Dramatično dogajanje, ko so po velikem delu Slovenije močno deževje, plazovi in deroče reke za sabo puščale trajne sledi, so ves čas spremljali tudi novinarji Radiotelevizije Slovenija. Na terenu, med ljudmi, ob divjanju narave.

Duška Lah, TV Slovenija
Ko se ozrem na delo po terenu Zgornje Savinjske, Šaleške in Koroške po tem, ko je narava spet kazala zobe, ne morem kar tako pozabiti nočnih mor, ki so jih doživljali številni. Namesto da z ekipo sprašujemo, snemamo in priklapljamo mikrofone, bi velikorat najraje kar sami poprijeli za kakšno lopato ali zavihali rokave in enostavno pomagali. A potem ne bi mogli pokazati razdejanja, povedati, kaj doživljajo številne družine, ko jim je voda preprosto odnesla vse. Tudi v teh dneh številni še vedno kličejo in cukajo za rokave, češ, pridite k nam, tu je najhuje, hudournik je pokazal zobe, ker ga nihče ni uredil, ko je sonce sijalo, kako naj pridemo domov, če nimamo več ceste, pridite, naši računi za elektriko bodo zdaj izjemno visoki, ker si moramo sušiti vlažne stene, vode smo porabili za celo leto, kako bomo lahko to poplačali? Pokradli so nam žlebove, ograje, iz pralnih strojev neznanci ukradli kompresorje, odeje, ki smo jih sušili, so kar zginile, še pravijo. .... Ja, tudi to je Slovenija, si rečem in požrem debelo slino. In jutri je nov dan, nova zgodba.

Mojca Dumančič, TV Slovenija
V regiji, iz katere s snemalcem Darkom Humarjem poročava, smo žal vajeni naravnih nesreč … Čeprav beseda "vajeni" ni prava, ni primerna … Na hude stvari se človek ne sme nikoli navaditi … In res naju vsakič znova zaboli, strese, pretrese … Vsakokrat, ko se znajdeva med nesrečnimi in prestrašenimi ljudmi, ki jih vsakih nekaj let prizadenejo poplave, plazovi, potresi … Ko stoletne vode postanejo vsakoletna tegoba … Ko v samo četrt stoletja Posočane zemlja strese kar trikrat … Ko plaz pod seboj pokoplje sedem žrtev v Logu pod Mangartom … Prav te dni je dvanajsta obletnica morilskega plazu, ki je prihrumel z Mangarta … In morda mi je tokrat najbolj do srca segla izjava ene od Trentark, ki je bila v zadnjih poplavah odrezana od sveta. Ko smo se prebili do njene vasi - vasi Pod skalo, sem jo vprašala: "Trije rdeči alarmi zaporedoma za to območje, tole razdejanje, ki ga imate za seboj. In kljub vsemu hudemu še vedno vztrajate tukaj?", je odgovorila: "Ostajamo na svoji zemlji!"

Danijel Poslek, Radio Slovenija
Spremljanje posledic poplavljanja Drave je bilo moje prvo tako obsežno poročanje po prevzemu ptujskega dopisništva za Radio Slovenija. To, kar sem videl na terenu, pa je z besedami zelo težko opisati. Najbolj se človeka dotaknejo zgodbe ljudi, ki so s solzami v očeh pripovedovali, kako jim je voda iz minute v minuto uničevala več stvari, sami pa so lahko le nemočno opazovali. Prav tako pretresljivo pa je bilo videti posledice, ki jih je v naravi pustila odtekla Drava. Do 6. novembra si namreč nisem predstavljal, kaj pomeni, ko voda spremeni podobo neke pokrajine, južno od Ptuja pa se je čez noč zgodilo ravno to. Še enkrat me je presunila moč vode, ki je več ur bobnela pod ptujskimi mostovi, nekaj ur pozneje pa za vedno spremenila zemljevid spodnjega Podravja.

Saška Jazbec, TV Maribor
Kot novinarka nacionalne televizije sem se s poplavami na širšem štajerskem območju srečala pred štirinajstimi leti, a je bila na srečo takrat njihova razsežnost veliko manjša. Ko smo se tokrat vozili skozi kraje, ki so jih poplave najbolj prizadele, sem najprej pomislila – tem ljudem je vsekakor treba pomagati. Zalite hiše, polja in drugi objekti, skratka premoženje, ki so si ga vsa ta leta ustvarili, je bilo v nekaj urah uničeno. Ob obisku zbirnih centrov sem se šele zavedela, v kako hudi stiski so prebivalci poplavljenih območij. Nekateri so prišli tja po pomoč tako rekoč brez vsega. Takrat smo bili novinarji, ki smo spremljali vse te žalostne zgodbe ljudi enotni – treba je čim prej ukrepati in izpeljati akcijo zbiranja pomoči. Z zadovoljstvom smo spremljali, kako hiter je bil odziv okolja. Pomoč je tako na račune kot v zbirne centre prihajala iz ure v uro. In prav tu se je izkazalo, kakšno mora biti poslanstvo novinarjev in dopisništva. Več dni smo namreč spremljali dogajanja na vseh najbolj kritičnih območjih in na ta način ne le obveščali javnost o razsežnosti katastrofalnih poplav, temveč tudi pomagali rešiti marsikatero stisko prizadetih ljudi.

