Z redno profesorico na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, vodjo mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu in avtorico številnih znanstvenih del se je pogovarjala novinarka in urednica Radia Prvi Tita Mayer.

Govorili sta o pojmu družine, o tem, kako so se družine spreminjale skozi čas ter v različnih družbenih, ekonomskih in kulturnih okoljih, in o tem, kaj vse so družine danes.

Profesorica doktorica, misel, ki smo jo omenili na začetku članka, ste zapisali v uvodu v knjigo Družinski pojmovnik. S tem stavkom na hitro pometete z marsikaterimi miti o družini.
Ja, drži. Družine so tako različne, kot so marsikatere človeške skupnosti, to nakazujejo že poimenovanja, ki so bila v različnih obdobjih različna in so za različne oblike družin drugačna; rodbina, zadruga, razširjena družina, enostarševska z mamo ali očetom, mavrična, pa hibridna družina in podobno. O tej zadnji se vse več govori, ljudje so domači živali, psu ali mački, dodelili enako pomembno mesto, kot ga imajo preostali družinski član. Vse pogostejše postajajo združene družine ljudi, ki se ločijo in vstopajo v nove partnerske zveze in vanje “prinesejo” otroke, pa še druge sorodnike, tako da imajo včasih otroci lahko kar tri dedke in štiri babice. To pomeni, da družine ves čas delamo, jih ustvarjamo, v zadnjih 200 letih pa se je sploh zgodila velika liberalizacija na področju družinskega življenja.

Zakaj sta se po vašem mnenju zgodila liberalizacija in tolikšen obseg različnih oblik družin?
Predvsem zato, ker je šlo ljudem ekonomsko boljše in so si ženske izborile več pravic, pa tudi na otroke smo začeli gledati drugače. Otroci so postali subjekti pravic, otroštvo je enako pomembno, kot so druga življenjska obdobja. Za tiste odrasle, ki imajo otroka, če se odločijo zanj in ki ga lahko imajo, je otrok v partnerskem odnosu osrednja točka pozornosti odraslih. Odnos med odraslima lahko razpade, do otroka pa imajo odrasli praviloma tesno vez in vedo, da je kontinuiteta pomembna. Odraslemu je danes pogosto najpomembnejši odnos z otrokom, bolj kot z drugim odraslim, saj so partnerji zamenljivi. Vsak tretji intimni odnos se prekine, ljudje živijo naprej sami ali si najdejo novega partnerja, partnerico.

Se pa okoli družin ustvarjajo številni miti.
Res je. Na primer mit o starševskem dimorfizmu, češ da otrok potrebuje očeta, ki ga bo naučil tehničnih spretnosti, in mamo, ki ga bo naučila lepega vedenja, kot da obstaja naravna razlika med spoloma in bo otrok posebej prikrajšan, če ne živi v heterospolni družini. Nekateri še delijo družine na “tradicionalne” in “moderne”, češ, prve so številne in trdne, druge pa nasprotno, maloštevilne in ranljive. Jack Goody, slavni raziskovalec evropskih družin, je poudarjal, da so že Rimljani poznali nuklearno družino, da so se ljudje ločevali tudi pred 4. stoletjem, ko je Krščanska cerkev ločitev prepovedala. Eden od mitov je tudi, da so včasih vsi ljudje živeli v večgeneracijskih družinah in na enem mestu v primerjavi z današnjo razseljenostjo, globalnostjo in večetničnostjo družin. V zahodnih delih Evrope imamo že od 16. stoletja enogeneracijske družine, mladi fantje in dekleta so šli služit in privarčevali denar, da so si ustvarili svoj dom, čeprav je bil ta res praviloma blizu primarne družine, a v drugi hiši. Mit je tudi, da so se včasih ljudje poročali prej, danes pa poroko odlagajo; tudi nekoč so mladi odlagali poroko in rojstvo otrok, če so le lahko, da so si nekaj prislužili in "šli na svoje". V revnejših in ruralnejših delih vzhodne Evrope, v današnjih posocialističnih državah, je bilo drugače in ljudje so dlje živeli skupaj. Ni enega vzorca življenja družin, ampak je ta odvisen od ekonomskih razmer, ruralnosti, vojaških napadov. Na področju Balkana so bili moški lahko mesece in mesece v vojski ali pa so v hribih skrbeli za živino. Ženske so živele same in poskrbele za vse drugo, od tod "močne" in samostojne "žene", ki pa so se morale podrediti patriarhalnim moškim takoj, ko so se ti vrnili.

