Učenje od doma, ki v Sloveniji poteka od 16. marca za vse osnovnošolske kakor tudi srednješolske in univerzitetne programe, je vsem vpletenim prinesel ogromno spremembo. In ne samo to: vse učitelje, starše, učence, dijake in študente je ujel popolnoma nepripravljene, saj je do tega prišlo dobesedno čez noč. O prednostih in pomanjkljivostih ter kako sploh poteka učenje na daljavo, smo se pogovarjali z Lidijo Rupnik, učiteljico slovenskega jezika na OŠ Dravlje v Ljubljani. Svoje delo opravlja z velikim veseljem in strastjo, a kot pravi, je učenje od doma presenetilo vse. Kljub temu pa se učitelji in učenci temu vsak dan bolje privajajo.

Kako torej v praksi poteka učenje od doma?
Lidija Rupnik, ki poučuje slovenski jezik od 6. do 9. razreda, je povedala: "Na spletni strani naše šole so navodila za delo od doma, ki so v skladu z učnim načrtom. Starejši učenci si ta navodila preberejo in prebrskajo sami, mlajšim v nižjih razredih pri tem pomagajo starši. Celotna ura določenega šolskega predmeta je na spletni strani. Navodila so napisana zelo natančno, kaj je treba predelati, si ogledati, katero snov se je treba naučiti, kaj zapisati v zvezek, katere naloge rešiti … Dodane so tudi domače naloge, ki jih učenci pošiljajo učiteljem na njihov elektronski naslov. Učitelji naloge pregledamo in popravimo ter pošljemo učencem nazaj s povratno informacijo. Učenci lahko učitelja tudi sproti vprašajo po mejlu, če česa ne razumejo. Kot novost smo dodali tudi obrazec za samoevalvacijo, na katerem učenec po določenem sklopu ovrednoti svoje napredovanje."

Kakšne težave se največkrat pojavljajo? Lahko učenci sledijo učni snovi in napotkom po sodobni tehnologiji?
Na začetku je bila velika težava preobremenjenost strežnika (učenci niso mogli dostopati do interaktivnih gradiv na spletu), torej gre za tehnično težavo, ki pa v tem primeru seveda vpliva tudi na sam potek in vsebino dela. Učitelji zato večinoma pripravljamo sami svoja gradiva, dodajamo povezave na spletne strani kot dodatne naloge, sestavljamo učne liste, učenci pa doma rešujejo naloge v delovnih zvezkih in v učnih listih. Težava je tudi ta, da nima vsak doma svojega računalnika. Treba je vedeti nekaj: zdaj so po večini tudi starši doma in tudi oni potrebujejo računalnik, saj tudi oni največkrat delajo od doma. Tudi brat ali sestra ga potrebujeta, če sta oba npr. v osnovni ali srednji šoli. Tako da je v mnogih družinah že to tehnična ovira, ki pa jo poskušamo s časovnimi prilagoditvami in s tem, da se delo lahko opravi tudi po telefonu ali tablici, odpraviti.

Nekateri učenci imajo še vedno težave pri delu z računalnikom, nekateri niso znali poslati sporočila, pripeti priponke, nekateri na računalniku niti niso imeli programa za odpiranje Wordove datoteke. Vse to smo jih morali naučiti. Marsikateri učenec niti nima svojega elektronskega računa, zato v teh primerih komuniciramo prek staršev. Nekateri učenci niti niso imeli računalnika, vendar smo v šoli za vse te učence poskrbeli že v 1. tednu in jim zagotovili računalniško opremo. Tako da zdaj lahko rečem, da je v 3. tednu vzpostavljena komunikacija približno 95-odstotno.

Nekateri učitelji imamo enkrat tedensko z učenci tudi spletno videokonferenco (klepetalnico), v kateri se pogovorimo o težavah, o prednostih, slabostih dela od doma, o sami snovi, ali so jo razumeli, ali so kjei kakršne koli težave. Tukaj si pomagamo z različimi aplikacijami in programi, ki so brezplačno na voljo na medmrežju. Nekateri učitelji delajo s programom Arnes Vox, sama delam najraje prek vedno bolj popularnega Zooma. Zoom se je izkazal za super orodje, ker se lahko namesti tako na mobitele kot na računalnike in je na voljo za 100 oseb hkrati do 40 minut. Učitelj se mora prijaviti kot gostitelj, drugi pa se samo priključijo prek povezave, ki jo prejmejo po elektronski pošti brez registracije ali kakšne druge spletne birokracije. Aplikacija nudi tudi poučevanje na daljavo, vendar se tega še nismo lotili, saj se je težko časovno uskladiti. Bomo pa v kratkem nadgradili videostik prek Arnesa in bomo vsi učitelji dosegljivi prek videa. Učenci so nad tem navdušeni, vendar pravijo, da si celotnega pouka prek videa ne želijo. Učenje od doma oziroma učenje na daljavo je v šolski sistem prineslo veliko novosti, ogromno je pa še tudi vprašanj, saj se niti učenci niti učitelji nismo imeli časa na to pripraviti.

