"Če samo ena manjša skupina ljudi obvladuje večino bogastva, ki ga ima država, bodisi skozi podjetja ali politično moč, potem v družbi sigurno prihaja do različnih izlivov nezadovoljstva," je dejal v pogovoru pred sobotnim polaganjem temeljnega kamna za islamski kulturni center v Ljubljani. Čeprav pravi, da je politično neopredeljen, se iz muftijevih odgovorov da razbrati, katere politične ideje so mu blizu.

Da džamija v Ljubljani ne stoji že več let, je kriva predvsem politika, meni vodja islamske skupnosti v Sloveniji. A čeprav je sedaj projekt islamskega centra v sklepni fazi, bo vseeno trajalo več let, preden bo center postavljen. Sredstev za izgradnjo še nimajo v celoti zagotovljenih, je priznal, a gradnja se bo pričela. Ne bodo se zapirali in gradili nekakšnega otoka, zagotavlja Grabus. "Živimo v soodvisnem svetu," dodaja.

Z Grabusom smo spregovorili tudi o izzivih, ki jih kapitalizem predstavlja za sodobne muslimane, pa tudi o razlogih za politično pasivnost (vsaj na določenih področjih) muslimanske skupnosti v Sloveniji.

Kako si razlagate dolgotrajnost postopka pridobitve zemljišča in potrebnih dovoljenj za islamski kulturni center v Ljubljani? Čemu jo pripisujete?
Jaz mislim, da je bilo to v resnici politično vprašanje. Ko smo prišli do pravnih postopkov, potem ni bilo tako komplicirano, kot je bilo, dokler se politika ni odločila, da to izpelje. Mi smo zelo zadovoljni z odnosom slovenskih pravnih institucij, kot so recimo ustavno sodišče, upravno sodišče, pa tudi upravna enota, administracija. Vsi ti postopki so tekli na način, kot so bili predvideni. A, kot sem že omenil, je politika potrebovala veliko časa, da se je odločila, da to vprašanje reši. Mi se seveda zavedamo tega, da projekt kot takšen mogoče ni bil dovolj razumljen v širšem okolju in ravno zaradi tega je bila tudi možna manipulacija s tem vprašanjem. Jasno mi je tudi, da vse te zakone, ki jih imamo v določeni državi, tudi v Sloveniji, implementirajo ljudje. Če so ljudje pripravljeni, potem se lahko implementira tudi pozitiven odnos do takšnih ali drugačnih vprašanj. Pri nas niso bili nikoli problem zakoni, ti tega niso prepovedovali, ampak je bila implementacija teh zakonov vprašljiva.

Omenjate nerazumevanje tega projekta s strani dela javnosti in politike, ki sta gradnji centra precej časa nasprotovali. Kako boste temu delu javnosti približali islamski kulturni center? Vas to sploh zanima in kako boste ta center približali neverujočim ali pripadnikom ostalih verskih skupnosti?
To je naša obveza, poskušati predstaviti naše delo ne samo skupinam, ki jih omenjate, ampak širši družbi. Naša vloga bo predstaviti našo vero na najboljši način in islamski kulturni center ima povezovalno vlogo. Seveda nas zanima, kako bo širša družba sprejela to vprašanje, ker živimo v soodvisnem svetu. Ne moremo si tam graditi otoka ali območja, ki bo namenjeno samo muslimanom ali islamski skupnosti. V globalnem svetu ni mogoče tako živeti. Mi smo tudi del širše javnosti. Potrudili se v bomo, da po naših najboljših močeh predstavimo ta projekt oziroma osnove našega poslanstva, zakaj je to pomembno, na kakšen način bomo sodelovali tudi s predstavniki drugih verskih skupnosti in tudi s tistim delom javnosti, ki morda nima odnosa do nobene religije. Živimo v sodobnem času, kjer človek nima odnosa do duhovnosti, kot je bil prej. Zato je zelo pomembno, da odpiramo in oznanjamo ta vprašanja, ki so še vedno univerzalna, oziroma te vrednote, ki so pomembne za vsako religijo, ne samo za islam. Če delujemo na takšen način, potem je religija kot takšna pomoč družbi, če pa se zapiramo ali pa ne znamo pojasniti določenih stvari, potem se stereotipi še poglabljajo.

