Kot nam je pojasnila sogovornica, je v svobodnem poklicu, tolmači pa kot zunanja sodelavka v institucijah Evropske unije in na različnih dogodkih v Sloveniji, in sicer iz angleškega, nemškega, italijanskega, hrvaškega, srbskega in bosanskega v slovenski jezik ter iz slovenskega v angleški jezik.

Kako pravzaprav postaneš tolmač v institucijah Evropske unije? Zadošča diploma s fakultete, so potrebna še kakšna nadaljnja usposabljanja?
Najprej moraš imeti univerzitetno diplomo, potem pa še opraviti preizkus tolmačenja pred komisijo, sestavljeno iz tolmačev, ki že delajo za institucije EU-ja. Tolmači se moramo stalno izobraževati, saj je treba svoje jezikovno znanje nenehno vzdrževati. Poleg tega je močno zaželeno, da se tudi pozneje, ko že opraviš preizkus, naučiš še kak nov jezik.

Kako je videti vaš delovni dan (za kakšne vrste dogodkov ste pristojni; so potrebne kakšne predpriprave, seznanitve s temo, o kateri bo govor …)?
Tu obstaja precejšnja razlika med tolmačenjem v institucijah EU-ja in siceršnjim tolmačenjem v Sloveniji. V institucijah se sestanki običajno začenjajo ob 9.00 ali 10.00, sledi odmor za kosilo, nato pa nadaljujemo največ do 18.30. So pa tudi izredni dogodki, kot so plenarna zasedanja Evropskega parlamenta, ki trajajo do polnoči, ali zasedanja Sveta ministrov, kjer obstajajo nočne ekipe, ki začnejo zvečer in delajo do jutra.

Pri tolmačenju v Sloveniji je vse odvisno od tega, kdaj se dogodek začne: lahko je to ob 8.00 zjutraj ali pa šele ob 8.00 zvečer. Ker pa tolmačenja lahko potekajo v različnih krajih, se je včasih treba še odpeljati na kak drug konec Slovenije.

Na vsako tolmačenje se je nujno pripraviti, na ozko strokovne teme seveda še veliko bolj. Najbolj zoprno je, če nimaš nobenega gradiva za pripravo. In treba je vedeti, kaj se dogaja doma in po svetu, saj nikoli ne veš, kdaj bo kdo omenil kak aktualen dogodek. Zato je gledanje poročil skoraj neizogibno.

Tolmače si običajno predstavljamo "izolirane" v kabinah. So potrebni tudi, denimo, če se hočeta dva politika ali druge vrste uslužbenca neformalno pogovoriti po sejah? Kako je na uradnih kosilih, večerjah? Kje vse pravzaprav srečamo tolmače?
V institucijah EU-ja smo tolmači tudi dejansko večinoma "izolirani" v kabinah, ker se v glavnem tolmači simultano, torej preko slušalk iz kabine. To velja tudi za kosila in večerje, kjer tolmači dobimo obrok v kabino. Obstaja pa tudi konsekutivno tolmačenje brez kabine, kjer si tolmač sproti dela zapiske o povedanem, nato pa vsebino pretolmači. V institucijah EU-ja je takega tolmačenja izredno malo, morda na dvostranskih sestankih, npr. ob obisku kakega ministra pri komisarju itd. Glede neformalnih pogovorov po sejah: za vsako tolmačenje velja, da je zanj treba uradno zaprositi in potem tolmača uradno dodelijo, prijateljskega dogovarjanja med politiki in tolmači ni.

