Ekonomist Jože Mencinger je v pogovoru z novinarko TV Slovenija Rosvito Pesek v okviru niza oddaj o ministrih osamosvojitvene vlade povedal, da je leta 1990 postal podpredsednik slovenske vlade za gospodarstvo zato, ker so ga imeli za nekakšnega disidenta, čeprav se sam ni imel za disidenta.

Mencingerjev pogoj: Marko Kranjec
Ko so ga povabili v vlado (tedaj je bil član Pučnikove Socialdemokratske zveze), je privolil, a pod pogojem, da sam izbere finančnega ministra, in sicer Marka Kranjca. "Poznal sem ga iz prejšnjih časov, veljal je za varčnega človeka. Jaz in finančni minister sva morala biti celota," je pojasnil razloge za svojo izbiro.

Kaj je za Mencingerja pomenil plebiscit? "Plebiscita sem se udeležil. Nisem se pa jasno zavedal, da bomo samostojni po šestih mesecih. Takrat samostojnost še ni bilo dobro definirana. Ne vem, kdaj je izginilo razpravljanje o asimetrični federaciji in konfederaciji. Name je bolj vplival vdor Srbije v jugoslovanski denarni sistem kot plebiscit. Po vdoru so stvari postale jasne - začeli smo pripravljati zakonodajo, npr. o Banki Slovenije," je pojasnil.

Mencinger verjel v možnost preživetja Slovenije
Na vprašanje Peskove, ali je verjel v možnost preživetja Slovenije kot samostojne države, je Mencinger odgovoril: "V to sem seveda verjel, o tem sem tudi pisal. Nisem sicer verjel, da bomo postali Švica, za to potrebuješ 150 let, verjel pa sem na vsak način v preživetje, za to so bili pogoji, še veliko držav na svetu je manjših od Slovenije."

"Sam nisem imel tisočletnih sanj o samostojni Sloveniji, osamosvojitev sem vedno obravnaval kot zasilni izhod - če drugega ne preostane, pa gremo ven iz Jugoslavije," je pojasnil svoj pogled na slovensko osamosvajanje. Ko so drugi politiki govorili o asimetrični federaciji in konfederaciji, je sam premišljeval o carinski uniji. To je bila ideja v času, ko je bila osamosvojitev še precej daleč, jeseni 1990, je dodal.

So nerazvite republike izkoriščale razvite?
Po Mencingerjevem mnenju je bilo v Jugoslaviji gospodarski sistem praktično nemogoče spremeniti, saj zaradi velikih razlik v razvoju med republikami ni bilo mogoče imeti dobre gospodarske politike. "Jasno pa je, da smo plačali relativno visoko ceno. Čez noč smo izgubili 58 odstotkov trga. (...) Nismo računali, da bo vojna v Jugoslaviji, vsaj ta ekonomski del vlade ni računal na to. Računali smo, da bomo izgubili samo carinsko zaščito in da bomo morali konkurirati z drugimi državami. Da pa Slovenija lahko preživi sama, pa je bilo jasno."

Glede trditev, pogostih v času obstoja Jugoslavije, da nerazvite južne republike izkoriščajo razvite severne republike (tj. predvsem Slovenijo in Hrvaško), Mencinger meni, da so to neumnosti. "Tisti, ki ima več, pač plačuje večje davke," je poudaril, a nadaljeval, da je bila Slovenija dvakrat bolj razvita od jugoslovanskega povprečja. Razlika v družbenem produktu med Slovenijo in Kosovom, ki je bil najmanj razviti del nekdanje Jugoslavije, pa je bila 7:1 v korist Slovenije.

"V Jugoslaviji nismo poznali proračunskega primanjkljaja"
O prenehanju plačevanja slovenskega denarja v sklad za nerazvite junija 1990 je Mencinger dejal, da je prvi prišel na to zamisel takratni pravosodni minister Rajko Pirnat. Je pa to odločitev Slovenije kritiziralo veliko slovenskih podjetij, je opozoril Mencinger.

V Jugoslaviji je bila po njegovem mnenju težava denarna politika, in ne fiskalni sistem: "V Jugoslaviji nismo poznali proračunskega primanjkljaja - preprosto se je natisnilo več denarja, kar pa je povzročilo inflacijo. Drugi problem denarne politike je bil, da centralna politika ni skrbela le za količino denarja, ampak tudi za to, kdo bo dobil denar."

"Nisem verjel, da bomo jedli travo"
"Sam nisem pristajal, da bomo jedli travo, pa tudi verjel nisem, da bomo jedli travo. Moram pa reči, da sem bil glede ekonomskih posledic osamosvojitve nekoliko preveč črnogled, sem se takrat bolj bal teh prekinitev tokov. V resnici se je Slovenija hitro postavila na noge. Treba je vedeti, da v Evropi ni bilo recesije, kriza je bila le v Vzhodni Evropi," je poudaril.

Kot je pojasnil, je Slovenija po osamosvojitvi povečala izvoz na Zahod, na drugi strani pa nekatera podjetja izgube jugoslovanskega trga in osamosvojitve niso mogla preživeti - npr. TAM, Metalna. Padec družbenega produkta v letih 1990-1992 je bil večji kot danes, vendar je bilo vzdušje med ljudmi drugačno, je poudaril.

