V nedeljo se bo izkazalo, ali mislimo resno. Ko pride do lastne ulice, nam je bližje, da imamo pred njim pločnik kot blato. Tudi če ni bil zgrajen na pošten način.

S pojavom in uspehom Borisa Popoviča na Obali je leta 2002 postala izbira med poštenostjo in učinkovitostjo aksiom. Na lokalni ravni so "učinkoviti" posamezniki začeli rušiti monopole velikih okostenelih strank. Pravilno, saj niso bile ne poštene in ne učinkovite.

Goljufamo sami sebe
Pričakujemo poštene zdravnike, sodnike in novinarje. Želimo, da so učitelji pošteni do naših otrok. Verjamemo, da je pravilno, ko policist kaznuje prehitro vožnjo. A v resnici sami kaj radi nekoliko pogoljufamo. Preskočimo plačilo parkirnine. Sfriziramo se brez računa. Računalnik za osebno rabo kupimo prek svojega ali prijateljevega podjetja in se izognem plačilu DDV-ja. "V Sloveniji nihče ne verjame, da bo država denar koristno porabila," mi je pred letom fenomen davčnega slovenstva v primerjavi s Švedsko skušal razložiti častni konzul skandinavske kraljevine Slobodan Sibinčič. Na Švedskem je utaja davka pri večini primerljiva z najhujšimi zločini. Pri nas je goljufanje za zasebne potrebe sprejemljivo. Morda celo malo viteško. Predvsem pa je učinkovito.

Fenomen Kanglerjev
Na sredi med zasebnim in državo so županje in župani. Dovolj daleč od nas, da verjamemo, kako lepo bi bilo, če bi bili pošteni. Hkrati dovolj blizu, da si želimo njihove učinkovitosti. Tudi če je zanjo treba mimo enega ali več pravil. Kdaj je torej prekršenega preveč? Precejšno mero potrpežljivosti ali naivnosti so pri tem pokazali vsaj Mariborčani. Ko je konec leta 2012 moral zapustiti občino, je minilo dve leti od njegove ponovne izvolitve z 20.243 glasovi. A nato v času, ko še kar tli spletna stran, kjer 38.953 ljudi podpira to, da naj "odstopi kot župan Maribora", z novo kandidaturo napoveduje vrnitev. Po javnomnenjski raziskavi Dela ga je teden dni pred volitvami ob 41,2 odstotka neopredeljenih podpiralo 15,7 odstotka vprašanih. "Prepričan sem, da bodo znali ljudje moje preteklo delo ovrednotiti," je ob tem za Delo v soboto dejal Kangler. Primerljivo govorijo Kanglerji na Obali, v glavnem mestu in celo po manjših krajih slovenskega podeželja. In mi to verjamemo. Župani so bližje zasebnim potrebam in učinkovitosti kot moralni poštenosti, ki jo zahtevamo od države.

Skozi rdeče vse do nesreče
Noro stopnjevanje preziranja pravil se stopnjuje. Mogoče je najti celo povsem bistre izgovore, zakaj denimo prikoličar lahko prevozi rdečo luč. S tem je gotovo učinkovitejši, saj je hitreje na cilju in ne povzroča zastoja. A le do trenutka, ko bi sredi križišča presenetil drugega nič hudega slutečega voznika, ki bi pripeljal pravilno. Ne samo da bi "nastradal" nesrečnež, razdejanje bi povzročilo popolno zaporo. Seveda bi mu tedaj vzeli tako izpit kot tovornjak in ga čez dve leti menda ne bi pustili ponovno voziti. Ne pred svojim pragom in ne kjer koli v Sloveniji. Pustiti na cesto voznika, ki ne ustavlja ob rdečih, ne bi bilo pošteno. Čeprav bi bilo morda na prvi pogled učinkovito.

Izbrati v umetni izbiri
Da si učinkovit župan, ni treba goljufati z zemljišči. Da si učinkovit župan, ni treba prati denarja na Cipru. Da si učinkovit župan, ni treba nezakonito dodeljevati stanovanj ljubimki. Nepoštenost nima prav nič z učinkovitostjo. Trditi nasprotno je načrtno izmišljevanje legende, ki služi le kot opravičilo. Kljub vsemu je bil z neskončnim ponavljanjem takšen aksiom uspešno zapečen v glave. Dober začetek je, da kdo pomisli, da je mogoče o tej umetni izbiri vsaj razmišljati.