Martinovo bi moralo postajati priložnost za spoznavanje sporočil, ki nam jih ponuja vsak kozarec žlahtnega vina, za prijateljsko druženje, in ne le pivsko pretiravanje.
Danes je martinova sobota, god sv. Martina pa bomo praznovali v torek, 11. novembra. Martinovo je jesenski zahvalni praznik, dan, ko se mošt simbolično spremeni v vino. V Sloveniji je ta praznik zelo priljubljen, glavno praznovanje pa se po navadi dogaja na "martinov" vikend. O izvoru praznika in o običajih smo se pogovarjali z etnologom Janezom Bogatajem.
Martinovo je eden izmed praznikov, ki imajo poganski izvor, pozneje pa so jim dali krščansko noto. Kakšen je bil ta poganski običaj? So ga praznovali tudi na današnjem slovenskem ozemlju?
Na to lahko odgovorim zelo hipotetično. Splošno je sprejeto strokovno mnenje, da naj bi krščanski Martin nasledil neko keltsko božanstvo, ki mu je bila naložena skrb za zahvalno praznovanje ob koncu letine v poznem jesenskem času. Popolnoma jasno je, da so bile v zvezi s temi praznovanji tudi obilne pojedine. Gos, raca in druge pernate živali, ki spremljajo jedilnike sodobnega martinovanja, so po predvidevanjih strokovnjakov ostanki nekdanjih žrtvenih živali, ki so jih darovali poganskim božanstvom. Težko je odgovoriti na vprašanje, ali so ta predkrščanska praznovanja poznali tudi na našem zdajšnjem kulturnem prostoru. Posebej še zato, ker približno vemo, od kod se je poznejše krščansko čaščenje sv. Martina razširilo tudi v naše kraje.
Je torej znano, kdaj je ta poganski praznik postal god sv. Martina?
Vsekakor po njegovi smrti. Za Martina dobro vemo, da se je rodil oktobra 316 v današnjem Szomathelyju oziroma slovensko Sombotelu na sosednjem Madžarskem, umrl pa je leta 397 v francoskem mestu Tours. Morda je ob tem dobro opomniti na zanimivost, da v le nekaj kilometrov od madžarske meje s Slovenijo oddaljenem Sombotelu stoji cerkev sv. Martina, ob njej pa tudi svetniku posvečen muzej. In tudi to, da je Slovenija vključena v velik evropski projekt Martinove poti in je tudi v Ljubljani osrednja točka ali »Martinova stopinja«, s sedežem v Slovenskem etnografskem muzeju. Čeprav se je Martin rodil na sosednjem Madžarskem, pa je čaščenje po njegovi smrti prišlo v naše kraje verjetno pod frankovskimi vplivi in se je razširilo med 7. in 10. stoletjem. Od tega časa mu je bilo posvečeno tudi več cerkva.
Zakaj so za zavetnika vinogradništva izbrali prav sv. Martina?
Sv. Martin je predvsem zavetnik vina in vinarjev, ne pa toliko vinogradnikov, ki imajo svojega zavetnika v sv. Urbanu. Odgovor je verjetno v tem, da je bil sv. Martin s svojim godovnim dnem najbližji obdobju, ko so se pokazali rezultati tudi vinske letine, ko se je mošt spremenil v vino. Poleg tega želim opozoriti, da so praznovanje Martina povezovali tudi s siceršnjo letino, torej tudi na nevinorodnih območjih. Pred vstopom v adventno obdobje je bilo martinovanje praznik, ki je pomenil sklep oziroma vrhunec letine, zato ne preseneča, da so ga marsikje imenovali tudi »jesenski pust«. Sicer pa v Martinovem življenju in delovanju ne najdemo ničesar takega, kar bi lahko povezali z vinom in vinarstvom.
Je bilo Martinovo vedno priljubljen praznik na slovenskem področju? Kdaj so ga sploh začeli praznovati?
