V sekciji za urgentno medicino pri Slovenskem zdravniškem društvu so na ministrstvo namreč poslali odprto pismo, v katerem so izrazili zaskrbljenost nad napovedanimi spremembami v sistemu nujne medicinske pomoči (NMP). Poudarili so, da do danes ni bil izveden ali napovedan niti en konkreten ukrep, ki bi reševal izrazito pomanjkanje urgentnih zdravnikov.

Na ministrstvu pa so za STA navedli, da so sprejeli kar nekaj sistemskih ukrepov, ki bodo reševali pomanjkanje urgentnih zdravnikov. Spreminjajo koncept delovanja službe NMP-ja in določajo strateške točke z neprekinjeno navzočnostjo zdravnika NMP-ja. Uvajajo tudi specializacijo za diplomirane zdravstvenike reševalce in urejajo jasno obveznost za zdravnike, ki se vključujejo v službo NMP-ja. Uvajajo tudi dodatna plačila zdravnikom za delo čez zakonsko določene obveznosti.

Ob tem so na spomladanskem razpisu specializacij zdravnikov določili 22 mest za specializacijo iz urgentne medicine. Sicer pa pripravljajo strategijo kadrov v zdravstvu, ki bo vključevala tudi promocijo posameznih poklicev.

Specializacija v zrelih letih?

V sekciji so v pismu opozorili na možnost, da bi urgentnim zdravnikom v zrelih letih omogočili specializacijo iz družinske medicine. Pomanjkanje možnosti za poznejši prehod v drugo specializacijo po njihovem mnenju ni med razlogi, zakaj se študenti medicine redko odločajo za specializacijo urgentne medicine.

"Na podlagi naših informacij je možnost poznejšega prehoda na drugo specializacijo vsekakor pozitiven ukrep, ki omogoča zdravniku odločitev o lastni karierni poti," pa so poudarili na ministrstvu. O tem predlogu sicer še razpravljajo in še ni dokončno oblikovan.

Pomanjkanje specialistov

Glavna težava urgentne medicine in sistema NMP-ja po navedbah sekcije ostaja izrazito pomanjkanje specialistov urgentne medicine, še posebej v urgentnih centrih. Različno število urgentnih zdravnikov po bolnišnicah je po navedbah ministrstva posledica sistemskega pomanjkanja zdravnikov, pa tudi odnosa posamezne ustanove do stroke oziroma urgentnih zdravnikov.

Po eni strani so v zdravstvenih domovih, kjer so obremenitve praviloma manjše kot v urgentnih centrih, s specialisti urgentne medicine reševali službo NMP-ja. Bolnišnice pa so pomanjkanje specialistov, ki delujejo v bolnišničnih urgencah, reševale tako, da so dodatno obremenjevale specializante urgentne medicine, ki so se pozneje raje zaposlili po zdravstvenih domovih. Tam pa njihovega znanja urgentne medicine ne morejo polno izkoristiti, so navedli na ministrstvu.