Kje opažate, da je največja težava pri sami vsebini učenja od doma? Kaj povedo učenci?
Nekateri učenci so izjemno samostojni in jim ta način, da ni učitelj ves čas ob njih, celo koristi, nekateri so pa zmedeni, izgubljeni, težko jim je. Na začetku smo se učitelji zelo zagnano lotili dela in v strahu, da ne bi česa pozabili, v svoji vnemi tudi pretiravali. Glede na odzive učencev in staršev smo se osredotočili na "manj je več", tako zdaj pripravimo manj gradiva in obdelujemo snov bolj po etapah. Vedno pa ponudimo tudi dodatne naloge za vse tiste, ki želijo več. Poskrbljeno je tudi za tiste s posebnimi potrebami, saj z njimi po potrebi dodatno delajo specialne pedagoginje.

Dejansko je sedaj prišlo do tega, da sta se tehnika in vsebina zelo zbližali in če nisi vešč enega, ne moreš opraviti drugega in obratno. Pričakuje pa se, da smo torej sedaj kar vsi naenkrat tudi tehnično zelo pismeni in napol računalničarji. Se pa vsak dan kaj naučimo in se izpopolnjujemo.

Kako se preverjajo domače naloge?
Učenci jih pošiljajo vsakemu učitelju na elektronski naslov in učitelj jih pregleda in po potrebi popravi. V večini primerov imajo za določeno snov dva do tri dni časa, da jo pošljejo učitelju. Za nas so te naloge zelo pomembne, saj le na ta način dobimo vpogled, kako so učenci snov razumeli, in dobimo smernice za nadaljnje delo. Učencem sproti po mejlih tudi odgovarjamo, če česa ne razumejo. Ravno zaradi tega imamo učitelji zdaj ogromno dela, ker lažje v razredu odgovoriš na vprašanje, ki ga slišijo tudi drugi, kot pa da moraš odpreti npr. 20 in več mejlov in na vsakega posebej odgovoriti.

Lahko opišete svoj običajni delovni dan?
Zdaj smo učitelji dobesedno 24 ur v službi. Že zjutraj pogledam vsa sporočila (šolska, od učencev, staršev …) in nanje odgovorim, če je treba. Nato vpišem v elektronski dnevnik uro in jo shranim. Potem pregledam in popravim domače naloge ter jih pošljem učencem. Ob 11.00 se vsak dan po telefonu dobim na "kavici" s sodelavko. Imava aktiv, na katerem si izmenjava informacije, usklajujeva delo in narediva načrt za naslednji dan. Nato se lotim pisanja priprav za dva dni naprej, saj jih moramo oddati s časovnim zamikom. Vmes odgovarjam na sporočila učencev. Včasih imam videoklepetalnico, ki mi je žal še ni uspelo vzpostaviti z vsemi učenci. Vmes imam čas (od dveh do štirih) za kosilo, saj mi takrat učenci ne pošiljajo sporočil. Nato pa me že čaka gora mejlov, ker popoldne in zvečer učenci že na veliko pošiljajo domače naloge in različna vprašanja. Dejansko sem ves dan na "stand-by", bi se lahko reklo.

Ampak samih predavanj kot takšnih prek npr. videokonference pa ni?
Ne, tega za zdaj ni, kako bo, pa še ne vemo, odvisno od časa karantene. Ves čas sledimo smernicam ministrstva in se jim prilagajamo. Kot sem že dejala, bi bila verjetno težava v tem, ker ne bi mogli teh predavanj spremljati vsi, saj nimajo vsi svojega osebnega računalnika ali telefona. Tako, da za zdaj ostaja tako, da so vsa navodila in učni listi na spletni strani šole in učenec se jih loti, ko se jih lahko. Kolikor vem, je povsod v osnovnih šolah tako. Na fakultetah vem, da imajo spletna videopredavanja, v srednjih šolah pa mislim, da je nekakšna kombinacija obojega.

