"Kaj pa če ta učitelj ali učiteljica nima časa, če je že polno zaposlen? Lahko dela v prostem času in je dodatno plačan. Kaj pa če nima prostega časa?" To je le eden od izzivov, ki ostajajo pri vključevanju dijakov priseljencev v slovenske srednje šole in ga izpostavlja strokovnjakinja za migracije, vprašanja šole in pravičnosti z ZRC SAZU Mirjam Milharčič Hladnik.

Mirjam Milharčič Hladnik sicer pozdravlja ukrepe, s katerimi se je število dodatnih ur za dijake priseljence v šolskem letu 2018/19 skoraj podvojilo. "To je zagotovo bolje, kot je bilo," ugotavlja, a hkrati meni, da bi bilo bolje, če bi bili novi ukrepi bolj premišljeni in bi se zaposlene v vzgojno-izobraževalnem procesu povprašalo o njihovih izkušnjah in dogajanju na šolah. "Ena ideja za ministrstvo!"
Novela zakona o gimnazijah in novela zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju, ki sta začeli delovati v šolskem letu 2018/2019, za dijake priseljence predvidevata od 120 do 160 dodatnih ur slovenščine v prvem delu šolskega leta. Intenzivni – strnjeni začetni tečaji so zdaj obvezni, kar pred spremembo niso bili. Morajo pa jih izvajati učitelji ali učiteljice slovenščine, ki so že zaposleni na posameznih šolah. Zato je neuradno slišati, da ponekod namesto pouka v šolah vrtijo slovenske filme.

Kdo lahko zagotovi, da se dijaki priseljenci počutijo varne in se ne zapirajo vase oziroma čim več komunicirajo s sošolci?
Celo okolje. Mi na šolo stavimo zelo veliko, ampak ne more sama. Če vzamete OŠ Franceta Bevka za Bežigradom v Ljubljani – ta šola na vhodu deklarativno pokaže, da sprejema, da spoštuje, ker je zemljevid sveta z vsemi zastavicami otrok, ki hodijo na to šolo, ker so te države predstavljene s plakati, ki so jih otroci priseljenci naredili, ker imajo neka deklarativna načela spoštovanja, sprejemanja, ker so stopnice opremljene s tem, da so napisi "Dober dan, pozdravljeni" v vseh jezikih, v vseh pisavah, ne samo otrok, ki so na tej šoli. Seveda šola to lahko zagotovi z vsem svojim delovanjem, z vsem tem, kako je opremljena, kako dihamo neko ozračje, ko stopimo vanjo.

Kako pomaga nov pravilnik?
To je zagotove bolje, kot je bilo. Mi se moramo tukaj vprašati, kako je to mogoče, tudi če smo povečali število ur, tudi če je neki sistem narejen za posebnega otroka ali mladostnika posebej: Kakšna so naša pričakovanja? Kako se je mogoče naučiti tujega jezika v treh ali štirih mesecih. Kaj mi tu pričakujemo? Želela bi, da ministrstvo in drugi za to pristojni in odgovorni vseeno razmislijo in se postavijo v kožo nekega mladostnika, ki pride brez poznavanja tega jezika, mogoče celo pisave, in potem stopi v razred, kjer se uči deset predmetov. To je zagotovo prava smer, ampak ni še dovolj.

Kako se izvaja pouk?
To je odvisno od vsake šole posebej. Jaz hodim po osnovnih in srednjih šolah po Sloveniji – že dve leti zelo intenzivno – z našim seminarjem Medkulturni odnosi in integracija in govorim s kolektivi, vam lahko povem, da je vsaka šola svet zase. Imamo seveda centraliziran sistem, vse je določeno, ampak vendarle, kako kolektiv deluje, kako je povezan z vodstvom, kakšno ima lastno filozofijo, kako res sledi neki profesionalni etiki, kjer je vsak otrok v ospredju, to pa je zelo različno.

Ali so šole prilagodile urnike in kdaj se izvajajo te dodatne ure slovenščine?
To je spet zelo različno, ker je to notranja organizacija pouka s to uredbo, o kateri ste govorili. Ta pouk slovenskega jezika morata izvajati učitelj ali učiteljica, ki že delata na šoli in učita slovenski jezik. Lahko si predstavljate, kakšne težave na šolah so. Kaj pa če ta učitelj nima časa, če je že polno zaposlen? Lahko dela v prostem času in je dodatno plačan. Kaj če nima prostega časa? Tukaj so neki izzivi, ki jih ta rešitev postavlja pred šole, bilo bi bolje, če bi bili ukrepi malo bolj premišljeni, pa tudi, seveda, da bi se učitelje, učiteljice malo bolj upoštevalo oziroma vprašalo, kaj se dogaja v razredih, v šolah. Ena ideja za ministrstvo!