega prag tveganja revščine, več kot 50 odstotkov upokojencev pa dobiva mesečno pokojnino, bistveno nižjo od tega. Na prvem mestu takrat niti ni dostojno življenje, ampak preživetje. Tisti, ki imajo dostojne pokojnine, prihranke in še kaj, torej živijo v dostojni starosti. To pomeni, da si lahko ob pokrivanju osnovnih življenjskih potreb privoščijo tudi obisk kulturnih prireditev, nakup knjige, počitnice, dodatne samoplačniške zdravstvene storitve, druženje s prijatelji in vse, kar dela življenje tudi v starosti prijaznejše in kakovostnejše.

Tveganje za revščino se pojavlja tako na podeželju kot v mestih. Na podeželju npr. številni ljudje živijo v dotrajanih stavbah, v hišah brez ogrevanja in s suhimi stranišči, v mestih pa veliko starejših, potem ko poplačajo vse stroške, nato v resnici nima za hrano.

Biserka Marolt Meden poudarja, da so revščini najbolj izpostavljene starejše ženske, najbolj tiste z vdovsko pokojnino.

Vsi, ki še zmorejo in so še pri močeh, se sami znajdejo na različne načine, kako ob skromnih dohodkih ne samo preživeti, ampak tudi živeti. Je pa res, da je v dvoje lažje. 80-letna Metka in 84-letni Jože Slivnik z Raven na Koroškem se od nekdaj pogumno in z roko v roki spopadata z izzivi življenja. Ker je Jože v svoji aktivni delovni dobi delal v tovarni kot strojni ključavničar v štirih izmenah, je Metka raje ostala doma, da je lahko skrbela za otroke in družino. Ker sta bila od nekdaj navajena živeti skromno, se je z eno plačo vedno nekako izšlo. Težje se je zdaj skozi vse dražje življenje prebiti z Jožetovo skromno pokojnino. Samo za plačilo položnic za stanovanje odštejeta 300 evrov na mesec, ob tem pa poudarjata, da sta hvaležna, da jima je pred leti hči pomagala odkupiti vsaj stanovanje in jima ni treba plačevati še najemnine. Čeprav jima po poplačilu vseh računov ostane zelo malo denarja, se, skromna in iznajdljiva, nekako znajdeta. Tako npr. Metka z veseljem in hvaležno nosi oblačila, ki jih dobi od hčere, za enotedenski poletni dopust varčujeta vse leto, vsak evro premišljeno porabita. Tudi za hrano. In čeprav se zdi, da skupaj in s pomočjo sokrajanov zmoreta kljubovati vse dražjemu življenju, v njiju nenehno tli strah – kaj bo, če eden izmed njih zboli in bo moral v dom za starejše? "Da bi šla v dom, sploh ne moreva računati z eno pokojnino. Kako bo pa drugi živel, saj ta pokojnina ne zadošča niti za plačilo oskrbnine za enega? Od česa bom pa jaz živela? Od zraka?" se sprašuje zaskrbljena Metka.

"Ta strah, kaj bo, ko obnemoremo, je čisto prevelik. Zato tako nujno potrebujemo sistemsko urejeno dolgotrajno oskrbo, da ljudi ne bo strah, kako bodo preživeli, če bodo morali npr. v dom za starejše, in da ne bodo s tem preveč obremenili svojih otrok." "Kajti," poudarja Biserka Marolt Meden, "le nekaj več kot 30 odstotkov oskrbovancev v domovih si lahko samih, s svojo pokojnino, plačuje domsko oskrbnino."

