"Vsekakor bo potrebnih nekaj plačil, da bodo multinacionalke uvidele, da Evropa misli resno," je v odzivu na ugotovitve o zavajanju kupcev iz vzhodnega dela Evrope in ob napovedi sankcij dejal kmetijski minister Dejan Židan. Kot ugotavlja, položaj pri nas sicer ni tako slab kot na Madžarskem, Slovaškem ali Češkem, kjer potrošnikom prodajajo manj kakovostne izdelke po višjih cenah. Predvsem so po njegovem mnenju skrb vzbujajoče razlike pri trgovinskih blagovnih znamkah. "Če je embalaža enaka, kupci upravičeno pričakujejo enak izdelek. Menim, da gre pri tem za zavajanje in kovanje dobička na račun nekaterih vzhodnoevropskih držav."

Kot je znano, je obsežna analiza izdelkov razkrila, da pijače Coca-Cole v Sloveniji vsebujejo več sladkorja in fruktozno-glukoznega sirupa kot v Avstriji, Sparov jogurt za avstrijske potrošnike pa vsebuje 40 odstotkov več jagod kot jogurt, namenjen kupcem v Sloveniji. "Leta in leta smo bili priča zavajanju, zdaj pa bomo tem nepoštenim praksam naredili konec," je ob potrditvi razlik v kakovosti hrane povedala evropska komisarka za potrošnike Věra Jourová. Da dvojni standardi niso sprejemljivi, je prejšnji teden poudaril tudi predsednik Evropske komisije Jean Claude-Juncker. Problema se zavedajo tudi vzhodnoevropski voditelji. Madžarski premier Viktor Orban je razliko v kakovosti hrane za časnik Guardian označil za "najhujši škandal v nedavni preteklosti", bolgarski premier Bojko Borisov pa je razlike v kakovosti označil za "prehranski apartheid".

Tudi "Kakovost iz Slovenije" ne zagotavlja visoke kakovosti
Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) je z analizo odkrila, da ima mesni narezek v Sloveniji manj mesa, toast šunka pa več aditivov kot primerljiv izdelek v Avstriji. Tudi na prvi pogled enak jagodni jogurt je enak le na videz. Trgovci in proizvajalci, ki jim ni do nastopanja v medijih, razlike v kakovosti pripisujejo predvsem prilagajanju določenemu okusu. Pri Sparu so, denimo, zapisali, da se sestavine razlikujejo le pri tistih izdelkih, ki so jih razvili prav za slovenski trg in ga prilagodili našemu povpraševanju, prehranskim posebnostim in kupni moči. Ob tem še opozorili, da ta jogurt stane manj kot pri severnih sosedih.

Manj denarja, manj kakovosti torej? "Trgovci imajo tudi različne vrste blagovnih znamk, in če gre za blagovne znamke, ki meri na potrošnike z najnižjo kupno močjo, je pričakovati, da bo pri njih ključen pogoj za izbiro dobavitelja tudi cena. In če se ta cena odraža tudi na kakovosti proizvoda, potem lahko pričakujemo, da so cenejši izdelki lahko slabše kakovosti," meni Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko. Skrbeti bi moralo tudi to, da je bila polovica izdelkov, pri katerih je ZPS zaznal razlike v kakovosti, opremljena z znaki, ki poudarjajo slovensko poreklo izdelka, na primer "Slovenija, moja dežela" in "Kakovost iz Slovenije". Kot pravi predsednica ZPS-ja Breda Kutin se je torej poleg blagovne znamke in visoke cene tudi pri poreklu izkazalo, da ta merila niso sama po sebi garancija za visoko kakovost.

