Nič kaj hvaležno ni primerjati početja županov nekoč s tistim danes. Ni edini razlog, da se je funkcija župana z leti bistveno spremenila. Prav tako ne, da je nekaj občin pri nas smešne velikosti.
V svojo občino ali prevzem Osilnice?
Anton Volf je pred štirimi leti postal župan Osilnice s 162 glasovi. Več volivcev ima povprečen stanovanjski blok. Če je lahko Osilnica občina, zakaj ne bi bil vsak blok. Ali drugače. Če bi se vsaj polovica polnoletnih stanovalcev enega od blokov prijavila na enem izmed naslovov v Osilnici, bi jo z izvolitvijo svojega župana morda lahko celo prevzeli. Če bi le želeli. In če bi kaj od tega imeli. A nihče ne želi biti župan, če nima od tega ničesar. In tukaj grmi zajec.

"Spoštovanje do zakona mu bodi vodilo"
Župan je občini glava, “kakor nje pravi oča, tako naj, skrbljiv ter na nobeno stran nagnen daje obrambo in podporo vsem jednako,” je v Nauku slovenskim županom spisal okrajni glavar Anton Globočnik leta 1880. "Korist svoje občine z ljubeznijo k domovini, zvestoba k starodavnej rodovini cesarskej ter spoštovanje do zakona mu bodi vselej vodilo, kadar kaj stori ali ne stori," nadaljuje Globočnik, čigar zapise v nemščini je v slovenski jezik preložil Fran Levstik. Župani so tedaj postavljali tudi moralne norme, saj so med drugim tacega, ki ima naložnico oziroma ljubico v hiši namesto žene, na zagovor klicali. A samo tedaj, "ako se s tem dela javna soblazen (pohujšanje)".

Preiskave, korupcija, davčne oaze
Moralne norme postavljajo še danes. Spletke z zemljišči, hiše preiskave, obsodbe in celo javno priznanje podkupovanja so dogodki, ki ne zamajejo njihovega mandata. Običajno je skrivanje družinskih poslov in članov po davčnih oazah, s čimer siromašijo tudi proračun, iz katerega si izplačujejo plačo. Ponekod je moralno spornih kandidatov za župane celo več. Kar je dobro. To pomeni, da zagotovo vsaj nekateri med njimi ne bodo župani.

"Iz občinske imovine naj ne izmolzejo vsega dobička"
Nekdaj je veljalo tudi pravilo, da gre trošit le toliko, kot občina zasluži. Sicer se račun ne izide, so verjeli pred sto leti. "Iz občinske imovine ti občanje, ki zdaj žive, naj ne izmolzejo vsega dobička. Kar je konci leta prebitka od troškov, to naj se prihrani v prihodnje leto," je zapovedoval Nauk županom. Občina tudi ni mogla na posodo vzeti toliko novcev, da bi ta dolg presegal letne dohodke, če ni tako dovolil deželni zbor. Prav tako so se bili občinski oblastniki dolžni vse leto trdno držati potrjenega proračuna.

Veš, župan, svoj dolg?
Kaj pravi danes župan Gornjih Petrovcev, kjer so presegli vse zakonske omejitve občin in je vsak njen občan zgolj po občinski plati dolžan 1.740 evrov. Mu je morebiti žal, da so trošili preveč? "Pričakujem, da bo vlada storila to, kar bi morale že prejšnje vlade, in sicer v zakonu o financiranju občin je treba urediti, da je treba tam, kjer število prebivalcev rapidno pada, formulo prilagoditi in spremeniti," je prepričan župan Franc Šlihthuber. Lahko pa, ko v imenu vseh državljanov izvoljen državni zbor spremeni sistem delitve denarja med občine, državo tožiš. Ter ob vsem tem fantaziraš, kaj vse bi lahko z denarjem, ki ga nimaš, napravil. Morda vas obilica besed prepriča, da je to pošteno za občine. In da je županska oblast še danes, kot nekoč, med Slovenci najbolj poljudna in ugledna.

.