Občine v veliki meri niso sposobne preživeti brez nakazil države, zato je njihovo združevanje nujno, je v intervjuju za MMC opozoril pravnik in nekdanji generalni sekretar na gospodarskem ministrstvu, trenutno pa predavatelj na fakulteti za državne in evropske študije, Miloš Senčur. A občine bi morale dobiti tudi več pristojnosti, saj jih sedanja uniformna zakonodaja dela preveč odvisne od odločitev države, nujna pa je tudi uvedba vmesne ravni med državo in občinami, je izpostavil. Hkrati pa tudi opozarja na številne neustavnosti trenutne ureditve. Več si preberite v spodnjem intervjuju.

Največ debate, kar se tiče občin, je glede njihove finančne samostojnosti. Koliko občin v Sloveniji je sploh sposobnih preživeti brez nakazil države, se pravi, da so dejansko samostojne?
Računsko sodišče si je ob reviziji, ki jo je opravljalo pred dvema, tremi leti, postavilo merilo - če delež dohodnine zadostuje za opravljanje obveznih nalog občin, potem je občina samozadostna. In po njihovih izračunih, pa tudi po izračunih nekaterih drugih strokovnjakov, je takšnih občin od 40 do 50. Se pravi okoli četrtina.
Ta projekt samouprave se že vrsto let kaže kot zavožen projekt. In seveda kot projekt, ki ima negativne posledice na več področjih: naložbe, delež sofinanciranja države, pridobivanje evropskega denarja, ker se pozna kadrovski primanjkljaj in še in še bi lahko naštevali.
Kadar se govori o potrebnem združevanju, pa se dobi napačen vtis, da se želi občine ukiniti kar počez, gre pa v bistvu za to, da bi se saniralo nepravilne odločitve iz preteklosti, ko so izjeme, ki jih je določal zakon, postale pravilo pri ustanavljanju občin.

Se pravi, zavoženost po vaših besedah pomeni to, da nimajo dovolj lastnih virov, da bi lahko delovale samostojno.
Tako je, preprosto jih je preveč. Javnofinančna sredstva so omejena, srečujemo pa se tudi s tem, da občine, ki so samozadostne, skozi t. i. solidarnostno izravnavo sofinancirajo manjše občine.
Koliko pa bi po vašem mnenju država lahko privarčevala na račun združevanja občin?
Tudi če bi bila kakšna ocena v nominalnem znesku, bi bila ta neverodostojna. Namreč, učinki so po svoje neizmerljivi. Že ta podatek, da večje in sposobnejše občine financirajo delovanje manjših, ki niso v skladu z ustavnim konceptom, pove, da so posledično večje občine manj investicijsko sposobne. Če bi imeli zmernejše število občin, bi bile sposobnejše občine investicijsko močnejše. Ampak tega se ne da izmeriti, ker ne vemo, kakšnih projektov bi se lotevale.
Kaj ste imeli v mislih, ko ste dejali, da manjše občine niso v skladu z ustavnim konceptom?
Ta koncept oz. bolje rečeno kriterij določa, da mora občina zadovoljevati interese svojega prebivalstva. Če občino stalno spremlja neki finančni primanjkljaj, ki je obvladljiv le tako, da dobi pomoč od države, potem je nekaj narobe.
Tu se je nujno treba spogledovati tudi z gospodarstvom. Podjetja, ki so dolgo nelikvidna, gredo na koncu v bankrot. Pri občinah tega sicer ni, ampak bi pa moral biti na tem področju vsaj en mehanizem, da bi se jih priključilo k občini, iz katere so nastale ali pa kaj podobnega.