Opisujete tudi vlogo religij pri oblikovanju družinskih norm. Kakšne so razlike v pojmovanju družinskih skupnosti med različnimi religijami?
Razlike so velike, podobnost je ena, vse religije hočejo nadzorovati družinsko življenje in posebej žensko telo, to je rojevanje in spolni užitek. V Evropi je bila to Krščanska cerkev, ki je, kot pravijo antropologi, "poenotila" družinsko življenje s prepovedmi in zapovedmi. Evropski kolonializem je naredil podobno po državah Afrike, Oceanije in Azije, kamor so prenašali navodila za "pravilno" družino med "nerazvita ljudstva" in ljudi primerno kaznovali, če jih niso upoštevali. Islam pozna kafalo, kjer o otroku odloča eden od moških bioloških sorodnikov, "kafal" in posvojitve niso mogoče, saj se med otroki in odraslimi priznava le krvna linija.

Katere so bile in so najbrž še danes te temeljne zapovedi oziroma prepovedi, o katerih pišete v knjigi?
Krščanska cerkev je prepovedala ločitve in vnovične poroke, prepovedala je poročanja med daljnimi sorodniki, kar je še danes dovoljeno v islamu in judaizmu, prav posebno pa je prepovedala tudi posvojitve otrok. Poimenovala jih je "otroci krive prisege". Ta prepoved je veljala vse do začetka 20. stoletja in ni čudno, da med ruralno mentaliteto še danes posvojitev pomeni nekaj "čudnega", "nenaravnega". Otroci so stigmatizirani kot "nepravi". Goody je ta pravila interpretiral kot povsem ekonomski interes Cerkve, da bi zagotovila, da bi družine brez potomcev svoje premoženje zapustile Cerkvi. Manj je potomcev, več bi dobila, saj je svojo ekonomsko moč širila izključno z darili bogatih in manj bogatih ljudi. Še danes velja, da imajo ljudje pogosto, ko se ločijo, z novimi partnerji spet otroke, in več ko je otrok, manj posestev, zemlje, gozdov in denarja ostane za Cerkev. Na območju današnje Slovenije smo imeli Emo Kriško, ki je bila v desetem stoletju ena najbogatejših žensk in je velikanske količine bogastva zapustila Cerkvi, saj ni imela potomcev. Goody tudi meni, da je bil razlog, da je Cerkev uvedla simbolno sorodstvo, krstne botre, da bi simbolno in konkretno nadomeščali starše, strateški. Tako je povečala cerkveni vpliv, saj so postali otrokovi starši včasih manj pomembni kot botri. S tem si je Cerkev zagotovila mesto v vsaki družini. Te zapovedi so naredile normo družine zelo ozko. Tako se je angleški kralj, serijski morilec Henrik VIII., tem pravilom uprl tako, da je ustanovil svojo Cerkev. Cerkvena poroka je ostala obvezna vse do konca 19. in do začetka 20. stoletja. No, ponekod se je pravilo razrahljalo že prej, francoska revolucija je med drugim ukinila obvezno cerkveno poroko in zasebno življenje se je začelo liberalizirati.

Če preideva iz 18., 19. stoletja v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so samskim ženskam jemali otroke in jih dajali v posvojitev "pravim družinam". Gre za zamolčano zgodovino ukradenih otrok, ki šele danes prihaja na plano.
To je boleča in pomembna tema, ki se jo v Evropi šele zdaj dotikamo, in govori o tem, kako je vsakokratna politika, posvetna in cerkvena, vplivala na zasebno in intimno življenje in kako je delila družine na "prave" in "neprave", "moralne" in "nemoralne". Otroke so jemali samskim ženskam, ki naj bi se prekršile proti normi ženske podredljivosti, saj naj bi po njihovem moral žensko najprej nadzorovati oče, potem mož, sama in avtonomna pa naj ne bi bila sposobna poskrbeti za otroka. Ker naj bi bila ženska po svoji "naravi" manj moralna od moškega, je bila otroku "nevarna". Fenomen "ukradenih otrok" zadeva Združeno kraljestvo, kjer so otroke odvzetim materam pošiljali v Avstralijo, pa Španijo in Portugalsko, dobro so dokumentirane "kraje" otrok ameriškim in kanadskim staroselcem, Romom, avstralskim domačinom itd.

