Zgodovinarja z Inštituta novejše zgodovine smo povprašali, kdo vse so bile žrtve holokavsta, zakaj se, ko se razpravlja o holokavstu, govori predvsem o nacističnih zločinih, kako je bilo s holokavstom v Sloveniji, kako gleda na dogajanje okoli Romov, in ali meni, da bi se morala država za zločine, storjene v pretekosti, opravičiti.

Današnji dan spomina na holokavst v zavesti ljudi velja za dan spomina na judovske žrtve nacističnega nasilja. Vendar pa je v tem obdobju izginilo tudi veliko pripadnikov drugih etničnih skupin.
Dan spomina na holokavst nikoli ni bil mišljen kot samo dan spomina na judovske žrtve, temveč na vse žrtve genocida med drugo svetovno vojno. Med žrtve takratnega genocida lahko brez dvoma štejemo tudi Rome in Sinte (porajmos), med zločine pa evtanazijo duševno in telesno prizadetih oseb, množično preganjanje in pobijanje Jehovovih prič, homoseksualcev, načrtno množično pobijanje in stradanje sovjetskih vojnih ujetnikov, Poljakov in drugih skupin slovanskega prebivalstva. Vendar se je pri tem treba zavedati, da je bil holokavst nad judovskim prebivalstvom najbolj skrajna oblika genocida, ki ga pozna dozdajšnja zgodovina. Nacistični režim namreč ni nobene skupine prebivalstva preganjal in iztrebljal tako načrtno in množično kot ravno Jude. To pa nikakor ne pomeni, da se pri tem pozablja na druge žrtve. Po drugi strani pa tudi ne smemo prav vsako žrtev druge svetovne vojne označiti kot žrtev holokavsta ali genocida, saj v tem primeru relativiziramo usodo, ki jo je nacistična Nemčija namenila Judom in drugim skupinam prebivalstva, ki jih je nameravala povsem uničiti (npr. Rome). Ta namreč nikoli ni imela namena iztrebiti celotnega slovenskega naroda, temveč ga uničiti kot narod. Pri tem so nameravali germanizirati večji del Slovencev, ki je živel na nemških okupiranih ozemljih. Nemci so s tem sicer nad Slovenci izvajali etnocid, ne pa genocida. To pa nikakor ne pomeni, da okupator tudi nad Slovenci ni izvajal vojnih zločinov.
Pri počastitvi spomina na holokavst se zato predpostavlja, da bi s preučevanjem in z zaznamovanjem holokavsta in vseh drugih genocidnih dejanj lahko preprečili, da v prihodnosti ne bi bilo več genocidov.

Zakaj se ob dnevu holokavsta poudarja predvsem nacistične zločine, na druge žrtve pa se nekako pozablja (Gonars - fašistično taborišče, Jasenovac - ustaško)?
V zadnjem času so se v vse več (predvsem zahodnoevropskih) državah začeli zavedati, da niso bili samo nacisti odgovorni za izvajanje holokavsta. Brez aktivne podpore zavezniških držav in kolaborantov nacistična Nemčija ne bi mogla zajeti in nato usmrtiti tako velikega števila Judov. Podobno to velja tudi za Italijo. Tu je sicer še vedno močno zasidran mit o dobrih in pogumnih Italijanih, ki ga uradna politika še vedno načrtno goji, toda novejše zgodovinske raziskave so ta mit že temeljito ovrgle in ga predvsem relativizirale. Po eni strani je tako veliko Italijanov pomagalo Judom, vendar so Jude po drugi strani s pomočjo antisemitske zakonodaje zapostavljali že po letu 1938, po kapitulaciji Italije pa so večino aretacij izvedle prav italijanske oblasti Mussolinijeve fašistične republike. Te so tudi zaplenile premoženje Judov, ki so umrli v koncentracijskih taboriščih.
Italijanska družba tudi ni bila imuna pred pojavom antisemitizma. Toda še skoraj bolj kot antisemitizem jo je prežemalo protislovanstvo. V tem kontekstu je na strani Slovenije, da odločneje poudarja številne vojne zločine, ki jih je italijanski okupator zagrešil nad Slovenci.
Ne bi pa se mogel strinjati, da se pozablja na judovske, romske in navsezadnje srbske žrtve ustaškega režima v Jasenovcu.

