Medgeneracijska koalicija Slovenije, ki jo sestavljajo Dijaška organizacija Slovenije, Mladinski svet Slovenije, Študentska organizacija Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije, je obsodila nasilje nad starejšimi v DSO Trebnje, saj je v popolnem nasprotju z njihovimi temeljnimi vrednotami, vključno s sočutjem, spoštovanjem in dostojanstvom.

"Naša koalicija se zavzema za izboljšanje razmer in kakovosti življenja starejših, dostojno starost, ter aktivno spodbuja medgeneracijsko sodelovanje in razumevanje. Zato nas je ta incident zelo prizadel, saj je skrb za dobrobit starejše generacije ena naših ključnih nalog. Poudariti želimo dejstvo, da ob pogovoru o ravnanju s starejšimi pravzaprav govorimo o sebi, ne glede na starost, saj bomo vsi nekoč ostareli in potrebni pomoči drug drugega," so zapisali v sporočilu za javnost in navedli, da se zavzemajo za širšo javno razpravo o pomembnosti izobraževanja in ozaveščanja mladih o spoštovanju starejših ter o posledicah nasilja. "Nasilje nikoli ni opravičljivo in ni sprejemljivo v nobenem okolju," so poudarili.

To je odraz družbe, ki izgublja moralne in etične vrednote

Socialna zbornica Slovenije pa je opomnila, da je vsakršno nasilje alarmantno in skrb vzbujajoče, saj so to "oblike vedenja, ki jih posamezniki, kadar ne gre za bolezensko stanje, izbirajo zavestno." "To je odraz družbe, ki izgublja moralno-etične vrednote in raven moralno-etičnih standardov," so navedli v sporočilu za javnost.

Kot strokovno združenje na področju socialnega varstva obsojajo vsakršno nasilje in se zavzemajo za absolutno ničelno toleranco.

Socialna zbornica Slovenije je domu ponudila strokovno podporo, pomoč ter svetovanje in supervizijo. "Nujno je poudariti, da je večina zaposlenih v socialnem varstvu, tako strokovnih delavcev kot sodelavcev, vredna zaupanja, pri svojem delu se trudijo in zavedajo, da opravljajo plemenito delo, in bi bilo nepošteno na podlagi posameznega primera metati vse v isti koš," so navedli.

V dogovoru z resornimi ministrstvi nameravajo socialnovarstvenim zavodom še bolj približati in okrepiti izobraževanja in usposabljanja na temo nasilja, prepoznavanja in reševanja osebnih stisk in frustracij, ki jih doživljajo zaposleni v službah pomoči Ijudem.

Koliko je nasilja nad starejšimi, tudi v domovih starejših občanov, ter kako ga preprečiti, je v sredo v Odmevih pojasnil Denis Sahernik, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Z njim se je pogovarjal Igor E. Bergant.

Navedbe, da je nasilja nad starejšimi pri nas več, kot si morda mislimo, so lahko precej pavšalne. Obstajajo ocene. Ali imate v skupnosti socialnih zavodov kakšno analizo, kako pogosti so primeri nasilja v domovih starejših občanov?

V naši skupnosti s takšno analizo ne razpolagamo, ne zbiramo takšnih kumulativnih podatkov. Te podatke pa zase zbirajo domovi v okviru kazalnikov spremljanja t. i. neljubih dogodkov. Raziskavo je pred kratkim objavil inštitut za kriminologijo, pri katerem so ugotovili, da je največ nasilja ravno za domačimi zidovi, kjer so povzročitelji najpogosteje svojci. Ugotovili so, da so žrtve, ki so najpogosteje zlorabljene, ženske, stare od 70 do 75 let.

Ob danih razmerah bi bilo smiselno, da bi takšno statistiko imeli tudi v vaši skupnosti glede na to, da je mogoče takšnih primerov več, kot pa si morda mislite.

Strinjam se, da je smiselno. Verjetno bomo v prihodnje tudi to začeli izbirati, kajti kot skupnost kakršno koli obliko nasilja ostro obsojamo in imamo ničelno toleranco do nasilja.

Dom starejših občanov v Trebnjem se je na ta primer odzval, to je rekel tudi minister za solidarno prihodnost, zelo hitro in odločno. Ali bi po vašem mnenju vendarle lahko kaj takega preprečili?