Mednarodna skupina, v kateri sodelujem v projektu, Justice initiative, ki je znana tudi z imenom #europeagainstchildabuse, je pred kratkim poslala Evropski komisiji memorandum in poziv, da se moramo zares začeti ukvarjati z vprašanjem zlorabljenih otrok, vključno z ukradenimi otroki, in s kompenzacijami, ki bi jih ti morali dobiti. V Srbiji se starši več kot desetletje bojujejo z dokazovanjem, da so se v ginekoloških bolnišnicah v Srbiji v obdobju socialistične Jugoslavije med letoma 1960 in 1989 pojavljali številni primeri "izginulih" dojenčkov, ki so bili prodani v tujino in razglašeni za mrtve. Okoli 100 tožb staršev je leta 2013 obravnavalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Ko gre za otroke, so pogosto vpleteni tudi finančne transakcije in dobiček, naj gre za ilegalne poroke romskih deklic, posvojitve ali pa za sivo ekonomijo mednarodnih skrajno desničarskih organizacij, ki financirajo kampanje proti pravici do splava po vzhodnoevropskih državah, vključno s Slovenijo.

Kako tudi sicer na družino vplivajo politike in zunanji svet? V knjigi Družinski pojmovnik opisujete primer Kitajske, Poljske in Južne Koreje.
Tisto, kar se zdi stvar intimnega, zelo velikokrat različne populacijske, družinske in socialne politike regulirajo in normirajo tako, da bi se zadovoljili določeni politični interesi države. Če pogledamo regulacijo porok revnih, že v starem Rimu so se smeli sužnji poročiti šele, ko so si pridobili dovolj premoženja. Na primer na področju današnje Slovenije je habsburška monarhija v 19. stoletju določala, da se revni ljudje ne smejo poročiti, zato je bilo veliko samskih žensk in ljudi, ki so "živeli na koruzi". Druga vrsta regulacij je v zvezi z otroki – kdo sme imeti otroke, koliko otrok lahko ima, kdaj in tako naprej. Poljski nacionalisti so, tako kot pri nas, želeli Poljsko "pomakniti v desno" (za Janševo vlado je o tem pripovedovala Spomenka Hribar) in so prepovedali splav, kar je strahotna kršitev pravic žensk in človekovih pravic na sploh. Moj priljubljeni politični satirik Oliver Wilke je zadnjič dejal, da če bi morali delati splave moški, bi bile ginekološke ambulante za splave v vsakem podjetju. Tu se kažeta dvojna morala in histerija nekaterih moških, ki hočejo disciplinirati ženske pod krinko nujnosti rojevanja večjega števila otrok.

Na Kitajskem so, denimo, konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja uvedli pravilo enega otroka, ki je veljalo vse do nedavnega.
To je imelo za posledico strašne osebne drame in grozljivo nasilje nad ljudmi, ki so imeli več kot enega otroka. Nekateri ljudje so zato, da jih ne bi kaznovali, otroke skrivali, zato otroci niso mogli hoditi v šole; nekateri so otroke utopili, usmrtili. Potem je Kitajska leta 2015 ugotovila, da ima preveč starega prebivalstva in da se rojeva premalo otrok in je pravilo enega otroka ukinila in začela s propagando za več otrok. Kitajke in Kitajci se temu sicer niso podredili, tako kot je mislila oblast, tako da imajo še danes praviloma po enega otroka. Razloge je iskati v ustaljeni praksi in tudi v tem, da ljudje v zvezi z otroki razmišljajo ekonomsko in pragmatično. Ko oblast začne voditi usmerjeno natalitetno politiko, so njene žrtve ženske in otroci, saj jih bo več brezdomnih, v sirotišnicah in revnih. Prejšnji politični garnituri je šlo točno za to.

