Sorodna novica Krajani Velike Doline in Jesenic na Dolenjskem zahtevajo izključitev nasilnega učenca iz šole

Na skupni seji svetov krajevnih skupnosti Velika Dolina in Jesenice na Dolenjskem ter sveta staršev osnovne šole, kjer je učenec napadel devetošolca in ga močno poškodoval, so sklenili, da je treba nasilnega učenca izključiti iz šole, da se omogoči nemoteno in varno izobraževanje. Vendar ravnateljica OŠ Velika Dolina pravi, da zakonodaja ne predvideva izključitve učenca. Mogoče pa je prešolanje, to pomeni, da učenca prepišejo na drugo šolo – a druge šole so proti. Državna sekretarka na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje Janja Zupančič pravi, da v primeru, ko je izključitev protizakonita, prešolanje pa domala nemogoče, obstaja tudi možnost, da se otrok vključi v šolanje v strokovnem centru, o tem pa vedno odloči sodišče.

O tem primeru, pa tudi o slabih rezultatih slovenskih osnovnošolcev v mednarodni raziskavi, je v Odmevih odgovarjala predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Mojca Mihelič. Spraševal je Igor E. Bergant.

Vaša kolegica z Velike Doline je ob pozivih lokalne skupnosti menila, da imate ravnateljice in ravnatelji sorazmerno omejena pooblastila, ko gre za prešolanje in izključitve. Kakšna so?
Državna sekretarka je nekaj tega že navedla. Res je, da konkretno ne potrebujemo vedno soglasja staršev, potrebujemo pa v tem primeru soglasje pristojnega organa, centra za socialno delo. Tukaj se stvari pogosto zataknejo ali vsaj tako dolgo trajajo, da vzgojni ukrep izgubi učinek. Nedopustno je, da mora šola sama iskati partnersko šolo, ki bo takega učenca sprejela, in če vemo, da gre za hudo poseben primer, je nesmiselno razmišljati o tem, da bi se dal na drugo navadno šolo. Če naredim primerjavo z zdravstvenimi domovi: res hudih primerov ne zdravijo v zdravstvenih domovih, ampak jih pošiljajo naprej specialistom. Zdi se mi nedopustno, da šole silijo v to, da moramo na prijazen, vzgojen način reševati tudi primere, kjer je vzgoja povsem popustila.

Sorodna novica Učenec hudo poškodoval osmošolca, njegovo stanje naj bi bilo resno

Kje so v tem konkretnem primeru še rešitve znotraj tega, kar tudi sicer počnete?
Prepričana sem, da so se na šoli potrudili in maksimalno omejili stike, možnosti stikov tega učenca z ostalimi otroki. Na to kaže že to, da se je štiri dni na teden šolal od doma, kar je res izjemna situacija. Konkretno, naši šoli v tem šolskem letu za enega učenca tega niso dovolili in mi rešujemo, seveda govorim zelo konkretno, na način, da se z enim otrokom ukvarjajo štirje odrasli, kar pomeni, da ostalih sto otrok v isti generaciji ni deležnih tolikšne pozornosti ostalih učiteljev in strokovnih delavcev.

Vidimo, ali pa vsaj imamo občutek, da je nasilja v družbi in šolah čedalje več. Glede na vaše izjemne izkušnje, ali to kliče po tem, da bi morali sistem prilagoditi. Ali pa je to, da postajamo bolj nasilna družba, samo vtis?
Ne. Ne postajamo bolj nasilna družba. Nasilje je vedno bilo med nami in vedno bo, vsaj do takrat, dokler ne bomo v tolikšni meri nesocialni, da bomo samo še v ekrane gledali, nič več drug drugega.

Nismo tako daleč.
Žal tudi zato, ker se nasilje na spletu seli do mladih. Mladi temu niso kos in celo še več. Mi starejši – ko rečem starejši, mislim na starše in šolo – smo tako zelo zaščitniški, da niti ne dovolimo otrokom, da bi se naučili reševati svoje stiske, ker vse to rešimo mi. Ko pride stiska, ki je otrok ne zna več rešiti, občuti sram, ker se ne more zaupati ne staršem, ne sošolcem, ne učitelju in potem prihaja do tragedij. Kot družba bi se morali vprašati, ali ničelna toleranca pomeni to, da pazimo, da se dva otroka ne pogledata grdo? Ali morda ničelna toleranca do nasilja pomeni, da otroke poučimo, kako ravnati takrat, kadar bi se odzvali nasilno?

Na Islandiji so se pred kakšnim desetletjem sistematično lotili hude težave alkoholizma med mladimi. Vse je temeljilo na zelo jasnem dogovoru med šolami, starši in otroki. Na začetku šolskega leta so podpisali neke izjave, da bodo dejansko vsi poskušali spremeniti vedenje: doma, v šoli in v družbi. Glede na to, kako v Sloveniji komuniciramo, je kaj takega možno tudi pri nas?
Se opravičujem, ker se cinično nasmiham, ampak ne morem si misliti, da bi to kulturo prenesli na naš teren. Žal je pri nas tako, da dom in šola pogosto merimo moči. Seveda govorim o tistih maloštevilčnih primerih, ki pa so toliko intenzivnejši. Moram pohvaliti, da je velika večina staršev čudovita in da se da z njimi dogovoriti, da zmorejo iti čez svoj emocionalen, zaščitniški odnos do otroka; da razumejo, da kar šola počne, počne zato, da bo otrok zrasel v celostno osebnost. Poudarjam, to je velika večina staršev. Pri nas je težava majhen delež staršev, ki pa se žal čedalje bolj povečuje. Ti izrabijo vse možne vzvode, ki jih naša država ponuja v smislu zakonodaje, in ti lahko uveljavijo svoje interese. Jaz temu rada rečem, da uveljavijo svoje pravice nad pravico otroka. To je tisto, kar bi morali regulirati. Mi podpisujemo vrsto dogovorov s starši, ampak ...

... pač nismo Islandija.
Tako, na srečo imamo veliko lepšo deželo.

Sorodna novica Slovenski 15-letniki na področju ustvarjalnega mišljenja pod povprečjem OECD-ja

Danes je bila objavljena mednarodna raziskava OECD-ja, Pisa, ki je pokazala, da so slovenski 15-letniki, ki se šolajo tudi na osnovnih šolah, na področju ustvarjalnega mišljenja v primerjavi z vrstniki v drugih državah podpovprečni. Vas to preseneča?
Presenetilo bi me, če bi bilo drugače. Kako pričakovati, da bodo ljudje, ki so ves čas med Scilo in Karibdo, ustvarjalni? In kako pričakovati, da bodo ljudje, ki ne morejo izraziti svoje ustvarjalnosti, pričakovali ustvarjalnost pri svojih učencih? S tem hočem povedati, da je naš sistem zelo prenormiran. Ne govorim, da zakonodaja ne sme urejati šolskega prostora, seveda ga mora. Ampak to, kar imamo zdaj, ko je predpisano čisto vse, od tega, kdaj se vstopi v šolo naprej, in to ne s šolskimi pravili, ampak z državnimi zakoni in pravilniki; to je tako zelo normirano, da učitelju pač ne preostane drugega, kot da dela po začrtani, varni liniji. Kajti kakor hitro stopi z nje, je že prekršil eno pravilo.