V nadaljevanju lahko več izveste tudi o politični in vsebinski medijski pluralnosti na Slovenskem ter Tomšičevih pogledih na obstoječo medijsko zakonodajo in na učinke zakona o RTV Slovenija.

Ali je legitimno govoriti o delitvah na desne, leve, provladne, proopozicijske medije? Predstojnik novinarske katedre na FDV-ju Marko Milosavljevič na primer meni, da ne.
Če se o nečem ne govori, ne pomeni, da to ne obstaja. Ljudje smo si po svojih vrednotah in tudi političnih opredelitvah pač različni. Eni podpiramo to, drugi ono politično opcijo, enim je bližja politika vlade, drugim politika opozicije. To je normalno. In ne vem, zakaj bi bili novinarji iz tega izvzeti. Vprašanje nazorskopolitične opredeljenosti novinarjev in medijev je relevantno zato, ker ti ne le da prenašajo informacij, ampak jih tudi interpretirajo. In interpretirajo jih nemalokrat na podlagi lastnih nazorov. Kar se meni osebno zdi v tovrstnih debatah problematično, pa je težnja, da se določenih vprašanj sploh ne bi smelo postavljati oz. da se določenih vidikov nekaterih bolj občutljivih tematik ne bi 'spodobilo' raziskovati. Še posebej je to problematično, če tovrstne težnje prihajajo iz akademskih krogov, sploh če jih spremljajo poskusi diskreditacije tistih raziskovalcev, ki si takšne zadeve 'drznejo' vzeti v obravnavo.

Mnogi analitiki in politiki govorijo o odsotnosti desno usmerjenega tiskanega medija.
Sestavni del demokratičnega prostora je tudi obstoj pluralne in raznovrstne medijske sfere. Pri tem je bolj kot politična pluralnost v smislu obstoja provladnih in proopozicijskih medijev pomembna nazorska pluralnost, ki omogoča različno mislečim državljanom, da se 'najdejo' v določenem mediju in da so kar najbolj vsestransko informirani. Za slovenski medijski prostor je dejansko značilna precejšnja političnonazorska monotonost, ki se je s prevzemom Maga še okrepila. Drugače usmerjen medij bi bil nedvomno dobrodošel. Seveda pa takšnih stvari ni mogoče vzpostaviti 'na ukaz'.

Govori se tudi skromni medijski vsebinski pluralnosti nasploh, saj naj bi bil medijski prostor zasičen s politiko, in ne z raznovrstnimi vsebinami.
Seveda je za pluralnost pomembna ne samo politična, ampak tudi siceršnja raznovrstnost. Vendar pa v tem okviru nazorska raznolikost nedvomno igra osrednjo vlogo.

Kaj pa zakon o RTV Slovenija? Zares, LDS, Liberalna akademija in nekateri posamezniki po dveh letih od uveljavitve zakona opozarjajo na komercializacijo javne televizije, odhod nekaterih kadrov in nekatere druge pomanjkljivosti, npr. slabši program.
To glede kakovosti programa, so seveda čisto subjektivne ocene. Po mojem osebnem mnenju ni program ne bistveno boljši ne bistveno slabši kot prej. Je pa informativni del nacionalne televizije tisti, ki izstopa po svoji nepristranskosti – vsaj kar zadeva obravnavo domačih političnih akterjev.

Če povzameva - ali je stanje v državi, ko gre za medije, po vašem kritično ali ne? Kaj je največji problem slovenskih medijev?
Vsekakor obstajajo določene velike hibe v funkcioniranju slovenskega medijskega prostora – tako na sistemski ravni kot na ravni individualnih akterjev. Na sistemski ravni gre za šibko raznovrstnost medijske krajine, na individualni pa za pogosto pomanjkljivo znanje in profesionalnost medijskih akterjev. Kar je še posebej moteče, je aktivistična naravnanost precejšnjega dela slednjih, kar pomeni, da je njihovo delovanje bolj kot v ugotavljanje dejanskega stanja usmerjeno v širjenje določenih idej in promocijo določene političnonazorske opcije.

M. N.