Od konca druge svetovne vojne je minilo 76 let, od teh pa 45 v prisilnem molku in načrtnemu prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, je v pridigi dejal Lipovšek in dodal, da ta molk predstavlja temno stran naše medvojne in povojne zgodovine.

Hkrati po njegovih besedah obstaja še druga, svetlejša stran, in sicer prizadevanja, da bi se skupaj s civiliziranimi narodi Evrope približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba, preživelim pa pravico do spomina.

Med temi prizadevanji je omenil zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev iz leta 2015, ki omogoča obsežne raziskave in ekshumacije posmrtnih ostankov. Hvaležen je vladni komisiji za prikrita grobišča, ki da je izredno veliko naredila na tem področju, veseli ga tudi, da so vsa ta dela objavljena in dokumentirana v štirih zajetnih poročilih.

Hvaležen je tudi Novi Slovenski zavezi, ki v vsem tem povojnem obdobju ohranja spomin na medvojne in povojne žrtve nasilja in skrbi za njihove svojce. Med drugim je bilo, tako Lipovšek, postavljenih okrog 250 farnih spominskih plošč širom po Sloveniji, na katerih so navedena imena več kot 15.000 oseb. S tem naj bi bilo poskrbljeno, da ti ljudje ne potonejo v pozabo.

Lipovšek je zadovoljen tudi, ker vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanikata oziroma ne urejata svoje preteklosti, nimata zdrave, rodovitne in ustvarjalne sedanjosti, pa tudi ne svetle prihodnosti.

"Ko v globoki hvaležnosti obhajamo 30. obletnico ustanovitve naše samostojne države, upravičeno pričakujemo, da se bo po vzoru nekaterih drugih evropskih narodov pospešeno nadaljeval tudi proces reševanja še odprtih vprašanj naše medvojne in povojne zgodovine in tako zaželene narodne sprave. Vemo, da je to dogajanje iz dobro znanih razlogov močno ovirano, prav zato smo mi kristjani še posebej poklicani, da v luči in moči naše vere pomagamo in po svojih močeh sodelujemo pri tem nadvse pomembnem dogajanju," je poudaril upokojeni celjski škof.

Po maši je zbrane v imenu organizatorja spominske slovesnosti Nove Slovenske zaveze nagovoril tajnik zaveze Peter Sušnik. Kot je dejal, so Teharje primeren kraj za razmišljanje o spomeniku in razumevanju družbenih vrednot, ohranjanju kolektivnega spomina in razumevanju sedanjosti.

"Če so Teharje pomembne za razumevanje vloge spomenika, je smetišče Bukovžlak pomembno za razumevanje vloge izbrisa. Za zmagovito revolucionarno ideologijo ti ljudje niso bili človeška bitja, ampak samo smet zgodovine. Zaradi tega ostankov človeških bitij ni pojmovala kot ostanke, vredne spomina, ampak samo kot nesnago zgodovine, ki jo je treba pozabiti. Tako imamo pred seboj v pojmu Teharje jasno in popolno nasprotje: spomenik in smetišče, namenjeno pozabi in odpisu," je menil Sušnik.

Po njegovih besedah ima družba tako spomenike zato, da prepreči pozabo. Hkrati pa naj bi spomeniki izostrili naš pogled v preteklost in postavili spomin tudi v polje presoje. Spomenik naj bi povabil prihodnje rodove k ponavljajoči se evalvaciji obdobja, dogodkov ali oseb, ki jih priklicuje v spomin.

Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti.

Večino njih so brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih od tu odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.

Na mestu nekdanjega taborišča so leta 2004 odprli spominski park, ki pa je še vedno nedokončan, a je po mnenju teharske župnije premalo politične volje, da bi ga v celoti uredili.