Malo manj znani so tudi množični umori ženskih zarodkov.
V azijskih državah je dedovanje praviloma moškocentrično, v korist moškim potomcem, to pomeni, da ženska praktično dobi samo doto, ne deduje pa zemlje, nepremičnin in drugih dražjih predmetov. Sinovi ostanejo doma in imajo kot dediči dolžnost, da skrbijo za svoje ostarele starše, za katere, če smo natančni, skrbijo v resnici njihove žene. Od hčera se pričakuje, da se poročijo, odselijo v drugo družino, ki postane s tem tudi lastnica ženskega dela. Zato so deklice za ruralno in revnejše prebivalstvo popolnoma nezanimive in breme, posledica tega pa so selekcijski splavi, na podlagi spola. Gre za sistematično pobijanje ženskih fetusov in dojenčkov, nekateri jim rečejo "umor spola", gendercide. A bolj kot revščina so vzrok za pobijanje žensk škodljive socialne norme, ki ženske vidijo kot manjvredne, saj je na primer v Indiji "umor spola" zelo pogost v pokrajini Pandžab, ki je najbogatejša. Ko so ljudje dobili še možnost uporabe ultrazvoka, ki je pokazal spol fetusa, so selekcijski splavi postali zelo pogosti od Kitajske do Kavkaza, primeri so celo v Gruziji in Albaniji. Južna Koreja je v zadnjem desetletju sicer vodila pozive k ukinitvi "umorov spola", a so v Pakistanu, Bangladešu, Indiji in na Kitajskem še vedno pogosti.

V Peruju je po letu 2000 konservativna vlada poskušala zmanjšati število rojstev med revnimi staroselskimi prebivalci in je prisilno sterilizirala več tisoč staroselskih žensk. Tudi v Evropi poznamo prisilne sterilizacije Rominj in nekaj primerov je dobilo epilog na Evropskem sodišču za človekove pravice. Ti primeri dokazujejo, da družina še zdaleč ni le idila in izbira, temveč so nanjo usmerjene politike in ideologije, ki družine razvrščajo na "zaželene" in "nezaželene".

Tudi danes smo priče poskusom nadzora nad ženskami, napadom na njihove reproduktivne pravice, ukinjajo pravice do splava in različnim demografskim politikam, ki ženskam narekujejo večjo rodnost.
Konservativni politiki v teh težkih časih ekoloških kriz, ekonomske krize, zdravstvene krize v zvezi s pandemijo širjenja virusa covida-19 preusmerjajo pozornost s tem, da se osredotočajo na družine in vnovič reproducirajo ideologijo povečevanja rojevanja, ideologijo, naj ženske nimajo reproduktivnih pravic, da obstajajo "nepravilne" družine, namesto da bi ljudem pomagali. Videli smo, v kako velikih stiskah so bili družine in otroci med pandemijo in namesto da bi jim pomagali, so politiki govorili o nujnosti večje rodnosti in omejevanju pravice do splava.

Posocialistične države so posebej na udaru. Poljska je najbolj notoričen primer. Izjava politikov, da bodo "nacionalizirali ženske trebuhe", ni daleč od predstave o tem, da je ženska posoda za rojevanje. Nekdanji član Evropskega parlamenta Poljak Janusz Korwin - Mikke je leta 2017 v Evropskem parlamentu izjavil tisto, kar bi lahko kakšen moški dejal pred 300 leti. Šlo je za diskusijo o zmanjšanju plačne vrzeli med ženskami in moškimi. Ženske namreč po vseh državah Evropske unije zaslužijo manj kot moški in on je dejal, da so ženske manjše, manj inteligentne, šibkejše in zato morajo zaslužiti manj. Za te besede poslanec ni bil kaznovan, odvzeli so mu le enomesečno plačilo dnevnic. Na Madžarskem se je ravno tako začela populacijska demografska politika, v kateri je sodelovala tudi nekdanja slovenska vlada, Janša je dejal, da "potrebujemo pogumnejšo demografsko politiko", kar pomeni, da morajo ženske rojevati več. Počivalšek je, denimo, navrgel, da bo v Sloveniji leta 2030 živelo milijon ljudi več. S populacijsko politiko ženske tudi počasi in tiho izrinjajo in iztiskajo iz plačanih zaposlitev.

