Čas pred vsakokratnimi volitvami, tudi tokratnimi lokalnimi, s seboj vedno prinese takšne in drugačne analize dozdajšnjega dela političnega vodstva ter primerjave obljub kandidatov in kandidatk, le redko pa se pogleda onkraj ustaljenih okvirov političnega sistema. Ta okvir so v Mariboru jeseni leta 2012 načele že vstaje, prostor zunaj njega pa so začeli polniti t. i. mestni zbori.

Če vstajam ni primanjkovalo volje, energičnosti in vztrajnosti, pa je bilo manj čutiti artikulirane vizije za čas po njih. Tako so mestni zbori po besedah Aljoše Peternela, enega dejavnejših Mariborčanov na področju organiziranja in moderiranja teh zborov, predstavljali korak naprej od "prvinskega izražanja nezadovoljstva", ki so ga predstavljale vstaje.

Kmalu po prvih množičnih protestih v največjem štajerskem mestu je Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP) objavil poziv k prvemu mestnemu zboru. Vzpostavila se je Iniciativa mestni zbor (IMZ) z namenom organiziranja srečanj občanov na ravni posameznih mestnih četrti oziroma krajevnih skupnosti, na katerih bi lahko ljudje sami identificirali težave, s katerimi se srečujejo njihove soseske, in poiskali ustrezne rešitve zanje. Gre torej za samoorganiziranje mimo institucij predstavniške demokracije, kot je mestni svet. IMZ je torej politična, a kot poudarjajo aktivisti IMZ-ja izrazito nestrankarska iniciativa.

Mestni zbori že v polovici četrti
Prvi mestni zbori so se tako pojavili že nekaj mesecev po vstajah. Marca 2013 je potekal prvi zbor v mestni četrti Nova vas, danes pa so zbori reden pojav v devetih od 17 mestnih četrti in krajevnih skupnosti. Od začetka je v Mariboru potekalo že okoli 190 mestnih zborov.

Potekajo predvidoma na dva tedna. V IMZ-ju pojasnjujejo, da je na prvih zborih vedno veliko zanimanja, pride tudi po 50 ljudi. Ob tem pa priznavajo, da je osip hiter in precejšen. Tako je v povprečju prisotnih od 10 do 20 ljudi. Z vidika legitimnosti sprejetih odločitev na ravni celotne soseske to gotovo predstavlja težavo, vendar kot pojasnjuje Peternel, prisotni "ne govorijo v imenu celotne četrti, govorijo v imenu tega zbora".

Heterogenost
Na zbore prihajajo različni profili ljudi. Tako se jih udeležujejo brezposelni, doktorji znanosti, prekarno zaposleni, upokojenci, v manjšem številu tudi mladi. Matic Primc z IMZ-ja se sicer pritožuje nad dejstvom, da ravno zadnji kažejo najmanj zanimanja, nad čimer se aktivisti IMZ-ja čudijo.

Način odločanja je konsenz, torej zbor sklepov ne sprejme z glasovanjem. "To ni najhitrejši način sprejemanja odločitev, je pa najboljši z vidika skupnosti," pojasni Peternel. V praksi to pomeni, da zbor o neki temi razpravlja toliko časa, dokler vsi niso zadovoljni s predlaganim sklepom. Zaradi racionalnosti je trajanje posameznega zbora sicer omejeno na približno dve uri.

Drugi temeljni princip delovanja zborov je načelo neposredne akcije, kar pomeni, da kdor nekaj predlaga, bodisi pritožbo glede specifične prometne ureditve na mestni svet bodisi plakatiranje ali takšen ali drugačen dopis, poskrbi, da se to tudi izvede. Kdor pride na dan z idejo, da bi bilo smotrno v soseski postaviti dodatne klopi ali očistiti park, je tako načeloma zadolžen za vzpostavitev delovne skupine, sestavljene iz preostalih članov zbora, ki mora v dogovorjenem roku zboru predstaviti predloge oziroma rešitve za doseganje cilja oziroma mora zboru poročati o dosežkih. Delovne skupine so popolnoma odprte, člani zbora pa se v njih aktivirajo na podlagi lastne pobude. Tak princip je bil sicer prisoten tudi jeseni in pozimi 2011/12 v okviru gibanja 15o v Ljubljani.

Promet in okolje
Izkazalo se je, da ljudi večinoma zanima ureditev prometa in okolja v soseskah. To sta tako dve področji, o katerih zbori najpogosteje razpravljajo. Ljudje tako predlagajo ureditev kolesarskih stez, čiščenje parkov ali stez, postavitev klopi, pritožujejo se glede čiščenja snega in tako naprej. Gre torej za majhne korake, po besedah Peternela pa to delajo namenoma. Omejeno število prisotnih na zborih odpiranja večjih tem praktično niti ne omogoča.

Rdeča nit zborov je nezadovoljstvo ljudi z odzivnostjo njihovih "predstavnikov". Kritika je najprej uperjena zoper mestni svet, že sam obstoj mestnih zborov pa veliko pove o odnosu ljudi do že obstoječih organov mestnih četrti. Ti so sestavljeni iz 15 svetnikov, pri čemer gre za neplačane funkcije, a v IMZ-ju opozarjajo, da nimajo mestne četrti skoraj nobenih pristojnosti več. Medtem ko so včasih dajale soglasje za gradbena dovoljenja, se lahko danes opredelijo kvečjemu do odpiralnih časov lokalov.

Ene mestne četrti so v okviru pristojnosti sicer zelo dejavne, druge pa niti ne sestankujejo, opozarja Peternel. Prebivalci mesta se v teh organih ne čutijo zastopane. Ne glede na to se na mestnih zborih ponavlja želja prisotnih po konstruktivnem sodelovanju s svetniki mestnih četrti. Ljudje namreč menijo, da lahko v odnosu do mestnega sveta z njihovo podporo dosežejo več.

Protagonizem
Teme, ki se jih lotevajo zbori, sicer niso del romantičnega političnega imaginarija in morda ravno zato ne privabijo večjega števila mladih. Kljub temu pa opravljajo pomembno nalogo. "Poanta teh zborov je polnomočenje posameznikov," pojasni Peternel, ki je bil kot moderator prisoten na okoli 40 zborih.

Tako se Maribor priključuje dolgi vrsti okolij z izkušnjami t. i. protagonizma. V Venezueli so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja gibanja prenehala prositi stranke in institucije za rešitev njihovih težav in so se začela boriti za neposredno demokracijo in nadzor nad soseskami, pojasnjujeta Marina Sitrin in Dario Azzellini v knjigi Ne morejo nas predstavljati. Tako so ljudje vse bolj postajali protagonisti, saj so sami določali politično agendo in jo tudi uresničevali. Podobne izkušnje imajo tudi v Argentini po zlomu leta 2001. Številni argentinski aktivisti se raje kot aktivisti tako imenujejo "protagonisti".

Predvsem pa so mestni zbori odprt prostor za izmenjavo mnenj in sprožanje akcij. "Ni cilj, da vsi isto mislimo. Pomembno pa je, da mislimo oziroma da smo kritični," pojasnjuje Peternel. Medtem ko se koncept mestnih zborov v Ljubljani za zdaj ni prijel, se po Mariboru širi, ob pomoči IMZ-ja pa se seli tudi v druge dele države, natančneje v Krško, Novo mesto in Zasavje. Zbori so tako privlačni za različna okolja, v vedno več krajih po državi pa bi ljudje radi več vsebinskega odločanja. Udeležba na volitvah, državnozborskih ali lokalnih, številnih državljanov namreč ne zadovolji več.