"Tečaji so za tujce brezplačni, to prinaša ta zakon, vendar izpiti ne bodo brezplačni. Izpit pa je velik motivator, da se ljudje sploh udeležijo tečaja. Morda bi bilo treba to nekako povezati," pravi Ina Ferbežar s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, edine ustanove, ki že več kot 30 let v državi sistematično razvija programe slovenščine za tujce, a je odločevalci niso povabili k pripravi novele.

Novela zakona o tujcih bi po predlogu, ki je bil sprejet v državnem zboru, morala začeti veljati 1. novembra 2024. Ta teden je sicer državni svet izglasoval veto nanjo, a zgodba z novelo oziroma zakonom še zdaleč ni končana.

Tečaje slovenščine za tujce v Sloveniji izvaja veliko institucij, izpite Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik pa izvaja samo 18 manjših izobraževalnih centrov po vsej Sloveniji. Veliko tečajev sicer poteka v okviru Zavoda za zaposlovanje in Urada za oskrbo in integracijo priseljencev – ti so za udeležence brezplačni. Center za slovenščino s temi tečaji nima nič, ker je pri izbiri njihovih izvajalcev glavna cena, ki pa ji ne more konkurirati. V Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani pa izobražujejo učitelje, ki učijo na tečajih. Poučevanje slovenščine kot neprvega jezika je namreč zelo specifično in zahteva posebna znanja in pristope.

Kaj predvideva raven A1 slovenščine, zakaj jezik ni edino orodje vključevanja in zakaj bi bili medkulturni mediatorji koristni na upravnih enotah? Ini Ferbežar lahko prisluhnete na TVS1 ob 12.35. Vabljeni tudi k branju!

V Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik več kot 30 let poučujete slovenščino kot drugi in tuji jezik, v dvajsetih letih so pri vas tečajniki opravili skoraj 50 tisoč izpitov. Kaj govorijo vaše izkušnje, kako se pri nas tujci učijo slovenščino?
Res je, več kot 30 let se pri nas poučuje slovenščina, morda še več: že leta 1965 se je začelo s seminarjem, množično pa vsekakor v zadnjih 30 letih. Tudi mene je ta številka 50 tisoč izpitov v 20 letih presenetila, niso pa vsi kandidati za izpite tudi naši tečajniki, pri čemer je treba povedati, da tudi izpite izvaja mreža naših izvajalcev po vsej Sloveniji, oni izvajajo tudi veliko večino tečajev. Tako se ne dogaja vse na Centru, smo pa mi tisti, ki razvijamo to področje popolnoma sistematično v zadnjih 30 letih.

Od česa vse je odvisen uspeh oziroma uspešno opravljen izpit iz slovenščine?
Uspeh na izpitu je povezan z uspešnostjo učenja slovenščine: več kot znate, bolj boste uspešni! Zelo pomaga, če ste se udeležili kakšnega tečaja. Zelo pomaga, če ste motivirani. Ljudje za izpite po navadi niso motivirani, včasih tudi ne za tečaje. Je pa uspešnost učenja jezika odvisna od marsičesa: od prvega jezika, če je ta podoben slovenščini, se boste veliko hitreje naučili, od tega, kako ste izobraženi, ali ste dobro opismenjeni, kakšne so vaše sporazumevalne prakse v prvem jeziku, koliko imate priložnosti za govorjenje slovenščine tukaj … Jasno, spet motivacija, čas, ki vam je na voljo … Konkretno na izpitu je zelo dobro tudi, če obvladate strategije reševanja testov.

Kaj pravzaprav predvideva raven A1 slovenščine, ki jo kot pogoj za družinske člane tujcev zahteva novela zakona o tujcih? Po predlogu, ki je bil sprejet v državnem zboru, naj bi sicer začela veljati 1. novembra 2024. Vemo tudi, da je državni svet izglasoval veto … Česa vse se bodo morale v enem letu naučiti priseljenke, ženske, denimo s Kosova, iz Makedonije, Bosne in Hercegovine in drugih t. i. tretjih držav, ki se bodo v Sloveniji želele pridružiti moškim, ki so v Sloveniji že zaposleni. Govoriva tukaj o združevanju družin.
Raven A1 je evropska kategorija, gre za dokument Skupni evropski jezikovni okvir, razvil ga je Svet Evrope. To je dokument, ki opisuje znanje tujih jezikov na šestih ravneh. A1 je prva, najnižja raven. V slovenščini smo jo poimenovali vstopna ali preživitvena raven. Že to vam pove, da človek, ko vstopa v komunikacijo z jezikom, ki se ga je naučil, preživi. V vsakdanjem življenju, v najbolj rutinskih položajih, ki so ponovljivi, da lahko kaj kupi, se predstavi, najbolj osnove transakcije … Ženske, o katerih govoriva, se bodo morale tega naučiti, ampak tukaj govoriva o skupini, ki je zelo heterogena. Vprašanje je torej, kako hitro …

Ali A 1 omogoča sporazumevanje, denimo, na upravni enoti?
Upravni postopki so kompleksna in abstraktna zadeva …

Tudi za Slovence.
Tudi za Slovence (smeh), za kogar koli, povsod je tako, v vseh deželah … Kakšen delček tega postopka se bo zagotovo dal izvesti v tej slovenščini, povedati ime in priimek, predstaviti svoje življenjske okoliščine, predstaviti se, izpolniti obrazec …, bo pa zaželena pomoč naklonjenega sogovorca, to velja za A1, ki bo pripravljen priskočiti na pomoč v kakšen drug skupni jezik. V upravnih postopkih bi zelo dobro prišli medkulturni mediatorji, jih imamo, tukaj bodo morda prišlo do težav s kakšnimi deficitarnimi izpiti, možnosti pa so.