Kakšne so posledice populacijskih politik?
Ženske, ki imajo veliko otrok, prvič: težko delajo v plačani zaposlitvi, ob skrbstvenem in gospodinjskem delu, tudi če si ga delijo s svojim partnerjem ali partnerko. Druga stvar je, da je denar za otroke kar zajeten del družinskega proračuna in velikokrat ženske izračunajo, da skoraj toliko denarja, kolikor ga plačajo za vrtce, tudi zaslužijo, zato si ne morejo privoščiti, da bi imele ob številni kopici otrok tudi plačano zaposlitev. Pred kratkim smo dobili zakon, ki je sicer na videz v redu, ker narekuje, da lahko starši, tako ženske kot moški, ki imajo majhne otroke, delajo za polovični delovni čas, država pa jim za drugo polovico delovnega časa plačuje socialne, pokojninske, zdravstvene prispevke. Posledica je bila, da je bilo 97 odstotkov ljudi, ki so se odločili za to boniteto družinske politike, žensk. In podobno se je zgodilo, recimo, v vzhodnoevropskih državah že v devetdesetih letih. Ob pomanjkanju služb je najboljši način izriniti ženske iz plačane zaposlitve tako, da se jim dajo neki ekonomski priboljški, kot je, recimo, denarni bonus za tretjega otroka, obljublja se vrnitev denarja za posojila v določenih odstotkih družinam; tako ženske podkupijo, da več rojevajo in spregledajo, da postajajo s tem vse bolj ekonomsko odvisne, še posebno če niso v plačani zaposlitvi, ki jo dobijo težje kot moški. Te trende imamo v zadnjih 200 letih dokumentirane. Politike, ki se zelo vmešavajo v družinske in zasebne izbire, ki so normativne, imajo za svoje tarče enake stvari; napadajo ženske, ki nimajo otrok, ženske, ki prekinejo nezaželeno nosečnost, ženske, ki so uspešne v karieri, poskušajo izriniti iz plačane zaposlitve in jih spodbujati k rojevanju, demonizirajo istospolne družine. Repertoar je vedno isti, zato se čudim, da med nekaterimi ljudmi še vedno deluje.

Omenili ste izrinjanje žensk s trga delovne sile. Ko sem se nazadnje pogovarjala z našo dopisnico Polono Fijavž, je dejala, da je ob povišanju socialne pomoči za večje družine več tisoč Poljakinj, mladih in izobraženih žensk, ostalo doma. Tudi pri nas žal vse pogosteje slišimo mlade ženske, ki so ujete v nemogoča prekarna delovna razmerja, ki pravijo, da če ne bodo dobile redne službe, bodo pač imele otroke. Gre za izhode v sili?
To je dolgoročno za ženske in celotno družbo slab trend. Poljska je že v devetdesetih letih naredila nekaj, kar se je zdelo na videz humano, uvedla je triletni neplačani porodniški dopust, ki je povzročil, da se številne po treh letih plenic in kašic niso več počutile dovolj sposobne, da bi se vrnile v plačano zaposlitev ali pa jih delovno mesto ni več čakalo. Razporejene so bile na slabše plačana mesta. Ostale so doma in spet odvisne in brez lastnih dohodkov. Nobenega dvoma ni, da si morajo starši vzeti čas za otroke in da je za otroke koristno, da so v zgodnjem otroštvu veliko skupaj s kompetentnimi odraslimi. Pri tem moramo poskrbeti, da so tako moški kot ženske ekonomsko neodvisni in da sodelujejo v sferah dela, javnega, političnega. Dolgoročno se ženskam odvisnost ne obrestuje. Plačana zaposlitev ni samo delo za denar, ampak se z njo tudi uresničujemo, si širimo socialno mrežo, pridobivamo informacije, gremo ven iz tega ozkega kroga družine in prinašamo sveže inpute v družino. Prehajanje med zunaj in znotraj je pomembno. V Sloveniji se nezaposlenost žensk povečuje hitreje kot nezaposlenost moških. Seveda pa je drug problem to, da so številne zaposlitve tako slabo plačane, da je toliko prekarnega dela, ki je pogosto mizerno plačano in tudi nezadovoljivo, da zaradi tega nekatere ženske sprejmejo odločitev, da se bodo temu izognile tako, da bodo imele več otrok.