Je že znana višina potrebnih sredstev za izgradnjo in ali imate ta sredstva zagotovljena? Pogosto se zgodi, da se temeljni kamen položi, potem pa minejo leta, prede se začne objekt graditi.
Še vedno nimamo popisa gradbenih del, tako da o uradnih številkah še ne moremo govoriti. Ampak ljudje iz podjetja, s katerim smo podpisali pogodbo za pripravo vseh projektov, so me obvestili, da izgradnja tega objekta ne bo cenejša od 12 milijonov evrov. To pomeni, da nimamo zagotovljenih vseh sredstev, ampak bomo vseeno začeli in upamo, da to ne bo trajalo toliko kot pri drugih projektih. Mi se bomo trudili po vseh močeh, da objekt čimprej zgradimo. Naš cilj je to storiti v treh letih, ampak tudi v štirih ali petih letih bo to uspeh.

Sredstva bodo prišla od določenih donatorjev, verjetno pa tudi od posameznih vernikov.
Zaenkrat so ravno naši člani oziroma posamezni verniki največ donirali za nakup zemljišča, a tu je še cena projektne dokumentacije, zgraditi pa moramo tudi cesto do našega objekta, ki jo bodo uporabljali vsi, ne samo mi, in ki bo v lasti mestne občine. Ampak to je realnost, v kateri živimo. Samo cesta nas bo stala več kot 1.500.000 evrov, tu je še komunalni prispevek v višini 291.000 evrov. Če k temu prištejemo še projektno dokumentacijo in zemljišče, pomeni, da moramo že pred gradnjo centra vložiti skoraj 9.000.000 evrov. To je bil za nas velik izziv. Hvaležni smo vsem našim donatorjem iz Slovenije in zunaj nje, ki so pri tem projektu pomagali.

Glede na to, da se socialni položaj ljudi v državi slabša, na vidiku pa ni izboljšanja, so ti prispevki verjetno tudi precejšnje breme za vernike.
Seveda so, ampak ker je to prostovoljno, mi ne moremo vplivati na to, koliko bo kdo doniral. Mi jih pri tem motiviramo, ker vemo, da ko bomo enkrat začeli delati na tem projektu, bo to v ponos vsem vernikom, saj bo delo lažje ne samo za nas, ampak tudi za njih.

Kako gledate na aktualno gospodarsko in finančno krizo? Menite, da gre za krizo vrednot ali za sistemsko krizo, za konceptualno krizo družbenopolitičnega sistema, v katerem živimo?
Mislim, da gre za mešanico obojega. Kar se tiče samega sistema vrednot, sigurno nismo zadosti razumeli vseh teh sprememb v zadnjih dveh desetletjih v tranziciji iz enega sistema v drugega. Razumem tudi, da je prišlo do določenih sistemskih napak. Mogoče nismo predvidevali, kakšni izzivi nas čakajo po prehodu iz enega sistema v drugega. A verjamem, da imamo še vedno dovolj moči in dovolj pogumnih ljudi, ki lahko vplivajo na to, da se vsi skupaj streznimo in naredimo nekaj, kar bo boljše za vse nas.

