Roman Globokar je na novinarski konferenci prebral izjavo komisije z naslovom Za kulturo spoštovanja vsakega človeškega življenja. V njej so zapisali, da bolni in trpeči potrebujejo celostno oskrbo in pomoč, saj se lahko znajdejo v hudih stiskah in ne vidijo več smisla svojega obstoja. Takrat jim je treba prisluhniti, upoštevati njihove želje in vrednote ter lajšati njihovo trpljenje s pomočjo medicine in človeško bližino.

"Zavzemamo se za celostno paliativno oskrbo, pri kateri se bolnike spremlja telesno, psihološko, socialno in duhovno," so navedli in dodali, da starejše in bolne že zdaj spremljajo duhovniki in številni sodelavci Karitasa ter jim nudijo podporo.

Človeškega življenja ne smemo vrednotiti glede na njegovo koristnost, zdravje, sposobnost avtonomnega odločanja ali na stroške zdravljenja. "Vsak človek, ne glede na njegovo zdravstveno stanje, ohranja svoje dostojanstvo, ki ga varuje pred tem, da bi kdor koli lahko posegel v njegovo življenje," je dejal Globokar.

Komisija tudi meni, da bi z uvajanjem razlikovanja med vrednim in nevrednim človeškim življenjem pokopali temeljno civilizacijsko pridobitev, ki zagotavlja nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Ob uveljavitvi zakona bi se po njihovih besedah spremenilo temeljno poslanstvo zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev, v okviru reševanja življenja in lajšanja bolečin bi od njih zahtevali, da pomagajo pri končanju življenja.

Ob tem opozarjajo, da človek ni izolirano bitje, njegove odločitve pa vplivajo na številne odnose. Bolnik je pri odločanju vedno pod vplivom svojega okolja, njegove odločitve pa vključujejo tudi zdravstveno osebje, svojce in širšo družbo.

Globokar je dejal, da podpirajo možnosti, ki jih daje zakon o pacientovih pravicah, da bolnik odloča o poteku svojega zdravljenja in tudi zavrne invazivne terapije, ki jih ne označuje za smiselne.

Zakon bi lahko za ostarele, bolne in ranljive pomenil prikrit pritisk in bi lahko začeli čutiti možnost ali celo dolžnost, naj sami končajo svoje življenje in s tem "razbremenijo" svoje bližnje in vse, ki zanje v času ranljivosti skrbijo, so še zapisali v izjavi.

Vsi bi potrebovali znanja o paliativi in spremljanju umirajočih

Medicinska sestra in strokovna sodelavka Slovenske karitas Helena Zevnik Rozman je na novinarski konferenci povedala, da je bistvo človekovega življenja sočutje in solidarnost.
Zahvalila se je številnim humanitarnim organizacijam, kot sta slovensko društvo Hospic in Hiša Ljubhospic, in društvom kroničnih bolnikov, ki neozdravljivo bolnim dajejo upanje, veselje in pomoč.

Podala je tudi pobudi, da bi država omogočila dopust za vse, ki imajo svojce v zadnji fazi življenja, da bi jim lahko pomagali, in da za vse organizirajo tečaj nege na domu. Meni, da bi vsi potrebovali ta znanja o paliativi in spremljanju umirajočih.

Medicinska sestra, ki se ukvarja s paliativno oskrbo bolnih, in sodelavka Ljubhospica sestra Emanuela Žerdin je dejala, da se umiranje dogaja na fizičnem, duhovnem, duševnem in socialnem področju. "Včasih je bolečina mogoče fizično urejena, ni pa urejena na duhovnem področju, ni urejena v medsebojnih odnosih in takrat človek trpi," je povedala.

Meni, da vprašanje evtanazije ni politično vprašanje, ampak vprašanje človekovega dostojanstva in nedotakljivosti življenja. Ljudje, ki delajo v paliativni oskrbi, predlagajo, naj se predstavlja tudi dobre strani paliativne oskrbe in hospica, ne samo dobre strani evtanazije. "Prepričana sem, da bi se ljudje raje odločali za paliativno oskrbo kot za evtanazijo," je dejala.