V knjigi tudi zapišete: otroštvo, kakršnega poznamo danes, je izum 18. stoletja.
Ja, povečati so se morali meščanstvo, igrače za otroke, gospodinjski stroji. Nekdo je enkrat rekel, da ko se pojavi sesalec, se začne otroštvo. Ženske so dobile več časa, vedeti moramo, da je bila v 19. in v začetku 20. stoletja skrb za otroke še vedno poniževalno označena za "babje delo", in ko dobijo ženske več časa za otroke in se ukinja otroško delo, postane otroštvo znosnejše. V 19. stoletju dobimo nove zakonodaje proti otroškemu delu. Pionirke socialnega dela, na primer Jane Adams v Združenih državah Amerike in Alice Salomon v Nemčiji, so se zelo borile, da otroci vsaj do 12. leta starosti ne bi več delali v plačani zaposlitvi. A problem idealizacije materinstva kot nečesa "naravnega", kar naj bi ženske prinesle ob rojstvu s seboj na svet, je ostal. V knjigi opisujem primere iz zelo revnih okolij, v katerih so se morale matere še do nedavnega ali pa danes spet odločati o tem, da otroka, ki se je rodil šibkejši, majhen, bolehen ali pa zgolj prezgodaj, ko je mati še dojila prejšnjega, izpostavijo smrti, ga zagrebejo, zapustijo, da umre. Opisane so zgodbe iz nekaterih revnih afriških držav v 60. letih 20. stoletja; pa v Latinski Ameriki, o čemer je pisala slavna antropologinja Nancy Scheper Hughes v svoji knjigi Death without Weeping, v kateri je opozorila na to, da je v revnih brazilskih vaseh srečala ženske, ki niso niti trenile z očesom, ko jim je umrl dojenček. Nasprotno, ko je umrl brat, oče, mama, so jokale in opravljale različne obrede žalovanja. Pokazala je, da so bile matere zaradi velike umrljivosti otrok vse do petega leta starosti zaradi revščine in pomanjkanja zdravstvenih storitev, bolnišnic, zdravil in dobre hrane pripravljene na otrokovo smrt. Da bi se čustveno zavarovale, so se na otroka navezale šele, ko je ta že imel nekaj let in je mati vedela, da bo preživel. Svetovna zdravstvena organizacija danes opozarja, da je verjetnost, da bodo deklice doživele svoj peti rojstni dan, bistveno manjša kot pri dečkih, saj bodo ob pomanjkanju v patriarhalni družbi moški otroci dobili več kot ženski.

Najnovejša strahovita in ponavljajoča se poročila iz Afganistana v zadnjih mesecih, odkar so talibani prevzeli oblast, opisujejo družine, v katerih se oče in mati odločita, da bo moški prodal najmlajšo deklico. Njena cena je v družbi pomanjkanja od 5000 evrov naprej. Prodajo jo starejšemu moškemu in ne vedo, kaj se z deklico dogaja po tem. To ni daleč od tega, da jo zagrebejo v zemljo ali izpostavijo zaradi revščine.

V naši družbi je še vedno močno prisoten mit o prirojeni in brezpogojni materinski ljubezni. Čemu služi in zakaj je tako zelo škodljiv?
Mit o materinski ljubezni in demoniziranje "slabih mater" je ahistorična dvoličnost, katere namen je očrniti ženske, jih disciplinirati z redukcijo na materinstvo in jih obenem stigmatizirati, češ, ona je tista, ki mora za otroka poskrbeti, saj je to njeno naravno poslanstvo. Seveda morajo starši, ženske in moški, za otroka poskrbeti najboljše, kolikor je v njihovih močeh, a če pogledamo zgodovinsko, vidimo, da so zavračanje otrok in celo ubijanje in opustitev skrbi vpisani v naš potlačeni zgodovinski kolektivni spomin. Nadomestil ga je normativni spomin, ki glorificira matere in omalovažuje tiste, ki to niso, in tiste, ki jim iz različnih razlogov ni uspelo, da bi bile sposobne dobro poskrbeti za otroka. Emocionalna povezava med žensko in otrokom, ki se danes pričakuje od trenutka, ko ženska izve, da je noseča, je mlad izum in je povezan z zaželenim rojevanjem in kolikor toliko ekonomsko ugodnimi okoliščinami za družino. Vseeno se nekatere matere danes upajo povedati, da so se na otroka navezale z zamikom.

Prazno povzdigovanje namišljenih družin in idej o tem, kaj je "pravo družinsko življenje", ljudi le obremenjujejo. Ženske se sprašujejo: "Sem prava mati, dovolj dobra, sem jaz kriva, ker v naši družini stvari ne grejo tako, kot opisujejo ženske revije?" Med pandemijo smo lahko videli, koliko težav imajo družine v Sloveniji, družinsko življenje velikokrat sploh ni lepo in idilično, ampak nevarno, tesnobno, zastrašujoče. Dr. Marko Pokorn je v intervjuju dejal, da je vsak teden na otroško na pediatrično kliniko sprejet otrok, ki poskuša narediti samomor. Grozljiv podatek, ki zahteva ukrepanje, podporo otrokom in odraslim.