Mencinger: Ljudje so bili naivni
V času, ko je bil podpredsednik, so na vlado leteli očitki, da se preveč obotavlja z izdajanjem slovenskega denarja. "Ljudje so bili naivni. Mislili so, da je enostavno narediti denar. Oktobra 1990 smo začeli tiskati bone, ki so bili priprava za zasilni izhod," je povedal Mencinger.

"Vse je bilo narejeno na amaterski način. Odločitev o tiskanju denarja je bila dobesedno sprejeta v Peterletovi kuhinji za Bežigradom, kjer se nas je sestalo pet in odločalo o tem, kakšni naj bodo simboli na denarju. Nato pa je stvari vzel v roke Kranjec."

Zagovornik t. i. rdečih direktorjev
Jugoslovansko gospodarstvo leta 1990 po Mencingerjevem mnenju ni bilo plansko gospodarstvo: "Imeli smo neko socialistično tržno gospodarstvo. Imeli smo povsem normalni trg produktov, imeli smo nekakšen čuden trg dela, ker smo pač imeli samoupravljanje, trga kapitala nismo imeli, imeli pa smo ceno kapitala - obresti. Koncepta samoupravljanja in družbene lastnine sta omogočila decentralizacijo upravljanja, ko so podjetja odločala," je prepričan.

Za Mencingerja je veljalo, da je zagovarjal t. i. rdeče direktorje. In kaj na to odgovarja sam, jih je res zagovarjal: "Na nek način da. Bili so pritiski, da zamenjam direktorje. (...) T. i. rdeči direktorji so bili sposobni ljudje, denimo, Atelšek je ustvaril Gorenje. Zdaj pa naj mu jaz rečem: 'Vi ste komunist, zdaj pa ne morete več biti direktor.' To je popoln nesmisel. Ponosen sem, da sem bil zagovornik t. i. rdečih direktorjev."

"V Sloveniji ni niti petih komunistov"
"Že v prejšnjih časih sem govoril: v Sloveniji niti petih komunistov ne najdeš, vsi drugi so samo člani partije, vključno z generalnim sekretarjem. V komunizem ni nihče verjel, še zlasti ne direktorji," je poudaril.

Glede privatizacije družbene lastnine je Mencinger poudaril, da je okoli nje nastal glavni spor v Demosu. "To je bil bolj političen kot ekonomski spor. Šlo je za to, kdo bo prevladal. Sam sem verjel, da se lahko v tranziciji zaneseš le na notranje lastnike, ki imajo največji interes, da podjetje obstane - menedžerje in delavce. To je bila ideja decentralizirane privatizacije."

Nasprotnik razdelitve certifikatov
"Nasprotoval sem razdelitvi certifikatov - slutil sem, da bomo dobili dva milijona lastnikov, ki jim ne bo mar, kakšna je usoda podjetij. To se je v resnici tudi zgodilo. Po petnajstih letih se je pokazalo, da nam manjkajo pravi lastniki," je dodal.

Je bil t. i. čudežni deček Jeffrey Sachs, ki je svetoval vladi glede izbere koncepta privatizacije, edini razlog za Mencingerjev odstop z mesta podpredsednika ali zgolj kaplja čez rob, je zanimalo Peskovo. "Nekje vmes," je pojasnil. "Osnovni problem, ki sem ga občutil, je bila zahrbtnost. Znano je, da se s Sachsom nisva mogla sporazumeti. Nekoč sva se cel dan prepirala na Brdu. Potem sem šel na službeno pot v Luksemburg, ko sem prišel ob dveh zjutraj domov, mi je žena rekal, da je bil Sachs v parlamentu, kar je pomenilo, da sem takoj odstopil. Ker se mi je zdelo, da tako pač ne gre."

"Ne razlikujejo med Ljubljano in Ulan Batorjem"
"Jaz sem že na začetku rekel, da bom ostal, če bo po moje, če ne bo po moje, pa ne bom ostal. Žal mi je bilo, da sem odstopil pred osamosvojitvijo. Potem pač nisi zraven ... Zdi se mi, da bi bilo bolje, da bi odstopil oktobra, ne pa maja."

Sachs je bil po Mencingerjevih besedah ugleden ekonomist, pošten človek, ki je verjel v tisto, kar je govoril, kot Američan pa je rad poenostavljal, kar se včasih pokaže kot slabost. "Značilno je, da ameriški svetovalci ne razlikujejo med Ljubljano in Ulan Batorjem. Za njih je bil osnovni problem: tukaj so komunisti, treba je komuniste dati stran in treba je privatizirati."

Mencinger: Ocvirk je bil primernejši
Kot je povedal Mencinger, je Sachs imel zaslombo pri predsedniku vlade Lojzetu Peterletu (SKD), pomemben je bil tudi Boris Pleskovič. Je pa Sachsa prvi pripeljal v Slovenijo Janez Drnovšek, in sicer v času, ko je bil član jugoslovanskega predsedstva.

In kakšno je Mencingerjevo mnenje o njegovem nasledniku, Andru Ocvirku: "Moj naslednik Ocvirk je bil za tiste čase primernejši od mene. Jaz najbrž ne bi nikdar podpisal papirjev, da bom plačal carine, če bi mislil, da jih ne bom plačal."