France Križanič je bil finančni minister od konca leta 2008 do jeseni 2011 v času vlade Boruta Pahorja. Na vprašanje predsednika komisije DZ-ja Anžeta Logarja iz SDS-a kdo je kriv za bančno luknjo, je odgovoril, da je ta nastala v organizaciji ljudi, katerih, pa morajo ugotoviti za to pristojni organi. "Imena nisem ne dolžan ne usposobljen povedati," je dejal. Velikost bančne luknje je bila po njegovih besedah močno prenapihnjena. "Znesek je bil ocenjen s hudo ciljanim namenom," je prepričan Križanič.

Je pa dodal, da je v primeru Nove KBM, v katero je država vložila precej davkoplačevalskega denarja in je bila nato prodana, "podal ovadbo proti neznanemu storilcu", medtem ko denar v primeru NLB-ja še ni izgubljen.

Na to, da je bil dokapitalizacijski znesek ocenjen "s ciljanim namenom", po njegovem mnenju kaže nadaljnje ravnanje. Ko je bilo na podlagi napačnih predpostavk v stresnih testih v banke vloženega preveč denarja oz. so se pokazale posledice "zgrešene presoje stanja gospodarstva", bi moral "nekdo izpeljati popravljalne ukrepe, pa jih ni".

Bančni sistem prevzel v obupnem stanju
Križanič je opisal, da so "bančni sistem dobili v obupnem stanju". Državi se je zgodila kriza dvojnega dna, ki je ne bi bilo, če ne bi prišlo do menjave ekonomske politike v letu 2012. Do takšnega stanja pa je pripeljala tudi neustrezna ekonomska politika med letoma 2004 in 2008, ki je ustvarila neravnovesja in veliko zadolženost, je povzel.

"Trdim, da je vlada takrat naredila vse v njeni moči, da je bančni sistem izplaval iz krize," je poudaril. Opisal je sistem dajanja državnih depozitov v banke in sistem jamstvenih shem, ki pa so zaživele nekaj mesecev prepozno, ker so morali preprečiti vključitev t. i. tajkunskih kreditov. Poleg tega so v DZ-ju vanje vključili komitente s slabšimi bonitetami, čeprav so bili sprva za vključevanje vanje mišljeni le tisti z boljšimi.

Tako je bil pri teh na koncu izkupiček slabši od načrtovanega, predvsem zaradi krize gradbenega sektorja, ki se je po njegovih besedah zgodila zaradi krize dvojnega dna. "Takrat se tudi na primer ni začel graditi drugi tir, ki je bil že daleč pripravljen in gradbena kriza se je poglobila," je opisal.
.

.

Pomoč bankam
Pri pomoči bančnemu sistemu jih je po njegovih navedbah zanimalo zlasti to, da bodo banke lahko normalno poslovale in da bo kreditna aktivnost lahko normalno tekla. Čeprav so se s predsedniki uprav in nadzorniki dobivali na sestankih, pa "nismo imeli vpliva na njihove končne odločitve. Lahko smo jim le predlagali".

Znova je med drugim povzel zgodbe glede dokapitalizacije NLB-ja, ki so jo izvedli lahko šele na zahtevo Banke Slovenije (BS), potem ko je bilo jasno, da belgijska KBC pri tem ne bo sodelovala, in glede imenovanja Boža Jašoviča na čelo banke, čeprav je sam preferiral Aljošo Tomaža.

Pa tudi zgodbo glede Agencije za upravljanje kapitalskih naložb RS in dokapitalizacije Nove KBM brez tujega vlagatelja, ki naj bi bil katarski sklad, a je po navedbah nekaterih zahteval previsoke donose, ter zgodbo o neprodaji delnic Mercatorja, ki so ji na ministrstvu za finance takrat javno nasprotovali.

Znova je ponovil, da bi se morala Banka Slovenije po njegovem mnenju hitreje in tudi drugače odzivati. Dejal je, da so predlagali omejitev kreditov, a je "dolgo trajalo, da se je to začelo". Z njo je z inštitutom EIPF "prišlo tudi do konfliktov, o katerih tu ne bi govoril", je dejal.