Ob začetku novega šolskega leta je treba poiskati, kar te zanima, če ne poznaš odgovorov, pa moraš čim več pogumno spraševati, učencem svetuje profesorica pedagoške psihologije Mojca Juriševič, ki je ob začetku šolskega leta za MMC spregovorila o nadarjenih otrocih v šoli.

Z nadarjenimi se je začela ukvarjati v okviru Centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani pred dobrimi petimi leti. Ocenjuje, da ima naša država precej dolgo in pestro zgodovino dela z nadarjenimi, vendar različne iniciative na tem področju še niso povezane - vsak deluje v okviru svojega "vrtička", sodelovanje pa bo potrebno šele vzpostaviti. Juriševičeva poudarja, da je "raziskovalno področje o nadarjenih pri nas izjemno podhranjeno, imamo zelo malo raziskav. Naša raziskava iz leta 2012, ki je zajela temo nadarjenih v izobraževalnem sistemu, je sploh prva te vrste, ki je poskušala celostno pokriti področje obravnave nadarjenih na reprezentativnem vzorcu slovenskih šol".

V slovenskem šolskem sistemu primanjkuje znanja o tem, kdo sploh so nadarjeni, kako jih sprejema okolje, kako prilagoditi šolo, da bi izkoristili svoj dar in se v šoli ne bi izgubljeno dolgočasili v sivini povprečja. "Neznanje nam preprečuje, da bi razumeli, zakaj je delo z nadarjenimi tako pomembno. Nadarjeni otroci v šoli in vrtcu so otroci kot vsi drugi, njihova posebnost je to, da imajo izjemne sposobnosti. Če bomo znali te sposobnosti prepoznati in jih negovati, spodbujati, potem lahko pričakujemo izjemne dosežke. Če pa tega ne bomo naredili, bodo šli vnemar," opozarja.

Nadaljevala je z mislijo dveh vodilnih avtoritet na področju specialne pedagogike Jamesa in Patricije Gallagher iz leta 1994, ki po njenem zadeva žebljico na glavico: "Neuspešnost pri pomoči nadarjenim, da bi uresničili svoje sposobnosti, je nacionalna tragedija, katere obseg je težko izmerljiv, a nedvomno velik. Kako bi izmerili izgubo še nenapisane sonate ali neodkritega zdravila?".

Po mnenju Juriševičeve je eden ključnih problemov nadarjenih okolje, ki jih ne razume: "Nadarjeni socialno normalno funkcionirajo, okolica pa jih ne razume, ne razume opazke, vprašanja, humorja in reče: Oh, ta je čuden! Potem pa se okolje zamenja in kar naenkrat se odziv spremeni v: Super, dober štos! Niso čudni, ker so nadarjeni, ampak zato, ker okolje ne razume nadarjenosti".

Pomembni so odlični učitelji
Vedno vidimo samo končne dosežke nadarjenih otrok, ki so očitno imeli srečo, da jih je nekdo postavil na pravo pot oziroma motiviral za delo. V primeru nadarjenim nenaklonjenega okolja, ki jim ne posveča nobene pozornosti, pa tudi presežkov ne more biti. "Kako pa lahko vemo, kateri otrok bi bil sposoben več, če pa ga ne prepoznamo in njegovih zmožnosti ne spodbujamo," se sprašuje Juriševičeva, ki ob tem poudarja izjemno pomembno vlogo učitelja.

"Vsi nadarjeni, s katerimi sem se pogovarjala, pa tudi po podatkih iz številnih raziskav, ali biografij, omenjajo, da so imeli najmanj enega učitelja oziroma mentorja, ki jih je aktiviral, jim stal ob strani, jih razumel, jim pomagal itd.," je poudarila. Pozitivna samopodoba, ki si jo učenec v takšnih pogojih zgradi, je ključna za njegovo napredovanje.

Šole se pri delu z nadarjenimi trudijo po svojih najboljših močeh, a mehanizma, s katerim bi to lahko ocenili in preverili, ni. Na vprašanje, ali je slovenski učitelj dovolj dobro podkovan za delo z nadarjenimi, je Juriševičeva dejala: "Glede na pogovore z učitelji in empirične rezultate naše raziskave, bi rekla, da ne. Tudi mi, ki poučujemo učitelje na fakulteti, imamo različno znanje o tematiki, žal še zmeraj. Vse analize, ki smo jih naredili z učitelji, so pokazale, da učitelji nimajo dovolj znanj o delu z nadarjenimi in si želijo dodatnega izobraževanja."

Prepoznava nadarjenih v Sloveniji
V Sloveniji imamo od leta 1999 programski dokument za osnovno šolo, ki predpisuje identifikacijo in delo z nadarjenimi. V praksi to poteka tako, da otroke v četrtem razredu osnovne šole učitelji, ki so jih učili v nižjih razredih, ocenijo glede na določene kriterije in sestavijo seznam potencialno nadarjenih. Izbrani učenci gredo potem skozi postopek prepoznavanja, ki je sestavljen iz treh delov, in sicer testa inteligentnosti, testa ustvarjalnosti ter ocene učiteljev za različna področja nadarjenosti.