"S slabimi sestavinami multinacionalke na nas mastno služijo"
Aleš Kuhar z Biotehniške fakultete ugotavlja, da je ob spoznanju, da multinacionalke na police trgovin v Sloveniji ne pošiljajo vselej najkakovostnejših izdelkov, marsikdo zamahnil z roko. Da bi morali biti Slovenci na hrano, ki jo zaužijemo, vsaj toliko občutljivi, kot smo občutljivi na brezhibnost avtomobilov, ki jih kupujemo in vozimo, pravi. "Če že ne zaradi skrbi za naše lastno zdravje, nam ne sme biti vseeno vsaj z vidika tega, da nekdo z umeščanjem slabih surovin na nas mastno službi," poudarja Kuhar. Nižja kakovost izdelkov v vzhodnem delu Evrope, tudi v Sloveniji, je po njegovem mnenju tudi posledica družbenih in političnih sprememb v zadnjih dveh desetletjih, ko se je naš trg odprl multinacionalkam, te pa so se srečale z bistveno nižjo kupno močjo kot na Zahodu. "Zdaj so se dobavitelji prilagodili temu tako rekoč nezdružljivemu dejstvu: z ikoničnimi blagovnimi znamkami oskrbujejo trge z nižjo kupno močjo."

Zato prehrambni velikani na vzhodne trge pošiljajo cenejše izdelke z manj kakovostnimi sestavinami, pri čemer je to treba ločiti od prilagajanja lokalnemu okusu, pravi Anže Burger s Fakultete za družbene vede. "Eno je, da multinacionalka prilagaja vsebnost sladkorja lokalnemu okusu, podjetja za raziskave potrošniških želja namenjajo milijone evrov. Nekaj drugega pa je zavajanje potrošnikov, ko so ti prepričani, da kupujejo neki homogen proizvod, v resnici pa je ta drugačen kot v drugih državah." Podjetja bi morala po mnenju sogovornika jasno navesti, za kakšen proizvod s kakšnimi sestavinami gre, potrošnik pa bi se nato, opremljen z vsemi ustreznimi informacijami, sam odločil, ali bo nekaj kupil ali ne.

Problem, ki ga bo težko rešiti z normativi
Komisarka za pravice potrošnikov za rešitev problematike predlaga dve možnosti. Ena, manj zaželena možnost, je po mnenju Jourove preimenovanje znamk na manj kakovostnih izdelkih, da ti ne bi zavajali kupcev. Boljša možnost pa se ji zdi prilagoditev zakonodaje, ki bi kakovost izdelkov povečala tako, da bi bili ti na vseh trgih enaki. Aleš Kuhar dvomi, da bi Evropa lahko problem rešila z zakonodajo, in opozarja predvsem na premajhno občutljivost potrošnikov, ki da jih zanima izključno cena, drugih informacij pa ne iščejo, če pa že, jih pogosto niti ne razumejo.

"Podjetja iščejo minimalne standarde informiranja potrošnikov glede tega, kje je bil izdelek proizveden. Sam imam kot strokovnjak pogosto težave najti točno lokacijo proizvodnje določenega izdelka." Boji se, da bo politika zdaj iskala "neke hitre rešitve, ki pa običajno za tako kompleksne probleme, kot je ta, niso prave". Kuharju pritrjuje tudi Anže Burger in za primer navaja slovensko multinacionalno podjetje Gorenje, ki gospodinjske aparate proizvaja na treh različnih lokacijah, v Velenju, Valjevu in na Češkem. "Kako bomo zagotovili enako kakovost pralnih strojev na vseh treh proizvodnih lokacijah? Z zakonom gotovo ne," meni Burger.

"Če recimo Coca-Cola pravi, da je receptura za Evropo drugačna, naj na izdelek jasno napišejo Coca-Cola Evropa, pravi Breda Kutin. Pritrjuje ji tudi kmetijski minister, ki ga ne moti, da multinacionalke proizvajajo 25 različnih vrst Coca-Cole, da pa bi moral biti o tem jasno obveščen in torej imeti možnost, da nekega izdelka s tem razlogom ne bo kupil. Jasno je, da prehranski velikani označevanja sami od sebe ne bodo spremenili. Jih lahko v to prisili Evropska unija?

Gre pri izdelkih slabše kakovosti res za prilagajanje lokalnemu okusu ali zgolj za še en primer zavajanja potrošnikov? Je področje mogoče urediti z zakonodajo ali je potrošnik sam tisti, ki bo moral natančno brati deklaracije izdelkov in se o nakupu odločiti glede na razpoložljive informacije. Odgovori v oddaji Koda v torek, 26. septembra 2017, ob 17.25 na 1. programu Televizije Slovenija.