O tem, kakšne posledice imajo pravila in pričakovanja glede oblačenja za razvoj deklet in fantov, ter o tem, kako, namesto da bi spodbujali enakost, utrjujejo škodljive spolne stereotipe, smo se pogovarjali z Ljubico Marjanovič Umek z oddelka za psihologijo ljubljanske univerze.

Profesorica dr. Ljubica Marjanovič Umek, kaj s pravili glede oblačenja sporočamo dekletom in fantom?

Zanesljivo jim sporočamo, da ne razumemo. Da ne razumemo niti razvoja deklet niti razvoja fantov. Sporočamo, da tudi v celoti ne razumemo, kaj se dogaja v obdobju pubertete, ki je specifičen prehod iz otroštva v mladostništvo, in predvsem da ne razumemo, da bi že v obdobju izobraževanja in že prej, v vrtcu, morali staviti na pravice deklet in fantov in razumeti, kaj je enakopravnost tako enih kot drugih v družbenem prostoru.

Kakšne psihološke posledice ima lahko pri dekletih občutek, da so njihova telesa moteča in neprimerna?

Jaz bi temu citatu gospe ravnateljice dodala to, da se tudi dekleta utapljajo v hormonih in da imajo tudi dekleta v pubertetnem obdobju številna vprašanja, vezana na svojo samopodobo, zlasti na telesno podobo, kjer bi si v psihologiji želeli, da pridejo dekleta do razumne presoje o tem, da to ni najbolj ključno v njihovem nadaljnjem življenju, da bi znale realno ocenjevati, kaj se v okolju dogaja, in da ne bi sebe ves čas obremenjevale z idealnimi telesnimi in drugimi podobami ter da bi znale sebe ustrezno vrednotiti.

Če so deležne sporočila, da je njihovo telo nekaj, kar škodi nekomu drugemu oziroma kar je moteče v nekem družbenem prostoru, potem je seveda to sporočilo v tem času popolnoma napačno. Napačno s tega vidika, da so one vedno znova in znova odgovorne za vedenje nekoga drugega, v tem primeru za vedenje fantov, in sicer zato, ker oni ne zmorejo sedeti ob dekletu, ki je po mnenju ravnateljice pomanjkljivo oblečena. Gre za napačno pričakovanje, da morajo biti dekleta zrela in odgovorna, fantje pa ne, in zato jih moramo podpirati pri tem, da bodo postali zreli; če bodo sploh kdaj postali zreli, in si lahko dovolijo več kot dekleta. To je zelo slabo sporočilo.

Ali lahko takšna sporočila pedagoških delavk in delavcev vplivajo na psihološki razvoj deklet in fantov?

Ja, vplivajo zlasti skozi razumevanje samega sebe in razvijanje svoje lastne odgovornosti ter samopodobe. Dekleta morajo razviti podobo o sebi na več področjih, ne samo na telesnem področju. Razviti morajo svojo podobo o sebi tudi na podlagi drugih sposobnosti, in v primeru, da jih ves čas izpostavljamo na način, da nekomu škodijo, da hočejo nekaj doseči zgolj s svojo zunanjo podobo. To negativno vpliva na njihovo razumevanje o tem, kdo one so, kaj one v družbi pomenijo, ali so podrejene ali so enakopravne in podobno. Svet pubertetnikov in pubertetnic je veliko bolj zapleten, kot pa se zdi, in sicer na ravni medsebojnih odnosov med dekleti in fanti. Zadeve so bolj celovite, zato jih je treba kot celovite tudi obravnavati, predvsem pa se je treba pogovarjati z enimi in drugimi, in ne staviti na to, da bodo fantje razumeli eno, dekleta pa drugo. Oni so v medsebojnih odnosih. Razumeti morajo vse. Takrat, ko se bo s fanti pogovarjalo o tem, da lahko tako kot oni tudi dekleta oblečejo kratke hlače in da to še nič ne pomeni. Prej ko bomo začeli enakost vpletati v pogovore in jih ne razlikovati, večja možnost bo, da bodo funkcionirali v normalnih socialnih odnosih.

Če odgovornost za neprimerno vedenje fantov prelagamo na dekleta, ali to pomeni, da tudi gledano bolj dolgoročno, na neki način utrjujemo škodljive patriarhalne vzorce?

Ja, seveda. Vedno moram jaz paziti. Vedno se lahko zgodi, da bom za stvari, ki se bodo zgodile, kriva jaz. Saj vemo, da imamo veliko teh samoobtožb v smislu, morda sem pa preveč govorila, morda pa se nisem primerno in "pravilno" oblekla, morda nisem bila dovolj ljubeča in podobno. In to niso le samoobtožbe, ki pridejo na dan v poznejših partnerskih odnosih, temveč že v obdobju otroštva in mladostništva, ko so dekleta prikazana kot tiste, ki se morajo podrediti. Žal so kot takšne še vedno prikazane tudi v slikah, filmih, besedilih; povsod je nekje v ozadju navzoča spolna stereotipnost, ki namiguje na to, da so dekleta v podrejeni vlogi. Nekatera dekleta zmorejo takšne predstave preseči, ker imajo dovolj podpore v družinskem ali prijateljskem okolju, nekatere pa ne morejo. Ljudje smo različni, in tiste, ki ne zmorejo, začnejo utrjevati svojo podrejenost, ki je lahko navzoča v celotnem življenju.

Ali ne bi pedagoške delavke in delavci morali biti v prvi vrsti tisti, ki bi morali otroke ozaveščati o škodljivosti spolnih stereotipov, spolnega nasilja in dekleta zaščititi pred objektivizacijo?

Da, zanesljivo. Veste, spolni stereotipi delujejo prikrito in veliko bolj, kot si mi mislimo. Zelo redkokdaj bo slišati, da bo nekdo rekel na primer: dajmo ženske na en vagon, moške pa na drugega, govorim o prispodobi, seveda. Ali bomo spet uvedli šole za deklice in šole za fante? Upam, da se to ne bo zgodilo. Ampak spolni stereotipi kljub temu še naprej delujejo na prikriti ravni. Implicitno se sporočajo na ravni tega, da nekdo za dekleta reče: ve ste pametnejše, in zato, ker ste pametnejše, boste pa že razumele, da se morate obleči drugače, da ne boste izzivale fantov. In s takšnimi sporočili bomo fante zaščitili, da bodo lahko tako rekoč počeli, kar si bodo zaželeli. Skratka, to je zelo prikrito. Slišimo lahko: dekleta ste bolj čustvena, morate pomagati, morate znati stopiti korak nazaj, fantje pa lahko stopijo tri naprej. Lahko so nasilni, lahko zahtevajo svoje pravice in podobno. To, se ve, kam pelje, ali ne?