Bošnjak je bil v ponedeljek izvoljen na položaj predsednika Evropskega sodišča za človekove pravice. Je prvi Slovenec na tem položaju in prvi iz držav, ki so se Svetu Evrope, katerega organ je sodišče, pridružile po letu 1963. Z njim se je v Odmevih pogovarjal Igor E. Bergant.

Dober večer in čestitke. Predsednik predstavlja sodišče navzven in predseduje plenarnim zasedanjem sodišča ter zasedanjem velikega senata. Kaj je vaš ključni cilj v enem letu mandata, po katerem se bo iztekel tudi vaš devetletni mandat sodnika?

Najprej hvala lepa za čestitke. Cilj sodišča je predvsem utrditi položaj varstva človekovih pravic v Evropi kot celoti. Izzivi, s katerimi se srečujemo, so številni. V številnih državah odstopajo od klasičnih standardov varstva človekovih pravic. Pojavljajo se izzivi na nekaterih novih področjih, kot so podnebne spremembe, umetna inteligenca in podobno. Vedno znova pa prihajajo neke klasične teme, kot so na primer migracije, dolžina postopkov in tako naprej. Letno prejmemo približno 70 tisoč primerov in več, tako da dela ne zmanjka.

V odzivu po izvolitvi ste menili, da je to velika čast za vas osebno, pa tudi za Slovenijo. Ali to pomeni tudi, da se je ugled Slovenije na sodišču v zadnjih letih utrdil?

Moja izvolitev je predvsem izraz zaupanja mojih kolegov, vsekakor pa to pomeni tudi neko priznanje za Slovenijo, vsaj sam tako mislim. Čeprav ne gre za mesto, ki bi bilo namenjeno Sloveniji ali kateremu posebnemu geografskemu delu Evrope, pa to pomeni, da je nekdo, ki prihaja iz tega dela Evrope, očitno povsem sprejemljiv tudi za kolege z vseh drugih koncev. Slovenija ima sicer status povsem normalne članice, ki je zelo privržena misiji sodišča, varstvu človekovih pravic na splošno in v glavnem tudi v visoki stopnji izvršuje sodbe sodišča, kar je posebej dobro sprejeto v Strasbourgu.

Sorodna novica Slovenski sodnik Marko Bošnjak izvoljen za predsednika ESČP-ja

Poročali smo o sprejetju evropskega pakta o migracijah in azilu, tega je sprejela Evropska unija, seveda pa je držav članic Sveta Evrope veliko več. Problematika spoprijemanja z migracijami je ena izmed najbolj aktualnih tem v Evropi. V kolikšni meri se to odraža na primerih, ki jih obravnavate? Je to najbolj čest problem, ki ga obravnavate?

Mogoče ni najbolj čest, je pa zelo zastopan. Stvari prihajajo v valovih, recimo, tam okoli leta 2015, ko je bil ta veliki migracijski pritisk na Evropo, je bilo teh primerov nekoliko več, potem je spet nekoliko upadlo, pa se znova povečalo. Primeri so številni, odpirajo pa zelo različna vprašanja. To jesen bomo obravnavali dva primera, ki se nanašata na vprašanje migracij pred velikim senatom sodišča, kamor pridejo res samo najpomembnejše zadeve.

Drugo vprašanje so seveda posledice podnebnih sprememb in človekovega vpliva na okolje. Ali na tem področju pričakujete dodaten pripad tudi na vašem sodišču?

Mislim, da. Ne zgolj zato, ker so podnebne spremembe vedno večja težava, ampak tudi zato, ker je veliki senat našega sodišča pred kratkim izdal tri odločitve, v eni izmed njih je šlo za skupino švicarskih seniork oziroma njihovega združenja, ki se je pritožilo zoper Švico. V tisti zadevi smo ugotovili, da je Švica kršila človekove pravice zato, ker ni zadostno poskrbela za zmanjševanje človekovih učinkov na povečevanje podnebnih sprememb. Pričakovati je, da se bodo druga podobna združenja in posamezniki obračali na sodišče, seveda po izčrpanju pravnih sredstev na nacionalni ravni, tako da v prihodnjih letih bo tega gotovo vse več.

Tri evropske države niso članice Sveta Evrope – Rusija, Belorusija in Vatikan, seveda pa vaše sodišče obravnava tudi tožbe proti Rusiji. Na kakšen način to sodišče lahko vpliva na stanje človekovih pravic v državah, ki niso del Sveta Evrope?

V povezavi z Rusijo lahko obravnavamo tiste pritožbe, ki so bile vložene še v času, ko je Rusija bila članica sodišča in Sveta Evrope, v tistih primerih lahko še danes ugotovimo kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, to ima gotovo neki simbolni učinek za pritožnike. Ima tudi učinek za številne druge države, ki imajo morda popolnoma podobno težavo, kot jo ima Rusija, na primer zaščita pravic istospolnih partnerskih skupnosti. V končni fazi – če bo in upam, da nekoč bo prišlo do ponovnega približevanja Rusije in Evrope – bodo naše sodbe lahko seveda eden izmed pogojev, pod katerimi bi se lahko Rusija učinkovito in uspešno približevala Svetu Evrope oziroma drugim evropskim institucijam.

Vaše sodišče bo v četrtek objavilo odločitev v povezavi s postopkom slovenskih ribičev proti Hrvaški. Ta je zanimiva tudi z vidika mednarodnega oziroma hrvaškega dojemanja arbitraže o meji. Jasno je, da o odločitvi ne morete govoriti že zdaj, seveda pa nas bodo zanimali odzivi po tem.