Poleg Judov in drugih narodov so bili na seznamu uničenja tudi Romi. Vendar pa se njihovo preganjanje naj ne bi končalo z uničenjem Hitlerja, ampak naj bi jih preganjali tudi takoj po vojni. Ali to drži? Ali je znano, koliko Romov z ozemlja današnje Slovenije je bilo preganjanih med vojno od okupatorja (nemška koncentracijska taborišča ipd.) in koliko so jih "uničile" "naše" oblasti?
Poleg Judov so nacistične oblasti zelo sistematično preganjale tudi Rome in Sinte, ni mi pa znano, da bi jih tako množično preganjali tudi po vojni.
V Sloveniji je nemški okupator Rome oziroma Sinte iz Gorenjskega leta 1941 izgnal v Srbijo skupaj z rasno in s politično nezaželenimi Slovenci. S temi transporti so bili izgnani tudi preostali gorenjski Judje, ki predtem še niso pobegnili, in celo nekaj dušeno in telesno prizadetih. Nasprotno pa je nemški okupator evtanaziral 583 duševno in telesno prizadetih iz štajerskih zavodov. Štajerske Jude je okupator prav tako izgnal v Srbijo in na Hrvaško, Romov pa takrat na Štajerskem tako rekoč ni bilo. V nasprotju s prekmurskimi Judi je kljub hudemu preganjanju vojno uspelo preživeti večini tamkajšnjim Romom.

Ali na tem področju katero območje posebej izstopa (Dolenjska, ljubljanska pokrajina)?
Italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini nad Judi ni izvajal holokavsta, temveč jih je v skladu s svojo protijudovsko politiko večino interniral v Italijo. Po italijanski kapitulaciji je bilo v obsežnih protipartizanskih aretacijah oktobra 1944 aretiranih preostalih 32 Judov, ki so bili nato poslani v nemška koncentracijska taborišča. Italijani Romov niso načrtno preganjali. Znani pa so primeri, ko so partizani leta 1942 pobili najmanj dve skupini Romov, skupaj z ženskami in otroki. Šercerjev bataljon je maja 1942 na Mačkovcu najprej usmrtil 10 Romov, nato pa še skupino okoli 46 Romov. Druga množična usmrtitev je bila v Beli krajini, kjer je belokranjski odred 19. julija 1942 usmrtil 61 Romov iz naselja Kanižarica pri Črnomlju.

S kakšnim izgovorom so pobijali Rome? Po nekaterih informacijah naj bi na Dolenjskem Italijanom izdajali informacije o partizanih in bili zato likvidirani. Ali to drži?
Glavni razlog za likvidacijo naj bi bilo njihovo izdajanje Italijanom, vendar o tem ni trdnih dokazov, predvsem pa tudi morebitno izdajanje ne opravičuje množične usmrtitve celotnih družin. V okolju, ki je bilo (in je še vedno) izrazito protiromsko usmerjeno, so po vsej verjetnosti lokalni partizani izkoristili obtožbo o romskem izdajstvu za radikalno obračunavanje z nezaželeno etnično skupino. Takratna dogajanja je treba gledati predvsem v luči takratnega partizanskega nasilja nad resničnimi in domnevnimi sovražniki, žrtev katerega niso bili samo Romi, temveč predvsem preostali Slovenci.

Ali torej lahko rečemo, da so bili Romi torej nekakšna žrtev genocida takratnih slovenskih oblasti?
Nad Romi so partizani izvedli vojni zločin, ne pa genocida. Slovenske oblasti namreč nikoli niso načrtno ubijale Rome, kot so jih nacistične oblasti. V bazi podatkov o žrtvah druge svetovne vojne in zaradi nje imamo tako na Inštitutu za novejšo zgodovino med Romi zapisanih 139 smrtnih žrtev, od katerih jih je bila seveda velika večina civilistov, toda sedem jih je svojo življenje izgubilo kot partizani. Od tega je nemški okupator zakrivil smrt 93 Romov. Imena žrtev partizanov večinoma niso znana in zato tudi niso zapisana.

Menite, da bi se jim morala država opravičiti?
Vsako opravičilo za vojne zločine je vedno prvenstveno politična odločitev, ki jo zmore politično zrela družba, ki na svojo preteklost ne gleda samo skozi črno-bela očala.

Aleksandra K. Kovač / Blaž Kosovel / Marjetka Nared