Kriza je tudi v Sloveniji nedavno sprožila širše poskuse predrugačenja politike in iskanje alternativnih načinov družbenega organiziranja. Kakšne odgovore na izzive sedanjosti ponuja islam v času, ko postaja jasno, da sedanji sistem ne ustreza potrebam ljudi?
V Sloveniji, v družbi, v kateri mi odprto razmišljamo o različnih temah, je težko, da ena določena ideja, ena določena skupnost ponudi odgovore na ta vprašanja. Mislim, da moramo vsi skupaj poskušati priti do skupnih idej, da bi imeli tudi določene rešitve, ki bi bile najboljše za večino ljudi. Zavedati se moramo, da na tem svetu ne živimo v raju in na tem svetu nikoli ne bo raja. Po drugi strani pa obstajajo vrednote, ki so trajne, in sicer da ima vsak človek pravico do dostojnega življenja, do varnosti, do izobraževanja, in če poskušamo te vrednote implementirati, bomo videli, da so trajne, da so to vse religije zagovarjale, tudi v islamu je tako. A problem ni bil nikoli v idejah. Mi imamo odlične ideje, ki prihajajo iz islama, krščanstva ali določenih filozofij. Problem je v tem, kako tisti, ki so najbolj odgovorni, organizirajo družbo in na kakšen način pridemo do realizacije oziroma implementacije same ideje. Iz zgodovine poznamo odlične primere, v knjigah lahko to preberemo, a v mislih moramo imeti tudi kontekst, v katerem živimo in na temelju tega konteksta moramo tudi iskati rešitve. Ne moremo samo ene ideje, te ali one, prenesti iz teorije takoj v praktično realizacijo. Zelo je pomemben temelj, da se zavedamo, da smo vsi bitja, ki jih je ustvaril, tako verjamemo verniki, bog in ki jim je dal določene pravice oziroma možnosti in da se poskušamo organizirati na takšen način, da tisti, ki so mogoče bolj sposobni, ki so obdarjeni z več sposobnostmi ali močmi, pomagajo tudi slabšim. Ali je to utopija, ne vem, a moramo se truditi, da bi na takšen način pomagali ljudem.

Zveni blizu idejam socialdemokracije.
Jaz sem politično neopredeljen. (smeh)

Imate bolj konkretne pomisleke glede organiziranja družbe, glede odnosov med ljudmi, v podjetjih, tudi na relaciji oblast-državljani?
To so stalna vprašanja, ki jih bodo postavljale vse generacije. Skozi čas se stvari spreminjajo. Mislim, da bi morali, če je le možno, priti do družbe, v kateri imajo ljudje enake možnosti. Tudi kapitalistične družbe niso vse enake. Zahodnoevropski kapitalizem je drugačen od ameriškega. Tu obstajajo velike razlike v praktičnem življenju. Tudi ko primerjamo določene države v zahodni Evropi, vidimo da prebivalci nimajo enakih praktičnih možnosti. Imamo določen ideal, poskušamo razumeti družbo kot v skandinavskih državah, a se ne zavedamo dejstva, da imajo te države več naravnih bogastev kot mi tukaj. Tudi v Skandinaviji ni enak standard na Norveškem ali na Švedskem in tako naprej. V vsaki družbi so največje bogastvo ljudje. Če ljudje razumejo, na kakšen način naj se distribuira moč v družbi, potem je lahko večina ljudi zadovoljnih. Če samo ena manjša skupina ljudi obvladuje večino bogastva, ki ga ima država, bodisi skozi podjetja ali politično moč, potem v družbi sigurno prihaja do različnih izlivov nezadovoljstva. Zato je pomembno, kako se bo oblast obnašala do državljanov. Še vedno imamo oblast, ki poskuša biti odgovorna v svojem odnosu do ljudi. Ena družba, ki je imela različne izzive v 20. stoletju, se ne more spremeniti v samo dvajsetih letih. Kaj sploh je ideal? Je ideal blaginja, v kateri bomo imeli vsi dovolj denarja, ali je ideal, da bomo poskušali čim več delati, da bomo prišli do tega trenutka, ko je večina ljudi zadovoljnih, ali je ideal, da smo zadovoljni v svoji družini in da si privoščimo ne samo dopust, ampak tudi izobraževanje in tako naprej? Vse je odvisno od tega, za katere vrednote se bomo odločili v razpravi o tem, kaj je pomembno. Mislim, da imamo še vedno veliko priložnosti in jih moramo izkoristiti.

Ste se osebno udeležili katere od vstaj?
Ne. Sicer sem jih zelo spremljal, ampak to sproža tudi druge pomisleke, zato se jih ne udeležujem. Seveda, če ne bi bil mufti, bi se lahko, kot mufti pa morate biti tudi odgovorni pri svojem delu.

To je na nek način potem tudi politična funkcija.
Na nek način je. Sicer ne uradno, ampak predstavljate eno skupnost, določeno mnenje. Če bi bil svoboden, v narekovajih svoboden, če ne bi imel funkcije, bi lažje izražal določena stališča, ampak moramo se zavedati, da ima vsaka funkcija, tudi moja, določeno težo, zato mora biti človek odgovoren.