Zakaj jezik ni edino orodje vključevanja priseljencev? Kaj še pogrešate?
Nisem specialistka za to področje, gotovo je jezik zelo pomemben pri integraciji, sta pa to postopka, ki skupaj potekata: učenje jezika in integracija. Tega ne moreš ločiti. Ne more biti jezik pogoj za integracijo. To so dolgotrajni postopki, veliko časa traja, da se nekega jezika dobro naučiš, da se sporazumevaš tako, kot se sam želiš sporazumevati z večinsko skupnostjo.

Vlada pa se je zdaj odločila, da bo izvajanje izpitov omogočila tudi zasebnim šolam. Kakšne bodo lahko posledice takšne odločitve?
Te zasebne šole naj bi bile izvajalke javnoveljavnega programa slovenščina kot drugi in tuji jezik, ki nekako prevaja ta A1 in vse druge ravni za slovenščino. Problem teh programov in izpitov je v tem, da je dobro, da jih izvajajo in razvijajo ljudje, ki so za to usposobljeni, ki poznajo strokovne standarde, ki se zavedajo, da tak razvoj zahteva tudi etične pristope, da je to zelo občutljivo. To zahteva veliko časa in denarja, če hočeš, da so izpiti razviti tako, da bodo ljudje imeli enake možnosti, da bodo povsod enake, da bodo izvajalci ustrezno izobraženi itn.

Ustrezen standard …
Vsekakor morajo biti zagotovljeni standardi znanja, strokovni in tudi etični standardi. To je zelo pomembno. Tukaj odločamo o ljudeh. O njihovih usodah … In kakšne bodo posledice, če ljudje ne bodo imeli teh znanj.

Tukaj gre tudi za cene tečajev in izpitov …
Tečaji so za tujce brezplačni, to prinaša ta zakon, vendar izpiti ne bodo brezplačni. Izpit pa je velik motivator, da se ljudje sploh udeležijo tečaja. Morda bi bilo treba to nekako povezati.

V noveli zakona o tujcih pa je po novem zapisano tudi, da vlada določa merila za izobraževalni program. Pri pripravi sprememb pa se vlada ni posvetovala z vašim centrom.
Niso se posvetovali, nič niso vprašali. Morda gre zato, da ne vedo, da že obstaja tak sistem, ker kriteriji in merila so že določeni tako v skupnem okviru kot v programu slovenščina kor drugi in tuji jezik. Ne vem čisto dobro, morda gre tudi za nezaupanje do nas ... ali pa za nadzor nad znanjem … Ne vem.

Vaš center sodeluje z drugimi, 18 manjšimi izobraževalnimi centri, kjer se tujci lahko učijo slovenščine. Koliko izpitov na leto lahko prenese obstoječi sistem, da so seveda na zadostni kakovostni ravni?
Trenutno v tem sistemu 6000, če bi malce razširili mrežo naših izvajalcev, bi morda šlo do 7000. Kaj dosti več pa ne, če želimo, da bo za vse enako. Če bomo to izpustili, prepustili trgu, bo vprašanje, ali bo za vse enako in ali bo zagotovljena kakovost. Pri izpitih rada poudarjam etični vidik, A1 je zelo specifična raven, ne moreš se tako tekoče pogovarjati, kot se zdaj midve pogovarjava … To zahteva posebna znanja in specifične pristope in seveda jih naši izvajalci imajo.

Po eni strani Slovenija potrebuje delavce, po drugi pa jih ovira, da bi zaživeli kot ljudje, ker pri združevanju družin gre za to. Kaj bi se morali naučiti iz nemške izkušnje? Vemo, da je Nemčija v 70. in 80. letih privabila veliko Turkov, ker je potrebovala delavce. Zapomnili smo si tudi izjavo nekdanje nemške kanclerke Angele Merckel: Potrebovali smo delavce, prišli pa so ljudje. Kaj se iz te izkušnje lahko Slovenija nauči?
Ni ravno primerljivo, Nemčija je ogromna, zelo specifična. Tem besedam ni kaj dodati. Prihajajo ljudje. Tukaj odločamo o njih. Tega se je treba zelo dobro zavedati.

Prosim vas za nekaj "cvetk", ki so jih tujci napisali v testih za slovenščino.
Te so zelo simpatične, zelo radi jih citiramo, so tudi javno objavljeni. Vabim k branju! Na primer: v delovnem okolju "Delam kot pomaKač kuharja", namesto pomočnik; ali: "Hvala za vabilo, ampak žal se ne morem dostaviti na navedeni dan"; zdravniške so tudi luštne, denimo: "Prosim nadležne, da opozorijo dr. Novaka"; "Moja žena ima termin za rojstvo njunega otroka", "Na pregledu sem bil zaradi tega, ker sem imel tujca v očesu"; in meni zelo ljuba "Jaz pa grem na stečaj slovenščine" (smeh) … ustvarjalno …, in dokler bo tako ustvarjalno, mislim, da se ni treba bati stečaja slovenščine … (smeh) … V našem centru radi citiramo naslednjo: kandidat je želel napisati na koncu nekega pisma Hvala za razumevanje, a je napisal "Prosim za razum". Izkoriščam tole priložnost in prosim za razum vseh nas, ki bomo imeli opraviti s takšnimi odločitvami, o katerih govoriva. Prosim za razum, skratka.

Česa se bomo morali navaditi kot družba?
Obstajajo različne oblike slovenščine, apeliram na razum za te različne oblike slovenščine, mi smo zelo ponosni na svoja različna narečja, vzemimo to kot neko barvanje slovenščine. Te barve so vedno pisana mavrica. Tudi mi barvamo tuje jezike, ko jih govorimo s svojo slovenščino.