"Po tem postopku trenutno dobivamo preveč nadarjenih, kar 25 odstotkov v povprečju, to pa je absolutno preveč. Sicer načeloma ni s tem nič narobe, če bi se s temi otroki potem vsaj nekaj delalo. Problem nastane predvsem, če nekoga prepoznamo za nadarjenega, pa to ni, in ga pošljemo na neki astronomski tabor, on pa tega ne zmore, ga preobremenimo. Tu svojo zgodbo dodajo tudi preveč ambiciozni starši," je o potrebni previdnosti pri prepoznavi nadarjenih dejala Juriševičeva.
Nivojski pouk - integracija ali diferenciacija?
V Sloveniji šolski sistem že dalj časa pozna nivojski pouk, ki učence občasno razdeli v ločene skupine glede na njihove sposobnosti. Z diferenciacijo učitelji lažje prilagodijo pouk ravni sposobnosti učencev in tako vse skupine bolje napredujejo. "Kot psihologinja sem zagovornica nivojskega pouka, če ga izvajajo usposobljeni učitelji. Fleksibilni del pouka, da se občasno učenci razporedijo v skupine po sposobnostih, je v redu," Juriševičeva potrjuje prednosti delno diferenciranega pouka v slovenskih šolah in dodaja, da je prostora za nadgradnje še dovolj.

Raziskava, ki so jo izvedli, je pokazala, da nadarjenim ni toliko pomembno, s kom so v razredu: "Pomembno je, da se dela kaj dobrega, zanimivega, da se učijo z razumevanjem ter da imajo dovolj časa za učenje. Če kdo misli, da nadarjeni kar samodejno vse znajo, se močno moti." Nadarjeni otroci izpostavljajo tudi pomembnost dobrega učitelja, ki jih spoštuje, predvsem pa mora biti med uro dobro vzdušje. Otroci so opozorili na pomembnost prikritega dela pouka, torej na odnose z učitelji in sošolci, je še dodala.

"Nočejo, da jim rečejo, ti si poseben, ti si čuden, ti si nadarjen itd. V povprečju so nadarjeni otroci povedali, da nočejo biti nič posebnega v socialnem smislu, hočejo pa delati nekaj posebnega, nekaj več," je o željah nadarjenih dejala Juriševičeva.
"Tiho bodi, zdaj jaz govorim"
V raziskavi so preverili tudi, koliko je v glavah še zakoreninjen stereotip, da z nadarjenimi ni treba nič delati, saj jim gre dobro samo od sebe. Pokazalo se je, da so stereotipu najbolj nasprotovali tisti z največ znanja o področju in samega stika z nadarjenimi, to so predmetni učitelji in starši nadarjenih, pojasnjuje Juriševičeva in dodaja, da predvsem neznanje in primanjkljaj dobrih izkušenj vodi v oklepanje nekih posplošenih sodb, ki ne držijo.
O tem, koliko nadarjenih se v šolskem sistemu zaradi dolgočasja in nemotiviranosti izgubi v sivem povprečju, sploh ni nobenih podatkov, ker se tega ni lotila še nobena raziskava. "Otrok pride z idejo, mi pa rečemo: Tiho bodi, zdaj jaz govorim. Res ga moramo naučiti reda in bontona, a vendarle je treba tudi tej ideji dati prostor in čas," opozarja.
"Pred dvema letoma smo zaprosili za evalvacijsko študijo, da bi ocenili, kje so zdaj učinki dela, kako gre nadarjenim otrokom, pa nam niso niti odgovorili. Nimamo niti enega podatka, imamo pa na voljo nekaj pričanj učiteljev in samih nadarjenih," je o gluhih ušesih ministrstva za šolstvo dejala Juriševičeva.
Matura ali sprejemni izpiti?
Nadarjeni so bolj nekonvencionalni in velikokrat v področja, ki jih ne zanimajo, ne bodo vlagali energije, na svojem izbranem področju pa so lahko najboljši, a naš šolski sistem je trenutno osredotočen na seštevanje "petic". "Na medicinsko fakulteto nekdo, ki je izjemen v fiziki in kemiji, tudi če ima zlata priznanja ter je bil na olimpijadi, pri drugih predmetih pa ima nižje ocene, nikoli ne bo prišel," je izpostavila pomanjkljivost trenutnega sistema.
Samo del nadarjenih sodi med "petkarje", veliko pa jih maturo konča s prav dobrim in potem jih življenje odnese čisto drugam. Tukaj kot družba izgubljamo, je prepričana Juriševičeva, ki bi bila vesela, če bi začeli razmišljati o izboljšavah in drugačnih rešitvah.
Zoisove štipendije sinonim za "petkarje"
"Danes je Zoisova štipendija sinonim za tiste, ki zberejo največ petk," je prepričana Juriševičeva. Sklad za Zoisove štipendije je bil namreč ob ustanovitvi povsem drugače zastavljen. Izbira, kdo jo dobi, kdaj jo dobi, kakšni so pogoji, da jo obdrži in kakšne odgovornosti ima, je namreč slonela na strogih znanstvenih merilih, podprtih z empiričnimi analizami. Štipendije pa so bile samo en del zgodbe, saj so bila organizirana tudi srečanja in tabori Zoisovih štipendistov, našteva.
"Zoisove štipendije so se z Zavoda za zaposlovanje preselile na Javne sklade, glavno merilo je postala šolska ocena, odmaknili so vse psihologe in odpravili test inteligentnosti," je opisala spremembe zadnjih let.
V pripravi je sicer prenova Zoisovih štipendij, ob kateri Juriševičeva izpostavlja vprašanje, kaj je Žiga Zois s finančno podporo revnim umetnikom želel doseči: "Želel jim je pomagati, da bi preživeli in se uresničili. Tega sistema ne bi smeli pozabiti, to pa danes ni več to".

Obstaja cela kopica zapostavljenih slovenskih regij z zelo slabo zastopanostjo štipendirancev. Ali tam morda ni nadarjenih, se je retorično vprašala in namignila, da bi bilo še kako treba nadarjenim v tistih koncih omogočiti kakšno štipendijo.