Verniki živijo dandanes razcepljeni med dva totalna svetova, Na eni strani morajo slediti verskim naukom, ki načeloma ne dopuščajo odstopanj, na drugi pa morajo preživeti v tem svetu kapitalizma, ki je prav tako totalen in skuša določati medčloveške odnose na vseh področjih. Kako naj v teh realnih razmerah preživi sodoben musliman?
Hvala vam za to vprašanje. To so izzivi ne samo za muslimane, ampak na splošno za človeka. Kako živeti pošteno, kako zaslužiti denar na način, ki je, mi muslimani rečemo, halal, to pomeni dovoljen, da človek ne goljufa, da ne dela nečesa, kar ni dovoljeno po zakonu in tudi ne po veri. Na takšen način se razvija osebnost, ki ni sigurna, ki ne spoštuje premoženja drugih in tako naprej. Zavedati se moramo, da če učimo določena načela same vere oziroma če poslušamo živeti v skladu z našo vero, jaz govorim seveda o islamu, a tako je tudi pri drugih religijah, moramo pri svojih otrocih razvijati določene vrednote, ki jih bodo učile, da na tem svetu ne živimo samo zaradi sebe, ampak tudi da poskušamo pomagati drugim. Mi se moramo truditi, da živimo od svojega dela. A ko pridemo do kakšne krize, je pomembno imeti upanje in verjeti, da se v življenju da zaslužiti tudi na dovoljen način.

Se verniki na vas obračajo s podobnimi vprašanji?
Seveda, verniki nam postavljajo tudi vprašanja, za katera si ne morete misliti, da jih postavljajo. Vprašanja so zelo različna, občasno zelo nenavadna, posebej zaradi okolja, v katerem muslimani živimo. Veliko naših članov oziroma vernikov, ki so rojeni v Sloveniji, dela v Avstriji ali v drugih evropskih državah in ker tam nimajo kontaktov, se z vprašanji, tudi takšnimi, obračajo na nas. Mi jim svetujemo, da je vse, kar je po našem verskem prepričanju dobro, strateško dobro ne samo za njih, ampak tudi za njihove družine. Da denar, ki pride na nedovoljen način, ali ki pride na lahkoten način, dolgoročno sigurno ne bo osrečil ne njih ne njihovih družin.

Kje vidite, glede na vaše izkušnje z dilemami vernikov, največji razkorak, ki ga čutijo sami verniki, med verskimi prepričanji, ki jim morajo slediti, in med tuzemskim svetom, ki je zelo otipljiv. Se je izpostavil kakšen vzorec?
Ta tuzemski svet danes kot takšen ni naklonjen vrednotam religije. A če se verniki odločijo, da res živijo po resnici, po ljubezni in tako naprej, da poskušajo v svojem življenju pokazati, da jim je to pomembno, potem se srečujejo s tem korporativnim razmišljanjem, in sicer da je pomembno „tukaj“ in „danes“ in da živimo v svetu, ki mlade spodbuja, da čim bolj izkoristijo svoje življenje, ker po tem prepričanju itak nimajo drugega življenja. Vera je na nek način varovalka, da se ljudje zaustavijo, tudi če imajo priložnost narediti, kar ni v skladu ne samo z religijo, ampak tudi z moralo, ki jo imamo. Vera jih nekako varuje, da ne hodijo po tej poti. To seveda ni enostavno, posebej ko govorimo o mladi generaciji, ki ji niso ideal več cerkve ali džamije. Ideal so ji sodobni, močni ljudje, ki jih vidimo v filmih, ali glasbene zvezde, umetniki ali športniki, ki obvladujejo našo mentaliteto. Zato je potrebno, da ne izgubljamo tudi teh drugih vrednot, ki vendarle ohranjajo ravnotežje v družbi, da ne bi vsi takoj pomislili, da smo lahko vsi naenkrat bogati, da imamo precej denarja. Koran recimo govori o človeku v obdobju Mojzesa, ki je bila zelo bogat, Karunu. In pravi, tudi če si bogat kot Karun, boš umrl. Vseeno je, koliko traja njegovo življenje na tem svetu, tega svojega premoženja ne bo vzel s seboj na bodoči svet. Mi verujemo v višjo resnico, v drugi svet. In ni posebnega vzorca, razen stalne, v narekovajih, borbe med dobrim in slabim in vsak od nas se odloča, kako bo živel.