Romantična predstava o družini kot varnem, toplem zavetju je potemtakem tudi mit. Družine so namreč pogosto prostor nasilja.
Evropska komisija pravi, da vsaka četrta deklica doživi neko vrsto spolnega nadlegovanja in/ali spolnega nasilja v obdobju od svojega rojstva do polnoletnosti. V gibanju in v kampanji #jaztudi so številne ženske pripovedovale o spolnih zlorabah; o tem priča tudi kampanja iz cerkvenih krogov dovolj.je. Čeprav se spolne zlorabe niso dogajale v družini, temveč so otroke zlorabljali tisti ljudje, ki bi morali zanje skrbeti in so jim bili ti zaupani v varstvo, družine še vedno ne omogočajo prostora, kjer bi lahko o zlorabah govorili. Ko pri nas otrok spremeni vedenje, odrasli velikokrat rečejo "postal je poreden" ali pa "punca je v puberteti", namesto da bi se ob spremembah vedenja vprašali, kaj se z otrokom dogaja. Nasilje se je med epidemijo povsod po Evropi povečalo, kar je dokaz, da družine ne zmorejo opravljati številnih funkcij, ki so se kar naenkrat nagrmadile nanjo. Ostajati doma, kuhati, skrbeti za šolo, skrbeti za igranje z otroki, hkrati delati za plačilo itd. Ugotovili smo, da potrebujemo v družbi različne institucije, ki nadomeščajo funkcije družine. Imamo tudi ljudi, ki nadomeščajo funkcijo družine tam, kjer so otroci nesrečni, kjer je nasilje nad otroki, a jih premalokrat opazimo. To so lahko sosedje, dobri prijatelji, ljudje, ki so nam v življenju pomagali, ko smo bili otroci in ko smo odraščali, da smo prišli naprej. Zaradi njih otrok reče, da se vseeno ne bo ubil. Skoraj nikoli ne povemo nič odkritega o otrocih, ki živijo v institucijah, ker naša država še vedno ni sposobna zbrati toliko politične volje, da bi za otroke z različnimi ovirami zgradila majhne skupnostne enote in vanje zaposlila najboljše in najbolj zavzete pedagoge, socialne delavke in psihologe. Raje se izgubljamo v "herojskih" zgodbah institucij o tem, kako je zanje "dobro poskrbljeno". Obstaja hierarhija družin in hierarhija otrok.

Kaj je pravzaprav dobra družina?
Ko sem raziskovala vprašanje, kaj naredi dobro družino, sem prišla do jasnega odgovora, da oblika sploh ni pomembna. Otroci dobro rastejo v enostarševskih družinah, v enostarševski z mamo, z očetom, dobro rastejo v družinah, v katerih starši sploh niso seksualno povezani, to so tako imenovane današnje platonske ali prijateljske družine, dobro živijo v družinah, v katerih je otrok posvojen, v katerih so se ločili in se ne prepirajo. Otroci dobro živijo v istospolnih družinah. Tisto, kar naredi dobro družino, in s tem se vsi raziskovalci družin danes tudi strinjajo, med njimi profesorica raziskovanja družin Susan Golombok, so štiri stvari. Prvič, da se odrasla dobro razumeta. To velja tudi, ko se ločita ali pa ko je skupaj več odraslih, v poliamornih družinah. Drugič, da družina ni preveč obremenjena z ekonomskimi stiskami in vprašanji o tem, kako plačati položnice, se bodo morali odseliti, jih bodo deložirali ... To so za posameznike izjemne psihične obremenitve, ki povzročajo številne in ponavljajoče se konflikte in nasilje. Tretjič, da si starši delijo gospodinjska in skrbstvena opravila. Če je skrb za otroke in za gospodinjstvo samo na ženski, pa tudi če ženska ni v plačani zaposlitvi, je to velika obremenitev, ki je tudi lahko vir konfliktov in zamer. Kdo bi hotel biti vse življenje neplačana čistilka drugemu? Več spoštovanja je med ljudmi, če je skrbstveno in gospodinjsko delo porazdeljeno. S tem dajemo svojim otrokom tudi dobro sporočilo, da ni samo ženska tista, ki pomiva kopalnico in stranišče. Čeprav nam postaja jasno, kako pomembno je skrbstveno delo, smo do njega premalo spoštljivi. Četrtič, da imajo starši vsaj nekaj čustvenih in intelektualnih spretnosti v zvezi s tem, kako biti starš. Vedeti, kako se z otroki pogovarjati, kako otroke vzeti resno, jih ne obremenjevati s težavami odraslih, kako mora v družini obstajati ničelna toleranca do nasilja nad otroki, kako na otroke ne smejo kričati in jih ne stresati, kako jih ne smejo žaliti in poniževati, jih neprestano primerjati s "pridnimi otroki", jih zasmehovati ob prisotnosti drugih odraslih in tako naprej. Vse to je del starševskih spretnosti, ki so nujne za dobro družino.

