20. junij je namreč mednarodni dan beguncev, pred katerim letos številne nevladne organizacije opozarjajo, da je Slovenija glede priznanih statusov begunca še vedno na repu Evropske unije.

Kot so za MMC pojasnili na ministrstvu za notranje zadeve, je bilo v Sloveniji do zdaj ugodeno 197 prošnjam za mednarodno zaščito, trenutno pa s tem statusom pri nas živi 127 ljudi.

Lani so prejeli 202 prošnji, od tega je bilo priznanih 20 statusov. Letos do konca maja so prejeli 68 prošenj. Največ ljudi s priznano mednarodno zaščito ima državljanstvo ene izmed držav Zahodnega Balkana, sledijo pa državljani Kazahstana, Irana, Afganistana, Iraka in Konga, še pravijo na ministrstvu.

V Azilnem domu je bilo 15. junija 2010 nastanjenih 52 prosilcev. 23 ljudi živi na zasebnih naslovih, eden izmed prosilcev je nastanjen v zaporu, eden v varni hiši, pet jih je v Centru za tujce.

O položaju beguncev smo se pogovarjali z Nežo Kogovšek, raziskovalko z Mirovnega inštituta, ki se s to temo posebej ukvarja.

Kako ocenjujete aktualni zakon o azilu, je položaj prosilcev z njim primerno urejen?

Aktualni zakon o mednarodni zaščiti (ki je nadomestil zakon o azilu) ocenjujem kot restriktiven do prosilcev za azil. Raven pravic, ki bi morale biti priznane prosilcem, je prenizka (imajo, denimo, samo pravico do nujnega zdravstvenega varstva in pravico do vstopa na trg dela šele po enem letu od vložitve prošnje za mednarodno zaščito), nimajo pravice do brezplačne pravne pomoči na prvi stopnji postopka, ki je ključna. Razlogi, iz katerih jim je mogoče odvzeti prostost, so preobširni in bi morali biti bolj omejeni.

V raziskavi, opravljeni lansko jesen, je bilo ugotovljeno, da ima Slovenija med srednjeevropskimi državami najnižji odstotek priznanih statusov begunca. Status begunca je bil leta 2008 priznan le dvema osebama. Kako to komentirate?

Razloga sta dva: dejstvo je, da je v Sloveniji veliko prosilcev iz držav naslednic nekdanje Jugoslavije, zaradi česar je resnično težko dokazati, da bi bili preganjani. Vendar pa je pri tistih prosilcih, ki prihajajo, denimo, iz Iraka, Afganistana in Nigerije, kjer je položaj povsem drugačen, razlog, da jim azil ni odobren, v pomanjkljivem poznavanju razmer v državah izvora, v nezaupanju oblasti do prosilcev in v splošnem odklonilnem odnosu prebivalstva do prosilcev. Del tega prebivalstva pa so tudi uradniki, ki odločajo o prošnjah.

Ali prosilci za azil po vaših informacijah dobijo dovolj informacij, da lahko razumejo postopek? Kdo jim lahko nudi pravno pomoč? So te storitve brezplačne?

Informacije dobijo na formalen način, ob enkratnem pogovoru s predstavnikom nevladne organizacije, dobijo pa tudi brošuro. Vendar je jezik, v katerem so jim te informacije podane, zelo formalističen in za prosilce težko razumljiv. Prosilci nimajo pravice do brezplačne pravne pomoči svetovalcev za begunce na prvi stopnji postopka, to je pred MNZ-jem, to pravico imajo samo na drugi in tretji stopnji postopka (pred upravnim in vrhovnim sodiščem). Na prvi stopnji si tako lahko le plačajo odvetnika ali pa poskusijo pridobiti informacije pri nevladnih organizacijah, navzočih v azilnem domu (kot je, denimo, PIC). Področje pravne pomoči je sicer zelo slabo urejeno, pravico do brezplačne pomoči svetovalca za begunce bi morali imeti od prve stopnje dalje, saj gre za ljudi, ki so neuki v pravu in ne govorijo slovensko ter prihajajo iz popolnoma drugačnega kulturnega okolja.

Kakšen je pri nas položaj otrok, ki prosijo za azil?

Položaj je zelo težek, saj v Sloveniji za te otroke ni nekih posebnih programov vzgoje in varstva. Z njimi se največ ukvarja nevladna organizacija Slovenska filantropija, ki opravlja tudi naloge skrbništva, saj gre za mladoletne osebe, to pa dela brezplačno.

Kako je poskrbljeno za zdravstveno varstvo beguncev?

Verjetno mislite na prosilce, ki še niso dobili statusa. Imajo pravico do nujnega zdravstvenega varstva, kar je veliko nižja raven od osnovnega zdravstvenega varstva ali celo dodatnega. Ko in če pridobijo status begunca, imajo tako osnovno kot dodatno zdravstveno zavarovanje.

Kako je z ljudmi, ki status dejansko uspejo pridobiti? Slišati je opozorila, da se njihove težave s tem ne končajo, saj s tem ostanejo brez strehe nad glavo in hrane.

Res je, težave se s tem ne končajo, čaka jih dolga in težka pot vključevanja v družbo, učenja jezika, priznavanja poklicnih kvalifikacij in diplom, poskušanja pridobitve zaposlitve in stanovanja, kar ni lahko že za človeka, ki se je v Sloveniji rodil, kaj šele za nekoga, ki je sem prišel kot prebežnik brez vsakršnega premoženja in socialne mreže.