Za občine je čedalje pomembnejši evropski denar. Koliko občin je dodatno odvisnih še od tega vira oz. koliko bi jih sploh lahko še zagotavljalo osnovne storitve, če ga ne bi bilo?
Občine so tu zelo dejavne, tudi manjše, nekatere so lahko celo zgled tega, kaj se da potegniti iz Evrope. Tu pa naletimo na naslednjo oviro - državno birokracijo. Država je namreč formalni vlagatelj oz. tista, ki pridobiva denar. Določeno ministrstvo nastopa kot posredniško telo, občine pa so tiste, ki morajo pripraviti vse do te točke, da so upravičene do povrnitve denarja.
Pomembno je, da je evropski delež 85 odstotkov in da občina prispeva le 15 odstotkov. Vendar pri majhnih občinah z majhnimi proračuni naletimo tudi tu na težave, saj težko zagotovijo 15 odstotkov od neke visoke vsote.
Še vedno pa je največja težava birokratizacija. Računsko sodišče je opravilo kar nekaj revizij in vedno ugotavlja, da so postopki, informacijska podpora ipd. prezapleteni, predolgotrajni, kar ima za posledico, da tudi kot država na tem področju nismo preveč uspešni.
Se pravi, da so načrti nove vlade, ustanoviti na tem področju posebno telo, umestni?
Zagotovo.
Zdi se mi, da pri občinah naletimo na še eno težavo, in sicer, da evropski denar predstavlja finančni vzvod za naložbe, ki jih drugače ne bi bile zmožne izpeljati. Nato pa se velikokrat znajdejo v položaju, da izvedejo neki infrastrukturni projekt, a se zatakne pri denarju za vzdrževanje in obratovanje.
Res je. To najbolj potrjujejo številne podjetniške in obrtne cone, ki danes samevajo, zaradi tega, ker je bil očitno glavni cilj samo pridobiti denar. Morda je bil še kakšen drug cilj, vendar tu spet naletimo na dodatne ovire, ki, si upam trditi, izhajajo iz državnih logov.
Naše občine namreč nimajo vzvodov, s katerimi bi pritegnile domače ali pa tuje vlagatelje. Če recimo pogledamo že predpise s področja ravnanja s stvarnim premoženjem, z nepremičninami v prvi vrsti, vidimo, da je zakonodaja uniformirana in velja tako za državo kot za občine. Ne upošteva razlik med državo in občinami, še manj pa upošteva razlike med samimi občinami in predpisuje postopke, ki so nemogoči. To je ena stvar.
Druga pa je, da po eni strani predpisuje npr. postopke razpolaganja s premoženjem, po drugi pa postavlja ovire, kot so postopki cenitve. To vse zmanjšuje manevrski prostor občin, da bi bile lahko uspešne in učinkovite.
V bistvu ste mi odgovorili na moje naslednje vprašanje. Občine so v svoji avtonomiji res zelo omejene, saj praktično nobene odločitve ne morejo sprejeti brez blagoslova država. Bi bil projekt lokalne samouprave uspešnejši, če bi na lokalno raven prenesli več pristojnosti?
Da, hkrati pa se moramo zavedati, da imamo težavo pri majhnih občinah. Decentralizacija ima smisel samo, če se pristojnosti države prenesejo na močne teritorialne enote. Na take enote, ki bodo uspešno opravljale delo od tam, kjer ga je končala država, in sicer tako, da se ne bo znižala kakovost storitev za prebivalce.
Kje pa v to sliko pridejo regije? Kako bi regije pravzaprav pomagale občinam pri njihovem delovanju oz. kakšno spremembo bi po vašem mnenju vnesle?
Če se vrnem samo nazaj k prejšnjemu vprašanju. Ko govorimo o neki stabilnejši mreži lokalne samouprave, ne moremo mimo pokrajin in mestnih občin, ki so oboje ustavna kategorija. Ustavno sodišče je že leta 1996 naložilo zakonodajalcu, da mora pristojnosti občin urediti posebej. Ustava namreč določa, da občine opravljajo tudi naloge iz državne pristojnosti, in sicer tiste naloge, ki se tičejo razvoja mest.
Ampak ko ne moremo več ostati samo na ravni lokalne samouprave, tu nujno trčimo v reorganizacijo državne ravni. Kaj z upravnimi enotami? Bodo zgolj oskubene, ali jih ne bo več …? Kaj s pristojnostmi, ki so zdaj pod okriljem ministrstev in podobno.
Gre za kompleksen trikotnik pokrajina-občina-država in to je kislo jabolko, v katerega bo morala zagristi tudi prihodnja vlada, ki se ni zavezala zgolj spremembam lokalne samouprave, ampak hkrati tudi spremembam na področju državne uprave. Te zadeve morajo teči vzporedno.
Če nadaljujem s tistim, kar je bistvenega za pokrajine. Te bi lahko odigrale svojo pozitivno vlogo že pri črpanju evropskega denarja. Župani praktično vseh slovenskih občin ugotavljajo, da bi bilo pametno, da bi imeli med državo in občinami nekega vmesnega sogovornika. Ker zdajšnji sogovorniki iz različnih razlogov niso pravi. Drugo pa je, da bi se procesi določanja, zlasti ko gre za skupne občinske zadeve več občin, centralizirali na neki višji ravni.
V preteklih mesecih se je govorilo, da bi se število občin zmanjšalo na okoli 110. Se vam ta številka zdi v redu?
Mislim, da bi do prave številke prišli, če bi postavili trdne, ne preveč ohlapne kriterije, kaj je ustava imela v mislih, ko je rekla, da je občina zbir enega ali več naselij, kjer prebivalci teh naselij uresničujejo skupne potrebe in interese.
Zagotovo je eden pomembnih kriterijev finančna sposobnost. Mi imamo zdaj položaj, ko se praktično vse manjše občine samofinancirajo le do te mere, da vzdržujejo svoje lastno delovanje. Se pravi, da gre denar za plače županov, občinskih svetov, nadzornih odborov in delavcev občinske uprave.
Normalne občine za plače svojega delovanja porabijo do 10 odstotkov svojega proračuna, te majhne pa od 30 naprej - do 50 odstotkov. Treba pa se je zavedati, da gre okoli 60 odstotkov za naloge, ki so zakonsko določene, kot je npr. zagotavljanje izobraževanja.
Obvezno se mora spremeniti tudi odnos države do občine, saj zakonodajalec trenutno pripravlja zakonodajo na podlagi nezaupanja do občin. Zato imamo prenormirano zakonodajo in podnormirano tam, kjer bi bilo treba sprejeti kakšen predpis. Tako čez palec imamo okoli četrtino predpisov, ki so odvečni, predvsem pa bi se morala država izogibati načinu, da s podzakonskimi akti ureja zakonsko materijo oz. vsebine, po katerih naj bi se občine ravnale. To je hkrati tudi ustavno sporno, a če ni tožnika ni sodnika. A ker po občinah običajno zmanjka volje, ne sprožajo ustavnih sporov. Če pa bi jih, bi jih v veliki meri dobile.