Če pogledate na aktualno stanje v Sloveniji, kako daleč smo kot družba od tega, da bi v večji meri dosegali vse tisto, kar ste prej našteli?
Če pogledamo podatke o nasilju v družini, podatke o psihiatrizaciji otrok in število tistih, ki so na psihofarmakih, če pogledamo raven pojava depresije med otroki, da nam ni uspelo uveljaviti norme ničelne tolerance do nasilja nad otroki in da so "pedagoški udarci" še vedno sprejemljivi, da nimamo hitro dostopnih, neplačljivih in kontinuiranih podpornih psihosocialnih služb za otroke, ki trpijo, mislim, da nam gre slabo. Moj vtis je, da je veliko brezbrižnosti do otrok, ki je posledica tega, da imajo starši zelo veliko skrbi, predvsem ekonomskih, pa tudi skrbi zaradi slabih odnosov na delovnem mestu, pa skrbi, ker so intimni odnosi zahtevni, zaradi tega je zelo težko biti starš in zato se odzivajo z brezbrižnostjo. Otrokom dajo telefon, tablice, se z njim ne pogovarjajo, vpričo otroka neprestano telefonirajo, otrok gleda televizijo in je prepuščen samemu sebi. Drugo vprašanje je, kako se znamo pogovarjati. Starši velikokrat poskušajo konflikte reševati tako, da jih potlačijo pod preprogo, ker ne vedo, kakšne besede naj uporabijo. Upajo, da otrok tako ali tako "nič ne ve" ali pa "ne razume". Tudi če ne razume besed, občuti razpoloženje. Otroci praviloma vse vidijo in vedo in staršem zelo zamerijo, če jim stvari prikrivajo. Otrok reče: "Če mi je to prikril, česa vse mi še ni povedal!" Kot celotna družba potrebujemo veliko psiholoških spretnosti, to ni znanje, ki je privilegirano za psihologe, psihološko znanja se mora posesti med vse ljudi. Pomembno je tudi, da se moški in ženske spoštujejo, da ni več poniževanj žensk, da ženske jemljejo resno moške, da ljudje jemljejo resno tiste, ki se ne identificirajo kot "ženske" in "moški" in so spolno nebinarni. Drugega kot pogovarjanje nimamo, pravzaprav se moramo ves čas pogovarjati in poskrbeti, da konflikti ne ostanejo neizgovorjeni. Temu pravi Anthony Giddens sotočna ljubezen, ki naj bi po njegovem bila temelj današnje družine.

Kaj konkretno pomeni sotočna ljubezen?
Sotočna ljubezen je odnos, v katerem ne "igramo", ampak se ves čas razkrivamo, pokažemo svoje šibkosti, se pogovarjamo, sklepamo kompromise in delamo demokratično razpoloženje za demokratično vzgojo. To nima nobene zveze s "permisivno vzgojo", tu so nekateri pri nas vse pomešali. Nikakor mi ni blizu, kar sem v medijih slišala kot nasvet staršem: "Če vam otrok reče, ne, ne bom šel spat ob 21.00, pa zakaj pa naj bi šel tako zgodaj spat," morate reči: "Zato, ker sem jaz tako rekel!" Moj pogled je prav nasproten, pogajamo se v jasnih okvirjih, ki jih vzdržimo. Ne da rečemo najprej "do 21.30", potem pa se zagledamo v kriminalko in na dogovor pozabimo. Potem se zdi, da je otrok povzročil konflikt ali pa je konflikt posledica sklepanja kompromisa, v resnici pa ga je povzročila nedoslednost pri sprejetem demokratičnem dogovoru. Otrok se mora počutiti, da ga jemljemo resno, ne da smo do njega vzvišeni ali ga ponižujemo. "Ne, ob polnoči ne moreš iti spat, ker je jutri še šola; lahko pa jaz podaljšam do 21.30 in ti skrajšaš." Otrok se praviloma strinja. In če dogovor spoštuje odrasli, ga tudi otrok, čeprav s stisnjenimi zobmi.