Gost Odmevov na TV Slovenija je bil minister za vzgojo in izobraževanje Vinko Logaj. Z voditeljico Manico Janežič Ambrožič sta se pogovarjala o preprečevanju nasilništva med šolarji.

Otroci napadejo, snemajo in nato objavijo, sadizem, bi lahko rekli. Število teh nasilnih dejanj narašča. Kako pomagate šolam?

Eno je protokol, za katerega smo se dogovorili. Tudi šole imajo svoj protokol ravnanja ob zaznavi nasilja. Drugo je protokol obveščanja v takih primerih. Zagotovo je potrebna prijava na policijo oziroma seznaniti center za socialno delo.

Podatki policije jasno kažejo, kako se je v zadnjih letih število teh dejanj povečalo. Govorimo o številu obravnavanih kaznivih dejanj, v katerih je bila osumljena oseba, stara od 14 do 18 let, napadena. Torej žrtev še ni dopolnila 18 let. Pred kratkim je ravnatelj ptujske osnovne šole dejal, da je premalo teh dejanj prijavljenih, da se pogosto pogleda stran, torej tako odrasli kot tudi otroci. Zakaj?

Morda to izhaja še iz preteklosti, ko je bilo prepričanje, da mora vsako dejanje, ki ni skladno s pravili, reševati šola. Sama šola ne more rešiti vsega, hkrati imamo pa danes tehnologijo. Večina teh pojavov se je zgodila zunaj šolskega prostora. Problematično je tudi to, da snemajo take dogodke in jih potem objavljajo na družbenih omrežjih.

Sorodna novica Kruta adolescenca: ko se bes mladih fantov napaja na spletu

Zakaj tako starši, ki so o tem obveščeni in morda vedo nekaj o tem dogodku, kot tudi otroci, ki ta dogodek spremljajo prek družbenih omrežij, ne ukrepajo? Ali je mogoče kaznovanje premilo, kaj se nam dogaja v družbi?

Mislim, da je pomembno vzgojno delovanje pri otrocih že od majhnega naprej, tako v družinskem okolju kot tudi v šolskem prostoru. Približno 300 tisoč mladih hodi vsak dan v šolo, srečujemo se s takimi najhujšimi primeri. Zato je v tem delu nujno potrebno ukrepanje pristojnih organov in tudi povezovanje institucij med seboj. Samo vzgojno delovanje v šolskem prostoru pa mora temeljiti na dejstvu, da se ne sme pogledati stran. Vsako nasilje v šolskem prostoru je nesprejemljivo. Hkrati imamo številne ukrepe in številne pripomočke za delo učiteljev, tudi usposabljanja za učitelje za prepoznavanje različnih oblik odklonskega vedenja.

Tudi policija opozarja, da prepogosto ta kazniva dejanja niso prijavljena. Na posvetu smo slišali – učitelji, ravnatelji opozarjajo, da potrebujejo več pomoči, recimo tudi več konkretnih nasvetov. Kaj storiti, ko se nekaj zgodi v šoli? Kako ravnati z otrokom, kako ravnati z nasilnežem, kako ravnati z žrtvijo? Lani ste dejali, da je objavljen nov protokol. Kako deluje ta protokol, bi ga veljalo izboljšati?

Sorodna novica "Šola je prostor, kjer se odraža širša družbena klima, zato ni sama odgovorna za odpravo nasilja"

Oba protokola se obnavljata in izboljšujeta, ampak vendarle mislim, da se je treba usposobiti v šolskem prostoru tudi za prepoznavanje določenih odklonskih dejanj, določenih stisk, drugačnih ravnanj otrok, kot so običajna, in počutja. Na spletni strani zavoda za šolstvo je v okviru tematike varnega in spodbudnega učnega okolja cilj vzpostaviti varno učno okolje, ki bo spodbudno za mlade. Na YouTubu je več kot 30 kratkih posnetkov, kako in na kakšen način ravnati, prepoznavati.

Učiteljem in ravnateljem sporočate, naj gredo na YouTube in si pogledajo nekatere svetovalne posnetke?

To je ena od oblik.

Kaj pa pomoč psihologov, psihiatrov?

V Sloveniji imamo dejansko v šolskem prostoru zelo visoko razvito svetovalno službo. Takrat ko pa gre v določenih primerih za nasilna dejanja, za odklonska vedenja, pa je potrebno, da vstopijo v prostor oziroma v sodelovanje s starši in učenci tudi drugi strokovnjaki zunaj šolskega prostora. Tudi v šoli imamo psihologe v svetovalnih službah.

V zadnjih dneh smo bili priča kar nekaj precej žalostnim zgodbam, samomori, poskusi samomorov v šolah, torej v povezavi s šolo. Zakaj ne prepoznamo otrok v stiski dovolj hitro, dovolj učinkovito?

Zato govorim, da je treba tudi v šolskem prostoru in tudi v domačem okolju, v veliki meri v domačem okolju, izvajati različne dejavnosti, s pomočjo katerih je mogoče prepoznati ... Bom dal zelo konkreten primer o počutju, merjenje počutja lahko izkoristimo pri razredni uri, pa tudi pri drugih oblikah dejavnosti.

Vse te dejavnosti že potekajo. Ampak videli smo podatke, teh dejanj je vsako leto več. Moram še omeniti splet, tudi serijo Adolescenca, ki si jo je verjetno kar precej slovenskih družin ogledalo v zadnjih dneh. Zelo odmevna serija govori o tej radikalizaciji na spletu, o tem, da starši ne vedo, kaj se dogaja z otroki, kako komunicirajo, čemu so priča, kdo so njihovi vplivneži na spletu.

Zdaj smo v družinskem okolju. Vendarle mislim, da v zgodnjem starostnem obdobju, ko so otroci v šoli, mora biti doma nadzor nad tem, koliko so otroci na spletu in kaj tam počnejo. Te omejitve nam tehnologija omogoča, da jih starši nastavijo. Starši imajo celo priložnost, da nastavijo aparate tako, da vidijo, kaj otroci gledajo, to je treba izkoristiti potem tudi za pogovor v družini.

Žogico torej vračate v domače okolje?

Ne samo v domače okolje. Zato pravim, da imamo pripravljena gradiva za učitelje, kako to početi v šolskem prostoru, kako prepoznavati. Vendarle brez tesnega sodelovanja šole in družine, pa tudi širšega okolja ni mogoče izvajati vzgojnega dela pri današnjih mladostnikih. Vendarle so se rodili s tehnologijo. Brez tehnologije je praktično danes nemogoče funkcionirati.