A izzivov za prihodnje je še veliko - med drugim si prizadevajo, da bi dobili enovitega prvostopenjskega sodnika in da bi nekoliko spremenili mrežo sodišč, zlasti okrajnih.

Sodnikom na vseh sodiščih v državi je ob koncu leta ostalo nekaj več kot 90.000 nerešenih pomembnejših zadev, vseh nerešenih zadev pa manj kot 300.000. Masleša ocenjuje, da to v štirih letih pomeni skoraj 50-odstotno zmanjšanje.

Sodni sistem ni okostenel, uvedli so nekatere upravljavske prakse, ki so bile tudi v tujini prepoznane kot najbolj inovativne v javnem sektorju, dodaja. "Sodstvo deluje najmanj tako dobro kot ostali podsistemi, če ne celo bolje," zatrjuje.

Vsako opravilo naj se izvaja na najnižji mogoči ravni pristojnosti
Seveda si želijo več. Število sodnikov se bo še naprej zmanjševalo. Želijo si več strokovnih sodelavcev, zato ker delujejo po načelu, naj se vsako opravilo izvaja na najnižji mogoči ravni pristojnosti. Kot pravi Masleša: "Zadevi nameniti toliko pozornosti, kot si glede na svoj pomen zasluži. Ključno je, takoj zadevo vzeti v roke."

To pomeni: tisti, ki ima prvi pooblastilo po hierarhiji za izvedbo nekega opravila, naj ga tudi izvede - če je to strokovni sodelavec, sodniški pomočnik ali celo vpisničarka. Do sodnika naj pride samo tisto, kar je pripravljeno za odločanje. Eden ključnih ciljev je tudi enakomernejša obremenitev sodišč. Za to bo treba spremeniti mrežo sodišč, a postopno, opozarja Masleša.

Sodišča se ne bodo ukinjala. "Zadeva, ki še ni tako blizu, ki jo je treba temeljito premisliti in ki lahko, če ne bi bila dovolj premišljena, lahko pripelje do izjemno slabih ali celo katastrofalnih posledic," pravi Masleša.

Seveda so vsi ukrepi namenjeni nadaljnjemu skrajševanju povprečnega časa za reševanje zadev, odpravi sodnih zaostankov in utrjevanju vrhovnega sodišča kot vrha sodne uprave.