Začetke praznovanja postavljamo med 7. in 10. stoletje ter pozneje. Prav to seveda tudi pojasnjuje ne najbolj enakomerno razporeditev tega praznovanja po slovenskem prostoru. Splošno popularnost je martinovanje doseglo šele v zadnjih dvajsetih letih in lahko rečemo, da je danes med najbolj priljubljenimi prazniki. Menim, da je vzrok za to tudi splošen razvoj vinogradniške, vinarske in vinske kulture na Slovenskem, ki ima sicer bogate korenine v kulturni dediščini, vendar je celovite razsežnosti dobil v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih.
Se praznovanje po različnih delih Slovenije v kakšnih značilnostih bistveno razlikuje?
Razlik je bilo veliko in tudi danes so še. Vsaka od treh slovenskih vinorodnih dežel pozna različne navade, ki predstavljajo dediščino martinovanja. Tukaj se je ohranila vrsta izjemnih posebnosti, npr. v vinorodni deželi Primorski je bilo praznovanje Martina povezano tudi z napovedovanjem prihodnje letine. Drugod spet je bila navada, da so vino na ta dan blagoslavljali, nikakor pa ne krstili, saj je »krstiti vino« v Sloveniji vedno pomenilo dokaj nečedno opravilo oštirjev, ko so mu zaradi zaslužkov dodajali vodo. Ob tem se seveda postavlja vprašanje, od kod vse te bolj ali manj novodobne »maškarade« po naših vinogradih in vinskih kleteh s kostumiranimi sv. Martini, nekimi škofi, menihi in drugimi bolj ali manj opitimi maskiranimi liki, ki se vlačijo od ene vinske kleti do druge in izvajajo vinske »skeče«. Zadeva je povezana s pojmom t. i. izumljanja tradicije v obdobju po 2. svetovni vojni, ki mu je botrovalo tudi nekritično povzemanje nekaterih prvin martinovanjskih obredij npr. iz sosednje Avstrije.
Menim, da ne gre za vprašanje ohranjanja, ampak nadaljevanja tradicije, tudi vsem inovacijam navkljub. S praznikom martinovanja sooblikujemo sodobno podobo Slovenije kot razvite vinogradniške in vinarske države. Seveda pa se moramo ob tem vprašati, katerim sestavinam dati večji pomen. Nadaljevanju tradicije ali pogosto papagajsko prevzetim inovacijam. Ne prva ne druga pot nista najboljši. Prava pot vodi v smeri lastnih ustvarjalnih spoznanj in oblik praznovanja, ki pa temeljijo na bogatih sporočilih iz kulturne dediščine. To je seveda najboljša pot oziroma način, da ne zapademo v globalizacijsko prešo svetovne poenotenosti.
Zakaj, menite, martinovo ni tako komercialno zanimiv praznik, kot so npr. božič, valentinovo, velika noč, zadnje čase tudi noč čarovnic?
Če je to res tako, potem sem lahko samo vesel, da imamo še eno praznovanje, ki ga ni požrl komercializem. Seveda pa je tako tudi zato, ker je praznik martinovega drugače usmerjen. Morda nam vzpostavlja stike z najbolj davnimi praznovanji, ko so se pradavni predniki veselili nove letine - v primeru martinovanja seveda vinske letine. Prav to spoznanje, da je ob sodelovanju človekovega znanja in narave nastalo novo vino, je dovolj velik motiv za praznik. Praznik, pri katerem ne poznamo daril in drugih motivov, na katere se lepi ceneni komercializem. Tudi praznik, ki bi nam moral postajati vedno bolj priložnost za spoznavanje sporočil, ki nam jih ponuja vsak kozarec žlahtnega vina, tudi za prijateljsko druženje in ne le pretiravanje v količinah popitega vina, s katerimi se lahko tudi »skozi« ta praznik odslikavajo ne najbolj pozitivne lastnosti naših sodobnih vsakdanjikov in praznikov - prometne nesreče, alkoholizem in tako dalje.
Ana Svenšek
ana.svensek@rtvslo.si
Martinovo bi moralo postajati priložnost za spoznavanje sporočil, ki nam jih ponuja vsak kozarec žlahtnega vina, za prijateljsko druženje, in ne le pivsko pretiravanje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje