Večinoma stališča Antona Štihca, predsednika Skupnosti občin Slovenije in murskosoboškega župana, do večine problematik, ki se tičejo občin, sicer niso diametralno nasprotna stališčem Roberta Smrdelja, predsednika Združenja občin Slovenije, kar kaže, da stopnja soglasja med organizacijama na veliko področjih vendarle obstaja.

A tam, kjer se stališča organizacij le razlikujejo, je to razlikovanje bistveno. Tako je pri vprašanju števila občin. Štihec je namreč v nasprotju s Smrdeljem prepričan, da je slovenskih občin preveč in da jih njihova (pre)številnost v nekaterih okoljih dela manj učinkovite, kot bi lahko bile.

Več o problematiki množičnosti občin in drugih temah preberite v intervjuju.

Ne strinjate se z ugotovitvijo Roberta Smrdelja, predsednika Združenja občin Slovenije, da je med razlogi za ustanovitev druge reprezentativne zastopnice občin nezadovoljstvo z ravnanjem "prve" obstoječe organizacije, ki jo vodite vi, in premalo posluha za takrat novonastale občine.
Tovrstne razlage stanja na področju združevanja in zastopanja občin so izrazito netočne in zavajajoče. Prikrivajo to vseprisotno slovensko značilnost, da pač, ko ti nekaj v neki organizaciji ali skupini ne ustreza ali ti neka organizacija ali skupina ne omogoča osebne realizacije, ustanoviš novo in svojo. V nastajanju in organiziranju novega združenja občin je odigrala najpomembnejšo vlogo politika, ne interesi in potrebe malih občin, še manj slabo delo takratnega edinega združenja. Prav tako ne drži, da eno združenje (ZOS) skrbi za interese malih in srednjih občin, drugo (SOS) pa za interese večjih občin. Skupnost občin Slovenije (SOS) vključuje 175 občin članic, te pa so tako male kot srednje in mestne občine.

Neenotnost ima najbrž tudi posledice?
Mi se vseskozi zavedamo, da je (ne)moč slovenskih občin v odnosu do odločitev, ki jih oblikujejo in sprejemajo na državni ravni in se tičejo delovanja in organiziranja občin, tesno povezana tudi in predvsem z neenotnostjo v zastopanju njihovih interesov. Skupnost občin Slovenije je Združenju občin Slovenije posredovala številne pobude, predloge in še kaj, s katerimi smo želeli v preteklosti spodbuditi združitev obeh reprezentativnih združenj in enoten nastop občin. To so od nas zahtevali tudi župani in županje, predvsem tisti, ki so člani v obeh združenjih. Teh je bilo približno 100. Vendar smo bili od vodstva Združenja občin Slovenije vsakič zavrnjeni. Večina županj in županov slovenskih občin se zaveda, da smo marsikdaj neuspešni prav zaradi neenotnosti in celo zastopanja nekih zasebnih interesov, ki z občinskimi nimajo dosti zveze. V preteklosti smo bili mnogokrat priča, da stanje, kakršno je, ustreza tudi politiki, pa naj bo to desna, leva ali sredinska. Deli in vladaj je pomembna sintagma tudi na tem področju.

Pravite tudi, da ne drži, da eno združenje (ZOS) skrbi za interese malih in srednjih občin, drugo (SOS) pa za interese večjih občin. Pa vendar je nemogoče spregledati, da je med članicami SOS-a 10 mestnih občin, med članicami ZOS-a pa sta samo dve. V povprečju torej res zastopate večje občine. Zastavljam podobno vprašanje kot vašemu kolegu iz sorodne organizacije, ki pravi, da je v upravljanju velike in majhne občine kar precej razlik - da potrebujejo male občine več posluha pri obravnavi problematike. Kakšno je vaše stališče?
Komentar na velikost občin in katere občine katera izmed asociacij predstavlja ter zastopa je vezan na dejstvo, da ne pri eni in ne pri drugi asociaciji ne gre za ekskluzivno zastopstvo enih ali drugih občin. Prav tako naša zakonodaja ne ločuje občin, niti ne pozna več oblik občin (mestne občine omeni samo na kratko), kot to poznajo nekatere druge evropske države, ki imajo prav zaradi tega dejstva tudi več združenj občin. Več združenj občin (kadar to ni povezano z več oblikami občin ali več nivoji lokalne samouprave) je značilnost predvsem nekdanjih socialističnih držav. Razlike med občinami seveda obstajajo, tako med velikimi in malimi, vendar pa so te razlike lahko enako velike tudi znotraj ene skupine občin (če občine združujemo po velikosti). Občina Trzin je majhna občina, ima nekaj manj kot 4.000 prebivalcev in velja za najrazvitejšo slovensko občino. Številne njihove težave so bližje tistim, s katerimi se sooča Ljubljana, kot tistim, s katerimi se sooča Kobilje. Vendar pa je dejstvo, da občine bistveno več druži in povezuje. Zakoni so namreč večinsko pisani za vse občine. Zato Skupnost občin Slovenije gradi na podobnosti, ne na razlikah, razlikam pa omogoča, da se samostojno izražajo.

Da slovenske občine niso prezadolžene, je poleg združenja občin zdaj potrdila tudi Banka Slovenije. Od kod je torej prišla ta, kot kaže, "dezinformacija" in zakaj skupnost občin na to ni ustrezno odreagirala takoj? Ne nazadnje to škodi ugledom občin.
Skupnost občin Slovenije že nekaj let redno opozarja, da se s podatki o zadolženosti slovenskih občin manipulira. Običajno so se v javnosti pojavljali podatki o zadolženosti občin takrat, ko smo se npr. začeli pogajati o višini povprečnine za občine, ali so se pripravljale sistemske spremembe, povezane z občinami ... Od kod so takšne, kot pravite, dezinformacije prihajale, lahko samo ugibamo. Prepričani pa smo, da so takšne (dez)informacije imele svoj namen in cilje, da so jih večinoma celo dosegle.

V Skupnosti občin Slovenije smo redno opozarjali, da zadolženost slovenskih občin - razen v dveh, treh primerih - ni težava. Opozarjali, da zakonodaja strogo določa načine in višino zadolževanja občin in da je delež zadolžitve občin v celotni zadolžitvi države v resnici izjemno majhen. Primerjave z zadolževanjem občin v drugih evropskih državah so redno kazale, da so občine v Sloveniji relativno malo zadolžene. Prav tako smo vseskozi opozarjali na zelo pomembno dejstvo, po katerem se smejo občine zadolževati za investicije, za vlaganje v nekaj novega in ne za neko sprotno, letno porabo. Zakaj smo bili preslišani, zakaj so imeli nerealni podatki o zadolženosti občin večjo težo in vrednost od realnih? Vprašanje, na katerega bi moral verjetno odgovoriti nekdo drug.

V medijih ste že večkrat dejali, da so evropska sredstva edini vir za investicije v občini. Kakšen je vaš komentar glede uspešnosti črpanja in kaj oz. kje so pomanjkljivosti, ki lahko vodijo v neuspeh in celo zahteve po vračanju evropskih sredstev.
Ocenjujemo, da smo relativno uspešni v črpanju evropskih sredstev. Lahko bi bili tudi bolj, če bi se bila državna raven sposobna odzivati hitreje in manj birokratsko. Birokracija, dolžina postopkov, ravnanje odločevalcev, ki bi morali biti v službi tistih, ki projekte pripravljajo in ne proti njim, so večinoma razlogi, ki najbolj vplivajo na uspešnost črpanja evropskih sredstev. Tudi veljavni zakon o javnem naročanju, ki v slovenskih razmerah prej zavira in draži kot pa vpliva na transparentnost izbire. Pa seveda situacija v gradbeništvu, ki je zamajala že marsikateri evropski projekt.

V Skupnosti občin Slovenije smo z razočaranjem spremljali (in sodelovali, koliko se je pač dalo) oblikovanje dokumentov za naslednjo finančno perspektivo, ki niso nastajali v korektnih partnerskih odnosih. Ugotavljamo lahko samo, da gre za nov in dodaten poizkus centralizacije odločanja in razdeljevanja sredstev. Kar pa še posebej skrbi, pa je dejstvo, da bo v naslednji finančni perspektivi sredstev za javni sektor relativno malo. Torej da bo večina sredstev Evrope (javnih finančnih sredstev) namenjena zasebnemu sektorju z argumentom, da gre za odpiranje novih delovnih mest ter raziskave in razvoj. Da bo lahko zasebni sektor odpiral nova delovna mesta, potrebuje tudi ceste, vodovode, šole, vrtce ... Slovenski odločevalci so očitno ocenili, da ni tako.

Pred nekaj meseci ste opozorili, da "ne more nekdo preprosto reči, da se bo ukinilo določeno število občin", hkrati pa dodali, da se v SOS-u strinjate, da je treba njihovo število zmanjšati.
V Skupnosti občin Slovenije že nekaj časa opozarjamo na nujnost preveritve delovanja in organiziranja področja lokalne samouprave v Sloveniji. Prepričani namreč smo, da je po dvajsetih letih obstoja lokalne samouprave v Sloveniji, po 13 spremembah zakona o lokalni samoupravi (bolj ali manj domišljenih), po nenehnih zakonodajnih spremembah na številnih področjih in prenašanju novih in novih nalog na občine, ko so te marsikdaj postale odlagališče nalog, ki jih je država prevalila na njihova pleča samo zato, ker sama zanje ni imela denarja ali kadrov, nujno opraviti temeljito analizo sistema in na temelju te, pripraviti strateške okvire za v prihodnje. V Skupnosti občin Slovenije smo tako prepričani, da se je o številu občin mogoče pogovarjati šele takrat in ne prej.