Takšnih dogodkov ne moremo v celoti povsem preprečiti. Moramo pa vsi skupaj kot družba narediti več na tem področju, več ozaveščanja, izobraževanja, informiranja svojcev, zaposlenih, stanovalcev. Na drugi strani pa spet potrebujemo tudi pomoč države, na primer glede izobraževanja. Vsi domovi imajo razpisane načrte, programe izobraževanj, ki ravno tej tematiki namenjajo velik poudarek – nenasilni komunikaciji, preprečevanju nasilja, odnosom – in potem je težava, če država na drugi strani ne omogoča normalnega poslovanja, kar se je pred kratkim zgodilo s tem, ko je na primer omejila cene oskrbnin, domovi pa so poročali, da bi potrebovali za normalno poslovanje dvig za od 10 do 25 odstotkov. Na drugi strani je država to omejila na pet, šest odstotkov. Bila je obljubljena pomoč iz proračuna, potem pa te pomoči ni bilo. Vlada je rekla odločen ne in zdaj so domovi prepuščeni sami sebi in varčujejo na vseh področjih in med drugim tudi pri izobraževanju, kar je nedopustno.

Ali obstajajo kakšna skupna merila za izbor osebja v domovih za starejše, tudi za začasne sodelavke in sodelavce, dijake in študente, ki včasih rešujejo kadrovsko stisko?

Vsak dom ima narejeno sistemizacijo delovnih mest in v okviru te sistemizacije so določeni pogoji za zasedbo posameznega delovnega mesta. To so splošne zahteve, na primer izobrazba in podobno. Potem so deljene tudi zahteve glede osebnostnih lastnosti in opredeljena dodatna želena znanja, na primer znanja iz gerontologije, psihologije, komunikacije. Domovi se trudijo, da izberejo najboljše kandidate, najbolj strokovno usposobljene kandidate. Ključna težava je, da pravzaprav tega kadra na trgu ni. Domovi ponavljajo in ponavljajo razpise, da sploh zasedejo delovna mesta, in po naših podatkih v tem trenutku v domovih primanjkuje od 10 pa do 12 odstotkov kadra glede na obstoječe normative. Potem si domovi pomagajo z dijaki, študenti, prostovoljci, javnimi delavci in vse to je dobrodošel kader. Žal to dejstvo, ki je še pred nekaj leti veljalo za smešno, je zdaj je resnica, da so v bistvu študenti tisti, ki nadomeščajo kader.

Pravite, da je problem v pomanjkanju ustrezno izobraženega in motiviranega kadra, problem neprimernega plačila, problem zelo težkih delovnih razmer, kar seveda vpliva na kakovost storitev in ne pomeni, da bi bili slabše izobraženi in mlajši po pravilu nagnjeni k nasilju. Kje vidite te sistemske rešitve, o katerih vedno govorite, ker problem bo samo še hujši glede na naše demografsko stanje?

Sistemske rešitve vidimo predvsem v nujnem sprejetju interventnega zakona za reševanje kadrovske stiske. Tukaj imamo ogromno ukrepov, ki se lahko izvedejo takoj. Na drugi strani tudi ustrezno plačilo zaposlenim v domovih. Dejstvo je, da je približno polovica zaposlenih v domovih na minimalni plači oziroma ima osnovni plačni razred nižji od minimalne plače, tako da se jim doplačuje od minimalne plače. Treba je ustrezno ovrednotiti vsa delovna mesta, od čistilk do direktorjev. Lahko bi takoj sprejeli, da se zniža stopnja znanja jezika z B2 na B1, kajti samo z našo delovno silo si ne moremo več pomagati, se pravi tudi okrepitve iz tujine. Nujno je tudi treba sprejeti nove, posodobljene kadrovske normative za izvajanje zdravstvene nege, kajti domovi že v tem trenutku ne morejo več sprejemati zahtevnejših stanovalcev, ki imajo večje zdravstvene težave. Na drugi strani je tudi težava, da domovi ne sprejemajo več novih stanovalcev zaradi kadrovske stiske. V tem trenutku je približno 750 mest v domovih praznih, čeprav so dolge čakalne vrste.

Ena ključnih vrednot v vsaki demokratični družbi je dostojanstvo in prav tega si želimo vsi, ne glede na starost. Seveda je to še toliko pomembnejše za ranljive članice in člane naše družbe, za katere skrbijo tudi vaši socialni zavodi. Ali z vašega zornega kota v naši družbi dovolj dobro razumemo ta pojem dostojanstva?

Po mojem mnenju ne. Če bi imeli večjo empatijo do starejših, se danes o teh problemih ne bi pogovarjali v domovih, ne bi bili nizko plačani zaposleni v domovih, ne bi imeli čakalnih vrst, delali bi več na skupnostnih oblikah, več bi bilo ozaveščanja, nenasilne komunikacije … Mislim, da v Sloveniji še ni prišlo v zavest, da bomo nekoč vsi stari in da moramo sistem urediti že danes za jutri.