Poziv nekdanjega predsednika države predsedniškemu kandidatu je dodobra razburkal javnost. Pred drugim krogom predsedniških volitev ima poziv vsekakor predvolilni namen, a odpira tudi vprašanja glede političnega diskurza, razlikovanja med tako imenovano novo in staro levico in predvolilnega udejstvovanja nekdanjega predsednika Kučana.

MMC je za mnenja prosil nekatere opazovalce političnega dogajanja v državi. Boris Vezjak s Filozofske fakultete v Mariboru je dejal, da je postal Pahor s tem, ko je "sprejel kompromitacijski diskurz Janeza Janše, utemeljen na psihopolitiki konspiracij in manihejskega sovraštva 'naših' do 'vaših'", v enaki meri diskreditirajoč kot desnica. Po mnenju Vezjaka Pahor Kučana odkrito ne označi za "strica iz ozadja", ker bi moral s tem priznati, da si je tudi v tem podoben z Janšo.

Da bi bilo "dobro, če bi Pahor svoje govorjenje o 'stricih iz ozadja' bolj konkretiziral", meni Matevž Tomšič s Fakultete za uporabne družbene študije. Kučanovo pismo je označil za "nedvomno politično motivirano", saj je Pahor začel o "stricih" govoriti že kmalu po lanskih predčasnih parlamentarnih volitvah.

Za publicista in komentatorja Igorja Vidmarja je poziv prvega predsednika republike"malo pozen, je pa vsekakor na mestu". Pahor je namreč "neimenovane 'strice' neprestano uporabljal kot alibi za svoje neuspehe, zato je sedaj, ko se s pompoznim in prepoznim 'prevzemanjem odgovornosti' hvali v predsedniški kampanji, točno pravi čas, da se izkaže, ali je kaj na tem, ali pa gre za blef in floskulo, s katero koketira z desnico nasploh in z večnimi SDS-lovci na 'komunistično nomenklaturo' posebej," je dejal.

Tomšič meni, da se je s pismom Kučan na neki način sam "razkril", motiv za poziv pa je najverjetneje obupen poskus diskreditacije Pahorja pred drugim krogom. Dodaja, da je Kučan "svojemu favoritu Türku s tem napravil medvedjo uslugo". Pahor se bo namreč zaradi tega "lahko še naprej prikazoval kot žrtev 'starih sil', ki ga še vedno rušijo".

Vidmar: Vprašanje je, kakšno moč sploh še ima Kučan
Diskreditira se lahko le Pahor, če "stricev" ne bo hotel izdati. Kot meni Vidmar, je Kučan s pismom zgolj priznal, "da ni več tak 'stric', kot naj bi bil, pa najbrž že dolgo ni več. Če pa s 'strici' mislimo na lobije in interesne skupine, pa ne sindikate in upokojence, ampak kapital, lastnike, odvetniške pisarne ipd., itak že dolgo ni dvoma, da obstajajo in so zelo vplivni. Vprašanje pa je, kakšno moč nad njimi sploh še ima Milan Kučan."

Na vprašanje, zakaj se je Kučan oglasil pred drugim krogom oziroma, zakaj mu je tako pomembno, da Türk zmaga, je Tomšič odgovoril, da je "aktualni predsednik stalno in sistematično zagovarjal interese tiste politične opcije, ki jo pooseblja Kučan". Dodaja, "da je za razliko od njega Pahor bolj nepredvidljiv, zato še zdaleč ne bi bil tako vodljiv kot je Türk".

Na enako vprašanje Vidmar odgovarja, da je Kučanu morda "pomembno bolj to, da ne bi bil izvoljen Pahor. Tu ga zlahka razumem, kajti za Slovenijo bo pomembno ali kar usodno, če dobimo navidezno 'levega' predsednika, ki pa bo navdušeno in prepričano kolaboriral z desno vlado in s svojim 'šarmom' in 'retoriko' legitimiral njene 'reforme', katerih cilj je čim večja privatizacija čim več javnega in skupnega, torej sesutje ekonomske baze količkaj solidarne, socialne družbe in države".

Vezjak: Kdo so strici iz ozadja, ni pravo vprašanje
A pravo vprašanje po mnenju Vezjaka "ni licitiranje, kdo so menda hudobni, dobro skriti zlobci naše politike, ampak zakaj pristajamo na tovrsten zaničevalen politični in medijski jezik". Vezjak je dodal, da tudi v Zboru za republiko mrgoli takih "stricev iz ozadja", ki svetujejo desnici in da s tem ni nič narobe. "Zgodba o nevarnih stricih je le uspešna propagandistična igra etiketiranja predvsem enega političnega bloka: večkrat boste uporabili jezik, kjer boste političnemu nasprotniku pripisali omrežja skritih povezav, zarote in nečedne namene, večji bo vaš politični dobiček. Zato, ker je psihopolitika teorij zarot žal uspešnejša od politike dostojnosti," meni.

Mlada/stara levica
In delitev na t. i. novo in staro levico, ki jo je po zmagi Pahorja v prvem krogu predsedniških volitev vpeljal predsednik SD-ja Igor Lukšič? Tomšič je sintagmo označil za "spretno marketinško potezo" in dodal, "da je 'mladolevičarska' orientacija, če je pod njo mišljeno sprejemanje idej in principov moderne evropske socialdemokratske levice, bistveno bolj značilna za samega Pahorja kot pa za 'njegovo' stranko – ta je še vedno močno prežeta s 'staro' mentaliteto".

"Lukšičev diskreditacijski žargon o 'novi' in 'stari' levici je znova nekaj, kar ima izključujoč in agonalen značaj že po sebi – tega slogana z močno potenco, da spre levico, se niti Janša ne bi mogel bolje domisliti," ugotavlja Vezjak.

Vidmar sintagmo sprejema le v "sarkastičnem smislu", pri čemer "Pahorjeva 'nova levica' sploh ni leva." Dodaja, da je "seveda tudi stara levica bolj stara kot levica, razen lobijev in velikih interesov, ki so večno mladi in so se že dodobra osvobodili levo-desnih ideoloških spon". Kot je dejal Vidmar, bi morala biti merila levega in desnega predvsem "odnos do javne lastnine in do skupnega in javnega nasproti privatnemu in skritemu … Tozadevno pa je velika večina naše in evropske politike krepko na desni. Prava nova levica mora šele nastati," poudarja.