Pozorni morate biti na karkršno koli bulico ali ranico, ki se pojavi kjer koli na telesu. Če se ranica ne zaceli ali bulica ne izgine, obiščite zdravnika. Prav tako ga obiščite, če se nenadoma pojavi ranica v ustih (ugrizi v tkivo ali herpes so izvzeti).

Če opazite, da je materino znamenje spremenilo obliko, velikost ali barvo, povprašajte zdravnika, ki vas bo lahko napotil tudi na nadaljnje preiskave. Če se zgodi neobičajna krvavitev, je prav tako priporočljivo, da se posvetujete z zdravnikom. Zaželeno je tudi, da se oglasite pri osebnem zdravniku, če imate dolgotrajne težave, kot so kašelj, hripavost ali spremembe pri mali oziroma veliki potrebi.

Rak na dojki
Enako velja za pregled dojk. Redno si jih pregledujte same, če opazite kakršno koli zateklino ali spremembo na bradavici (sprememba barve, velikosti …), pa se posvetujte s svojim ginekologom. Če ste starejše od 50 let, pojdite vsaki dve leti na pregled in rentgensko slikanje dojk (mamografijo).

V večini razvitih držav, kamor sodi tudi Slovenija, je rak dojk najpogostejša oblika te bolezni. Bolezen R+ se začne razvijati v žleznih mešičkih ali izvodilih in se kasneje razširi v maščobno tkivo, lahko pa tudi v druge dele telesa. Prognoza ozdravitve pri ženski, ki ima to vrsto raka, je odvisna od stadija bolezni pri postavitvi diagnoze.

Pri raku dojk govorimo o petih stadijih. Stadij 0 je najzgodnejša oblika raka, ki praviloma ne tvori otipljivega tumorja. V stadiju I je tumor manjši od dveh centimetrov. V stadiju II je tumor manjši od pet centimetrov, lahko pa so že prizdate bezgavke pod pazduho. V stadiju III so prizadete bezgavke pod pazduho. Te se lahko že otipajo ali pa so celo vidne s prostim očesom. So trde na otip in fiksirane. V zadnjem stadiju, stadiju IV, se je tumor že razširil v druge dele telesa.

Na katere znake morajo biti ženske pri samopregledovanju pozorne: bulice ali zatrdline v dojki ali pod pazduho, spremembe v velikosti ali obliki dojk, izcedek iz bradavice ali njeno vgrezanje, rdečina ali luščenje kože ob bradavici in razjede na koži dojk. Če opazite katerega izmed naštetih znakov, se čim prej posvetujte s svojim zdravnikom.

Bolnica, ki so ji postavili diagnozo rak na dojkah, ima na voljo pet možnih načinov zdravljenja: kirurgijo, radioterapijo (obsevanje), kemoterapijo, hormonsko zdravljenje in biološko zdravljenje. Za kakšno vrsto zdravljenja se bo zdravnik odločil, je po navadi odvisno od tipa tumorja, stadija ob diagnozi in splošnega zdravstvenega stanja bolnice.

Obstajata dva pristopa - lokalni in sistemski. Pri lokalnem gre za kirurški poseg in obsevanje, pri sistemskem pa gre po navadi za zdravljenje, ko je rak že v stadiju IV, ali pa gre za kombinirano zdravljenje. Pri kirurški odstranitvi tumorja govorimo o dveh različnih tipih. Prvi je lumpektomija (odstranijo tumor in okolno tkivo), drugi pa mastektomija (odstranijo celotno dojko, lahko tudi podpazdušne bezgavke).

Rak limfatičnega sistema
Limfom ali maligni limfom je drugo ime za raka limfatičnega sistema, ki je del imunskega sistema organizma, ki skrbi za obrambo telesa pred okužbami. Sestavlja ga več limfatičnih organov: kostni mozeg, vranica, timus. Po limfatičnem sistemu se pretaka limfa - tekočina, ki prenaša hranilne snovi in bele krvničke (limfocite) po telesu. Ob nenormalnem razvoju in rasti limfocitov se ti začnejo nabirati v bezgavkah, zato nastane limfom.