Stigma revščine razmere še poslabšuje. Tudi zato starejši pogosto ne poiščejo pomoči, med razlogi za molk pa je tudi to, da so vajeni skromnosti. Večinoma so to ljudje, ki so že sicer živeli skromno vse življenje. Na stara leta so samo še bolj zategnili pas. Nekateri se niti ne zavedajo, v kakšni revščini živijo. O res nevzdržnih razmerah poročajo številni posamezniki, ki delajo s temi ljudmi na terenu. V domovih številnih starejših zaznavajo revščino kot vonj po postani hrani, ki jim jo je škoda zavreči, bivanje v mrzlih, neogrevanih prostorih, včasih celo v vlažnih garažah, predelanih v garsonjere, brez potrebne zdravstvene pomoči … Predvsem pa revščino zaznavajo v njihovih žalostnih in v usodo vdanih očeh.

Številne posledice revščine so hude. Lahko se poveča socialna izključenost teh ljudi, pomanjkanje sredstev za ogrevanje in kakovostno prehrano pa pušča posledice na zdravju. Toda ko zdravje opeša, morda nimajo prave zdravstvene oskrbe, saj marsikdo pravi, da je treba številna zdravila ali terapije doplačati, kljub urejenemu obveznemu zdravstvenemu zavarovanju pa jim sredstev za to preprosto zmanjka.

Starejšim je namenjenih kar nekaj oblik pomoči: pomoč na domu, dodatek za postrežbo in delo, varstveni dodatek, letni dodatek, pogrebnina in posmrtnina, medicinski in tehnični pripomočki, subvencija najemnine … Toda kako so te pomoči dostopne, kako dobro jih starejši sploh poznajo?

Biserka Marolt Meden razlaga: "Veliko pravic je samo na papirju in niso enako dostopne vsem, predvsem tistim, ki imajo dohodke. Tako si recimo že storitve pomoči na domu marsikdo ne more privoščiti, ker je predraga, saj je treba znesku, ki ga prispeva občina, dodati toliko, da tega marsikdo ne zmore."

V starosti nas ne bi smelo skrbeti, ali si bomo znali zagotoviti primerno socialno pomoč. Navsezadnje marsikdo niti ne ve, da ima pravico do varstvenega dodatka. Če že, pa ne ve, kako izpolniti obrazec, in ker so stvari vse bolj digitalizirane, je to le še slabše. Zato si v Združenju za dostojno starost Srebrna nit prizadevajo, da bi pridobitev varstvenega dodatka ne bi bila vezana na pisanje vsakoletnih prošenj in izpolnjevanje obrazcev, temveč bi bil to avtomatizem in da bi varstveni dodatek pod določenimi pogoji pripadal vsem, tudi tistim v domovih za starejše. Biserka Marolt Meden poziva tudi, da se okrepi storitev pomoči na domu, ki jo izvajajo patronažne medicinske sestre in socialne delavke, ki dobro poznajo razmere na terenu in lahko starejšim pomagajo z usmeritvami na vse oblike pomoči, ki so jim na voljo.

Tam, kamor pomoč socialne države ne seže in kjer družina oziroma socialna mreža starejših ne zmore pomagati, starejšim v stiski pomagajo različne humanitarne organizacije. A sprejeti pomoč je težko, še težje je zanjo prositi. Revščina namreč s sabo še vedno nosi veliko stigmo, biti reven je sramotno, zato ljudje svojo stisko skrivajo. Številne prostovoljne organizacije pomagajo blažiti ponekod res težke razmere starejših. Humanitarček, Starejši za starejše, Karitas, Prostofer in druge prostovoljne organizacije pomagajo s hrano in drugimi nujnimi življenjskimi potrebščinami, z druženjem s starejšimi ljudmi, zagotavljajo jim brezplačne prevoze do zdravnika in na nujne terapije … V Sloveniji smo lahko ponosni, da med nami še živi solidarnost in da je toliko prostovoljcem mar za starejše ljudi ter se jim po najboljših močeh trudijo olajšati jesen življenja, pri čemer je zelo pomembno, da ljudem pustimo ohraniti dostojanstvo. Toda zadovoljevanje osnovnih potreb starejših in skrb zanje moramo kot deklarirano socialna država urediti sistemsko. Ker si starejši – in to bomo nekoč vsi – to zaslužijo.