S tem je ekonomist Jože Mencinger opozoril, da rešitev za izhod iz krize ni v krčenju javnega sektorja, kot se to dandanes pogosto izpostavlja, ne le v Sloveniji temveč v celotni Evropski uniji in je po mnenju Mencingerja popolnoma nesmiselno. Ob tem je Mencinger dodal, da javni sektor v Sloveniji ne odstopa od evropskega povprečja.

Za krizo niso odgovorni le tajkuni
Tako kot v celotnem svetu je kriza tudi v Sloveniji nastala v zasebnem sektorju, je dejal Mencinger in dodal, da težave slabih kreditov ne gre iskati le pri ti. "tajkunskih" kreditih, ki predstavljajo zgolj 10 odstotkov vseh slabih terjatev, temveč v nespametnih ambicijah zasebega sektorja po hitri rasti in širitvi na tuje trge.

S protitajkunsko gonjo se je škodovalo predvsem podjetjem veliko bolj kot tajkunom, saj se je pod politično atraktivnimi slogani zadržalo bančno kreditiranje, kar je škodovalo predvsem podjetjem, katerih kredite bi lahko še rešili, je prepričan Mencinger. Zato je tudi prepričan, da slaba banka ne bo spodbudila kreditiranja podjetij, če ne bo povpraševanja po kreditih. "Če ne bo podjetij z idejami za proizvod, bo znova prišlo do povpraševanja po kreditih iz obupa. Kreditna zasvojenost pa je bila glavni razlog za kreditni krč."

Udeleženci javne tribune, ki jo je organizirala delavsko-punkerska univerza, so poleg vzrokov za krizo, pod drobnogled vzeli tudi aktualne varčevalne ukrepe, ki so za reševanje krize po njihovem mnenju neustrezni. Da varčevanje ni edina možna rešitev je opozoril Joachim Becker iz dunajske univerze, ki je primerjal različne odzive držav na gospodarsko krizo. Poudaril je, da so države, ki so namesto varčevanja ubrale strategijo spodbujanja gospodarstva, z ustvarjanjem okolja, ki je zanimiv tujemu kapitalu.

Vse vlade so rušile javni sektor
Sistematično razkrajanje sistema javnih storitev se, po mnenju Marka Marinčiča z ljubljanske filozofske fakultete, ni začelo z ukrepi trenutne vlade, temveč gre "za kontinuiran proces, ki se ne pusti motiti menjavam na političnem vrhu." Ob tem opozarja na vdor neoliberalne miselnosti tudi v javne univerze, ki po mnenju Marinčiča ruši njihovo kredibilnost.

"Dogajajo se že odpuščanja pogodbenih sodelavcev, pričakovati pa gre, da se bo nadaljevalo odpuščanje tudi zaposlenih." Marinčiča pri tem zlasti skrbi, da pri teh pojavih zaposleni na univerzah ne nasprotujejo, temveč pristajajo na zategovanje pasu. Marinčič je kritičen tudi do vodstva univerz, ki v javnosti sicer "navzven kritizirajo varčevalne ukrepe, sami pa pri vodenju izvajajo popolnoma iste ukrepe."

Trg dela potrebuje povečanje gospodarske aktivnosti
Na problem trga dela v Sloveniji pa je opozorila Maja Breznik z mirovnega inštitua, ki je opozorila, da državni organi že sedaj gledajo skozi prste zakonsko nedopustnim praksam fiktivno samozaposlenih in honorarnih sodelavcev, ki imajo tak status zato, da se njihov delodajalec izogne zaposlovanju.

Pri tem je opozorila, da se ti ljudje, ko iščejo svojo pravno zaščito na sodišču, pred dolgotrajnimi postopki z negotovim izidom. Breznikova opozarja, da se trendi fleksibilizacije trga dela dogajajo že več let, zato bi po njenem mnenju bila nujna pravna ureditev in zaščita tovrstnih delavcev.

Po mnenju Mencingerja pa je za rešitev težav na trgu dela potrebno povečanje gospodarske aktivnosti, ki bi povečala povpraševanje po delu. Ob tem je Mencinger dodal, da gospodarsko aktivnost zmore povečati le država, ne pa ljudje, ki imajo vse manj denarja.

Holding je zamisel iz preteklega stoletja
Mencinger pa je bil kritičen tudi do predlaganega državnega holdinga "Čudi me, da minister, ki se opredeljuje kot neoliberalec, predlaga nekaj kar sodi v petdeseta leta," je koncept državnega holdinga komentiral Mencinger in dodal, da je prepričan, da je namen holdinga razprodaja premoženja, kar ima po mnenju Mencingerja lahko tudi skrite pasti "Jaz ne trdim, da tuj lastnik ne bo naredil podjetja uspešnejšega, ampak vprašanje je v čigavo korist gre ta uspešnost."