Pri tolmačenju v Sloveniji je stika z našo publiko več, sploh če spremljaš kako delegacijo in si ves dan skupaj. Pa tudi ko na kongresih tolmačimo iz kabine, med odmori včasih prav prijetno poklepetamo z udeleženci. Pri uradnih dogodkih, kot so sprejemi, kosila in večerje, je pomembno, da je to pravzaprav javni nastop, zato si takrat veliko bolj izpostavljen in je pomembno tudi, da si primerno oblečen, da veš, kam se usesti, da se znaš primerno vesti pri mizi itd. Sicer pa je tolmačenje lahko potrebno kjer koli: poleg uradnih dogodkov, kongresov, seminarjev sem sama tolmačila tudi v klavnici, zaporu, porodnišnici, na vojaški vaji, na vlaku... V tem pogledu je tolmačenje na različnih dogodkih po Sloveniji veliko bolj razgibano.

Pred kratkim je bilo slišati o dogodku na tiskovni konferenci Hillary Clinton, ko naj bi tolmač po pomoti imenoval Billa Clintona namesto Baracka Obame. Kako reagirate, če se zaveste, da ste se med tolmačenjem zmotili, je mogoče tako napako popraviti pozneje?
Seveda tako kot v vsakem poklicu obstajajo boljši in slabši tolmači, napake pa se lahko pripetijo vsakomur: na višji ravni kot delaš, večja je živčnost vseh okoli nas, zato je tudi pritisk na nas večji. Zlasti pri medijsko izpostavljenih dogodkih so mirni živci ravno tako pomembni kot strokovno znanje. Bi pa v bran našemu poklicu rada rekla, da je včasih izvorno besedilo tako nerodno povedano ali hitro prebrano, da je tudi prevod težko dober.
Sicer pa je vsako napako treba čim prej priznati in popraviti – a kaj, ko včasih za to ni priložnosti in ko nekaj izrečeš, je dostikrat že prepozno. In seveda je tako, da se o dobrem tolmačenju ne poroča, o spodrsljaju pa se zelo hitro razve.

Pred časom smo slišali, da v Bruslju manjka slovenskih tolmačev. Kako je zdaj s tem, jih je dovolj? Imate morda podatek, koliko jih je?
Politika Bruslja je, da del potreb po tolmačenju pokriva z redno zaposlenimi tolmači, del pa z zunanjimi sodelavci – tako se prilagajajo nihanjem v potrebah. V zadnjih nekaj letih se je število tolmačev močno povečalo in trenutno institucije zaposlujejo 20 tolmačev, na seznamu zunanjih sodelavcev pa nas je okoli 50. To naj bi za sedanje potrebe načeloma zadoščalo, vendar pa se bo zaradi upokojevanja in odsotnosti vedno našlo mesto še za koga.

Ste zadovoljni z razmerami, v kakršnih delate, menite, da bi bilo mogoče kaj izboljšati?
V EU-ju veljajo za tolmače točno predpisani pogoji, npr. koliko časa lahko delamo brez odmora, koliko mora trajati odmor za kosilo, kdaj se mora sestanek končati. Za vsak sestanek je en tolmač imenovan za vodjo ekipe in ta nastopa v imenu vseh tolmačev (ki jih je na posameznem sestanku lahko 66 ali več). Za tiste, ki se v Bruselj vozimo iz Slovenije, je slaba stran pač ta, da veliko časa preživiš na poti in v hotelih, za preostalo je dobro poskrbljeno. Pri delu v Sloveniji pa moraš za vse poskrbeti sam, včasih moraš prav tečnariti za gradiva, ker te skušajo odpraviti s "saj ne bo nič groznega". Prednost svobodnega poklica pa je, da včasih, ko pogoji res niso primerni, delo lahko tudi odkloniš.

Zagotovo imate na zalogi tudi kakšno z vašim delom povezano anekdoto?
Vsak od nas jih ima in zdaj, ko je vse mimo, se s kolegi včasih prav sladko nasmejemo, takrat, ko so se zgodile, pa nekaj noči nisi prav dobro spal ... Včasih se tako zatopiš v razumevanje vsebine, da nevede izustiš tudi kaj neprimernega. Kot na primer takrat, ko se mi je v razpravi o človekovih pravicah jezik zapletel in sem v besedi "pravice" "v" pomotoma zamenjala s "s"...