Direktorica Vursa Vida Čadonič Špelič je v pogovoru za MMC pojasnila, da so lani inšpektorji odredili odvzem 69 glav govedi, 73 prašičev, dveh konjev, 210 glav perutnine in 14 hišnih živali. V oči nas je zbodla ravno ta toliko nižja številka odvzetih hišnih živali v primerjavi z rejnimi. Čadonič Špeličeva tukaj odgovarja, da so hišne živali bolj skrite očem, živijo v stanovanjih, mučenje rejnih živali pa velikokrat ugotovijo terenski veterinarji in nato podajo prijavo. Bi bila zaradi boljšega nadzora potrebna ustanovitev nekakšne "živalske policije"?

Predloga o ustanovitvi nekakšne živalske policije Vurs ni nikoli podal, saj po besedah direktorice urada Vide Čadonič Špelič v našem pravnem redu ustanovitev česa takega ni predvidena oziroma je ne bi mogli nikamor umestiti. So se pa leta 2007 ob spremembi Zakona o zaščiti živali, dodaja direktorica Vursa, pogovarjali, da bi nadzor nad, denimo, vodenjem psov na javnih mestih, prevzeli občinski redarji, saj se jim je to zdela bolj komunalna stvar. A predlog podpore ni dobil. Če se bo zakon še spreminjal, bodo na to idejo ponovno spomnili.

"Kadrovska stiska je dejstvo"
Sprejetje takega predloga bi se jim zdelo smiselno, saj je vzhodni Sloveniji registriranih 216 tisoč psov, veterinarskih inšpektorjev je 198, vendar le deset takih, ki so na terenu in se ukvarjajo z nadzorom, poleg hišnih pa so njihovo področje tudi rejne živali. To je za direktorico veterinarskega urada absoultno premalo. Preostali veterinarski inšpektorji so namreč zasedeni z nadzorom pridelave, predelave in prometom z vsemi živili živalskega izvora, torej posledično tudi z varovanjem zdravja ljudi. Jasno je povedala, da kadrovska stiska ni izgovor, temveč dejstvo.

In omenjenih deset veterinarskih inšpektorjev se ravno ne sprehaja naokoli in išče primere zlorab, ampak se le odzivajo na prijave. Obstajata sicer dve možnosti, ki jim delo nekoliko olajšata. Spomladi, ko pse cepijo proti steklini, se ugotavlja, kateri psi niso bili cepljeni, in se lastnike obišče in obvesti, da morajo zagotoviti cepljenje. Če se lastniki ne odzovejo, sledi kazen. V drugem primeru pa občasno v večjih mestih, na ulicah in parkih nadzirajo vodenje psov.

So pa po Zakonu o zaščiti živali tudi policisti pristojni, da na javnih površinah opozarjajo ali kaznujejo lastnike psov, ki svojih ljubljenčkov nimajo na povodcu. In ker je inšpektorjev, ki bi se s tam ukvarjali premalo, je Čadonič Špelič poudarila, da brez sodelovanja policistov in njihovega zavedanja za odgovornost do živali, položaja v državi ne bi mogli obvladati. "Mi ne moremo obiskati vsakega lastnika, posebno ne tistega, ki ima psa v svojem stanovanju. Mi v stanovanje lahko vstopimo izključno z nalogom sodišča." Prav zato si želijo večje sodelovanje občin, in kot poudarja, občine po zakonu o zaščiti živali morajo zagotoviti zavetišča, kar nekako, tako direktorica Vursa, gre skupaj.

Ko pride do prijave, lastnika živali obišče inšpektor
Ko nekdo poda prijavo o mučenju živali, inšpektor obišče lastnika domnevno mučene živali in ovrže ali potrdi sum. Če je jasno, da žival trpi in so ji namensko povzročene bolečine, odredi odvzem in namestitev v zavetišču, če je to hišna žival, če je pa rejna, se uredi ali zakol ali evtanzija. Proti lastniku se začne postopek, zadevo prevzame tožilstvo. A pri takih primerih, ko se ugotavlja mučenje, ne gre brez policije.

Kot nam je pojasnila Vida Čadonič Špelič, so v take primere mučenja in zapostavljanja živali večinoma vpleteni ljudje, ki so tako ali tako socialni problem, zelo pogosto je tukaj prisoten alkoholizem. Tako so v okolici Dravograda že imeli primer alkoholika, ki je imel v hlevu že dve leti poginuli kravi, poleg njiju pa je bila še ena živa.

Ko je žrtev inšpektor
Takrat je pomoč policije potrebna, direktorica Vursa pa je ob tem še enkrat spomnila, da s policijo zelo dobro sodelujejo. "Oni nas varujejo, mi brez njih takih dejanj sploh ne bi mogli izvrševati," je poudarila. Pogosto se namreč dogaja, da se lastnik živali spravi na inšpektorja. Tako je pred leti lastnica dveh približno pol leta poginjenih krav, ki sta še vedno ležali v hlevu, z vilami napadla visoko nosečo veterinarsko inšpektorico in jo želela prebosti. V drugem primeru je neki moški, ki mu je inšpektorica napisala globo nad njo spustil psa, ki jo je ogrizel. Tudi grožnje inšpektorjem z železnimi palicami ali motornimi žagami niso velika posebnost.

Na vprašanje, s kolikimi primeri mučenja se sploh srečajo letno, Vida Čadonič Špelič odgovarja, da je primerov mučenja vedno preveč. "Vsak primer mučenja je preveč in moramo se boriti proti temu." A vseeno pogosta prihaja do žalostnih primerov. Tako se lahko zgodi, da se psu, še kot mladičku natakne ovratnico proti bolham, na katero se nato pozabi, pes zraste, ovratnica pa se mu zarije v kožo. Še bolj žalosten pa je morda primer ženske s Koroškega, ki je v stanovanju živela s številnimi psi, ko je inšpektorjem in policistom uspelo priti v stanovanje pa so našli nekaj popolnoma shiranih psov, nekaj poginulih pa v zmrzovalniku.