Ana Bučar, TV Maribor
Veliko tragedij sem srečala doslej na terenu, toda pustošenje, ki ga je pustila Drava, ti enostavno pusti velik pečat na duši. Ko vidiš, da je narava tam, kjer je že tako revščina, vzela še tisto malo, ti enostavno ne more biti vseeno. Ko vidiš, da družine in starejši ljudje na zimo ostanejo brez vsega, ne moreš naprej, ne da bi tem ljudem pomagal.

Katarina Klep Černejšek, Radio Maribor
Minule uničujoče poplave so bile ob neposredno prizadetih gotovo velika preizkušnja tudi za nas poročevalce. Ko sva se s tonskim tehnikom Štefanom Bencikom na kritični ponedeljek zjutraj z reportažnim avtom odpravljala v samo središče divjanja voda – v Duplek – si nisva predstavljala, kaj vse bova skupaj z domačini preživljala – od jutranje napetosti in trepetanja, da se lahko uresničijo najbolj črne napovedi, do nemoči in nemega obupa ob pogledu na deročo blatno gmoto, ki je rušila in s seboj odnašala vse, kar ji je stalo na poti. Tudi naš reportažni avtomobil, ki mu je mestoma voda segala celo čez pokrov motorja, je občasno le s težavo ohranjal stik s trdno podlago, a na srečo se je vse dobro izteklo. In za deževnim ponedeljkom je v torek posijalo sonce …

Mariša Bizjak, TV Slovenija
Poplave so Goriško in Vipavsko prizadele že pred skoraj mesecem dni, en teden pred preostalo Slovenijo. Brez posebnih opozoril, brez rdečega alarma. Tudi naša televizijska ekipa si je po izjavi predstavnikov civilne zaščite, da »že jutri dopoldne ne bo večjih težav«, oddahnila, a kmalu po objavi pomirjujočega televizijskega prispevka v Dnevniku je začelo močno deževati. S kamero nismo mogli do vseh vasi, saj je bila večina cest neprevoznih. Ljudem se je pred očmi spet odvijal scenarij izpred dveh let, vso noč so reševali svoje domove, šele jutro pa je razkrilo pravo razdejanje. Prepletali so se občutki žalosti, nemoči, jeze nad pristojnimi, ki da ne skrbijo za urejanje vodotokov in domačine pošiljajo od vrat do vrat, če želijo kaj sami urediti. Besnenja narave se kljub 500 neutrudnim gasilcem in pripadnikom civilne zaščite ni dalo premagati. "Še od poplav leta 2010 nismo obnovili stanovanja, pa je spet vse uničeno. Ta škoda bo vidna še leta in leta, ne vem, ali se sploh splača popravljati," je med nošenjem popolnoma uničenega pohištva dejal Klavdij Miška iz Bilj. Le teden dni po tem, ko še niti pospravili niso vsega, je ARSO prižgal rdeči alarm in napovedal še hujše poplave, ljudje so panično razgrabili protipoplavne vreče, se pripravljali na najhuje, ki pa je tokrat udarilo drugje …

Goran Rovan, TV Slovenija
V času poplav sem bil vseskozi v stiku s štabi civilne zaščite in hidrologi so napovedali poplavni val, ki naj bi zalil staro mestno jedro. Ob razglašenem rdečem alarmu je vladalo nekakšno obsedno stanje, ljudje so nemo zrli v reko Savo, ki pa se k sreči ni dvignila tako visoko, da bi poplavljala hiše. Ob pretoku več kot tri tisoč kubičnih metrov na sekundo je manjkalo le dvajset centimetrov, da bi se Sava preko obvoznice razlila po mestu. Tokrat smo jo Posavci dobro odnesli. V dneh, ko so najbolj prizadeta območja ob letošnjih poplavah začeli obiskovati ministri in drugi politiki, pa sem pripravil prispevek o tem, kako so si ljudje opomogli od zadnjih večjih poplav v letu 2001. Ob tem sem spet spoznal, kako so ljudje v teh težavah prepuščeni sami sebi in njim najbližjim. Takoj, ko vode odtečejo, politiki pozabijo na obljube, država zavlačuje z birokratskimi postopki in izplačili odškodnin. Tako so nekateri le-te dobili šele letos, po skoraj dveh letih, nekateri niso od države dobili še ničesar. Zgodb, ko ljudje še vedno živijo v vlažnih hišah, saj za temeljito obnovo nimajo denarja, je tako še danes veliko.