Kakšne pa opažate prednosti – zase in tudi za učence? Morda povedo, da jim je takšen način celo všeč?
Vsaka stvar ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Zame je prednost že to, da lahko zjutraj malce dlje spim, ker nisem ravno jutranji tip človeka. Tako da je to zame velik plus. Prednost je zame tudi to, da si delo lahko razporedim čez ves dan. Kdaj imam malce daljši odmor za kosilo, kdaj malce krajši. Z odgovarjanjem na mejle lahko nadaljujem pozno v noč, če želim. Skratka, ta razporeditev časa je zame kar prednost.

Podobno so dejali tudi nekateri učenci. Pravijo, da jim je všeč, da lahko dlje spijo in da jim ni treba iz stanovanja, če morda dežuje ali se jim ne da in podobno. Všeč jim je tudi to, da si lahko delo razporedijo čez dan. Sami si tudi določijo, kdaj bodo imeli odmore, kako dolgo bodo torej delali v kosu. Eni so dejavnejši dopoldne, drugi popoldne oz. proti večeru. Učenje tudi prilagajajo svojemu ritmu, in to jim je zelo všeč, "da jim nihče ne diha za ovratnik", počutijo se bolj samostojne. Mnogi potem še dodatno kaj sami pogledajo, poiščejo druge spletne strani, druge vire, sami raziskujejo. Tudi to jim je zelo všeč. Res pa je, da jaz lahko govorim le za nekoliko starejše učence, se pravi od šestega razreda naprej. V nižjih razredih je najverjetneje zgodba zelo drugačna, saj si sploh ne znam predstavljati, kako zelo so starši zdaj obremenjeni. Si ne znam predstavljati, kako bi bilo, če bi sama imela zdaj dva mlajša šoloobvezna otroka in bi morala z njima deliti računalnik ter jima pri vsem še pomagati.
Zato morda tu ni odveč pohvala vsem staršem, ki učencem, kljub svojim obveznostim, stojijo ob strani in jim pomagajo.

Pomanjkljivost pa je, da pogrešajo fizični stik. Zelo se pogrešajo med seboj, to na primer povedo popolnoma vsi, brez izjeme. Pogrešajo sošolce, prijatelje iz drugih razredov, pogrešajo učitelje. Fizičnega stika se pač ne da kar tako nadomestiti, in to zdaj zelo intenzivno okušajo na svoji koži.

Za koliko učencev je torej treba redno pregledovati naloge in jim odgovarjati?
Jaz imam v vsakem razredu približno po 22 učencev, torej od 6. do 9. razreda, je to skupno okrog 70 učencev, ker je v 9. razredu samo en razred in poteka pouk v skupinah. Jaz učim eno skupino, sodelavka pa drugo. To delo res vzame največ časa in je tudi najbolj naporno.

Ste opazili, da so učenci na takšen način tudi bolj samoiniciativni, imajo več novih, drugačnih idej kot sicer?
Nekateri da, nekateri ne; podobno kot v šoli. Vse to je odvisno tudi od snovi in nalog. So pa vsi zelo zainteresirani za izdajo posebne izdaje šolskega časopisa, ki bo izšel po prenehanju izrednih razmer. Pošiljajo članke, slike, pesmi …, da bomo imeli vsi skupaj en trajen spomin na ta čas, ki nas povezuje na neki nov, še neznan način.

Učenci imajo veliko idej in pri mnogih je zdaj prišla do izraza ta njihova velika drugačnost. Mnogim je takšen način dela celo bolj všeč, sploh tistim, ki so tehnično zelo spretni in ki so radi veliko za računalnikom in doma. Tisti, ki so radi veliko zunaj in se družijo, pa imajo zdaj več težav, težko jim je, kar je popolnoma razumljivo.

Kako pa je s preverjanjem znanja, ocenami? Imate že kaj informacij, kako bo to potekalo, ko se vrnejo v šole?
Uradno nismo učitelji s tem še nič seznanjeni, ker sploh ne vemo, kako dolgo bo učenje od doma še potekalo. Vsekakor pa bo nekakšna oblika preverjanja morala biti. Čakamo na smernice ministrstva.