Vi torej menite, da je občin preveč? Zakaj in kje se kaže slabost te (pre)številnosti in kaj bi pozitivnega prineslo združevanje?
Sam kot predsednik sicer menim, da smo prišli v obdobje, ko lahko rečemo, da je občin preveč, da so prav zaradi preštevilnosti v nekaterih okoljih občine manj učinkovite, kot bi drugače lahko bile. Res pa je tudi, da so tudi majhne občine v svojih okoljih postorile marsikaj za boljšo komunalno opremljenost, dvig standarda na področju družbenih dejavnosti ipd. Po skoraj 20 letih lokalne samouprave, ki se je vmes tudi spreminjala, je zdaj napočil čas za večje in skupne projekte več občin skupaj. Dejstvo namreč je, da se z večjo razdrobljenostjo občin veča tudi finančna in kadrovska razdrobljenost, kar posledično pomeni, da se z manj sredstvi naredi pač manj. Z združevanjem občin bi predvsem lahko dosegli ekonomičnejše delovanje različnih služb, ki skrbijo za potrebe občank in občanov, s skoncentriranimi finančnimi sredstvi pa bi se lahko lotili tudi večjih projektov, ki jih je zdaj težje realizirati, saj so pričakovanja občin različna.

Instrumentu odpoklica župana ne nasprotujete. V čem vidite korist njegove vpeljave in kaj je njegova mogoča pomanjkljivost?
V Skupnosti občin Slovenije odpoklicu župana nismo nasprotovali. Smo pa zahtevali, da se lokalna samouprava pri pripravi različnih sistemskih rešitev obravnava enakopravno in enakovredno, kot sistem države - s tem mislim npr. odpoklice političnih funkcionarjev, tudi občinskih svetnikov, referendumi ... In da prihodnje sistemske rešitve tako na državni kot lokalni ravni vključujejo različne oblike participacije državljank in državljanov, občank in občanov - od sodelovanja v sprejemanju odločitev do možnosti odpoklica funkcionarjev in funkcionark na državni in lokalni ravni.

Vendar pa morajo biti kvorumi za odpoklic oblikovani tako, da onemogočajo destabilizacijo delovanja institucij oz. organov. Namreč, predlogi, ki so jih pripravili na pristojnem ministrstvu, so prinašali prevelika tveganja za politično izigravanje instituta odpoklica župana. Ne gre pozabiti dejstva, da je župan poleg predsednika države edini funkcionar, ki je izvoljen neposredno od ljudi (po večinskem sistemu).

Kar nekaj županov se sooča z obtožnicami, nekateri pa že tudi s sodbami. Pa vendar jih to ne odvrne od ponovnih kandidatur in ni rečeno, da ne bodo tudi izvoljeni. To zagotovo nekaj pove o slovenski politični kulturi in higieni.
Prepričan sem, da je nujno dvigniti politično kulturo v Sloveniji na višjo raven. Tako na strani tistih, ki kandidiramo in s(m)o izvoljeni, kot tistih, ki bi to želeli biti. Vendar pa je v državi, kjer se kot (politično) orožje uporabljajo tudi obtožnice, sumničenja, prijave na protikorupcijsko komisijo, civilne iniciative, ki želijo uveljavljati interese, ki s skupnim javnim dobrim nimajo nikakršne povezave, zelo težko potegniti in določiti mejo politične higiene. Vsi skupaj in vsak posebej bomo morali narediti več zato, da se bo politična kultura dvignila in etična drža postala obvezen del vsakodnevnega početja.

Na katerem področju so občine po vašem mnenju v tem trenutku najšibkejše?
Občine so najšibkejše tam, kjer imajo pravzaprav najmanj možnosti vplivanja. To je na področju nenehne birokratizacije delovanja, ki od zaposlenih na občinah zahteva nenehno ukvarjanje z opravili, ki večinoma ne prinašajo nobene nove ali dodatne vrednosti. Za še uspešnejše delovanje občin je nujno deregulirati obstoječe sisteme, s tem bodo ljudje na občinah lahko naredili več in bolje za svoje občanke in občane. Šibke pa so tudi zaradi pomanjkanja regionalnih okvirov, institucij, tistih, ki bi občine povezovale na neki regionalni ravni (predvsem kar se tiče prostorskega razvoja, regionalnih investicij ...) in prevzele nase naloge, ki presegajo občinske meje.