Limfome delimo na Hodgkinov in ne-Hodgkinov limfom. Hodgkinov limfom je redkejša oblika limfoma. Pri tej vrsti najdemo posebne celice: Reed Sternbergove celice ali Hodgkinove celice. Vse druge vrste limfomov označimo kot ne-Hodgkinove limfome (teh je pa več kot 30 tipov).

Delimo jih v dve skupini. O indolentnem ne-Hodgkinovem limfomu govorimo, ko se tumorske celice delijo in razmnožujejo počasi. Zato tudi bolezen v začetnem stadiju težko diagnosticiramo. Bolezen zanekrat ni ozdravljiva, bolniki pa lahko z boleznijo preživijo več let. Druga skupina ne-Hodgkinovega limfoma je agresivni limfom. O njem govorimo, ko se tumorske celice delijo in razmnožujejo hitro. Če bolezni ne zdravimo, se hitro razvija in bolnik ne preživi dolgo. Agresivni ne-Hodgkinov limfom je ozdravljiv.

Pri limfomu obstajajo štirje bolezenski stadiji, ki jih onkolog določi s pomočjo patohistološkega izvida. V prvem stadiju je prizadeta samo ena bezgavka oziroma eno področje bezgavk. V drugem stadiju sta prizadeti najmanj dve področji bezgavk na isti strani trebušne prepone. V tretji fazi so prizadete bezgavke na obeh straneh trebušne prepone, v zadnji fazi je prizadetih več bezgavk v celoti in najmanj en organ zunaj limfatičnega sistema.

Rak debelega črevesja
Maligne tumorje debelega črevesa in danke imenujemo tudi rak debelega črevesa in danke ali kolorektalni rak. Vzrok za nastanek bolezni še ni znan, študije pa potrjujejo, da je posledica kombinacije medsebojnega delovanja dednih dejavnikov in vplivov okolja. Verjetnost, da bo človek zbolel za to vrsto raka, se poveča s starostjo, vplivi okolja, dedno obremenjenostjo, dejstvom, da je imel človek črevesne polipe oziroma kronične vnetne črevesne bolezni.

Največji dejavnik tveganja za nastanek raka predstavlja starost. Kar 90 % bolnikov je starejših od 50 let. Vplivi okolja - tveganje povečajo predvsem prehrana, alkohol, kajenje in nezdravo življenje. Priporočljivo je jesti čim več sadja, zelenjave in vlaknin. Izogibati se je treba kajenju in alkoholu, strokovnjaki pa priporočajo čim več gibanja. Črevesni polipi povečajo možnost za nastanek te vrste raka, še posebej, če povzročajo krvavitve.

Kronične vnetne črevesne bolezni (ulcerozni kolitis, Crohnova bolezen) - če trajata več kot 12 let, izredno povečata tveganje za razvoj bolezni. Dedna obremenjenost - sorodniki tistih, ki so imeli raka na debelem črevesju ali danki, so dvakrat bolj ogroženi od drugih.

Najbolj pogosti znaki raka debelega črevesa in danke so: bolečine v trebuhu, napenjanje, vetrovi, spremembe v odvajanju blata (mehkejše ali trše blato, sprememba pogostnosti odvajanj, zaprtost), izguba telesne teže, slabost in bruhanje, občutek polne danke in kri na blatu (krvavitve lahko povzročajo slabokrvnost in z njo povezane klinične znake, kot so utrujenost, vrtoglavica in šumenje v ušesih, splošno slabo počutje).

Ti znaki pa so lahko povezani tudi z drugimi obolenji, npr. želodčno razjedo, žolčnimi kamni, hemeroidi ... Edini način za pravilno diagnosticiranje raka debelega črevesa in danke je kolonoskopija, pri kateri zdravnik odvzame del tkiva za nadaljnje preiskave.