Muslimanov v Sloveniji je približno 50.000, ste integriran in bolj ali manj enakopraven del družbe. Vseeno pa so izjemno redki politični angažmaji pripadnikov muslimanske skupnosti. Medtem ko so protesti muslimanov v Angliji, Nemčiji, Franciji proti vojaškim posegom Zahoda v muslimanskem svetu nekaj povsem običajnega, ste v Sloveniji pretežno tiho. V zadnjih letih je bil, kolikor vem, le en takšen shod, in sicer proti izraelskemu bombardiranju Gaze konec leta 2008 in v začetku leta 2009. Zdaj kljub neposredni ameriški grožnji Siriji ni napovedanih protestov ali pa izrazov podpore. Čemu pripisujete to politično pasivnost muslimanske skupnosti?
Prvič, mi kot muslimanska skupnost nismo politična skupnost, ampak smo verska skupnost. Razumemo, da je v sodobnem svetu oblast sekularna, verske skupnosti pa izvajajo svoje programe. Po drugi strani smo kot evropski narod že stoletje ali več zelo integrirani v zahodno družbo. Poglejte grobove muslimanskih vojakov, ki so bili sestavni del avstroogrske armade, njihova trupla so pokopana tudi na slovenskem ozemlju. Če pogledate drugo svetovno vojno, boste videli, da so muslimanski vojaki pokopani tudi blizu Postojne in drugje. Muslimani v Sloveniji so popolnoma integrirani v družbo tudi na takšen način. Ko govorite o primerih v drugih državah, to ni versko vprašanje, ampak je politično vprašanje, torej kakšen odnos imajo določene skupine ljudi, Pakistanci ali Arabci ali Turki, z določeno državo. Tudi v Nemčiji ni protestov, tam kjer je ogromno Turkov. Zakaj? Ker sta Nemčija in Turčija zaveznici. Skupaj delujeta, sta članici Nata. Ko govorimo o drugih skupinah muslimanov, ki živijo v Franciji ali Angliji, oni pripadajo tudi drugim državam. Glede univerzalnega vprašanja, na kakšen način se bo rešila bližnjevzhodna situacija, ki je povezana s Palestino in traja že desetletja, mi lahko izražamo čustva, a rešiti ga ne moremo, tudi skozi proteste ne, ker je to vprašanje, ki ga morajo rešiti velike sile.

Drugič, mi naše ljudi spodbujamo, da so zelo dejavni v slovenski družbi, naj se ukvarjajo s katerimkoli vprašanjem, a naj se ne mešata dve stvari. Islam kot naša religija in ta aktivizem, ki je pomemben za vsako družbo. Če se v družbi predstavljamo samo skozi islam, potem smo mi tudi tarča manipulacij. Potem se identificirami z eno ideologijo, ki je prinesla veliko škode muslimanom. Mi se moramo opredeliti, kateri družbi pripadamo. Mi pripadamo zahodni družbi, smo po veri muslimani, in ne moremo se ukvarjati z vsemi vprašanji tega sveta, ki jih niti velike sile ne morejo rešiti, kaj šele mi kot majhna skupnost. Pogosto tudi v naši družbi prihaja do različnih manipulacij s tem vprašanjem. Odvisno je tudi od tega, kakšni so čigavi interesi. Če mi iskreno obžalujemo nekaj, kar se dogaja v določenem kraju, lahko pomagamo na različne načine. Lahko pomagamo humanitarno, kot je Slovenija oziroma kot je bivši predsednik republike dr. Danilo Türk zelo pomagal ranjencem iz Gaze, posebej otrokom in to je bil uspeh vseh nas. Na takšen način smo pokazali, da smo še vedno družba, ki ima človeški odnos do tistih, ki imajo težave. A politična vprašanja se morajo reševati skozi institucije sistema. Demonstracije lahko občasno na nekaj opozorijo, a skozi demonstracije se ta velika vprašanja nikoli ne bodo rešila. Mi se zavedamo, da je veliko vprašanje, na kakšen način bo zahodni svet sodeloval z različnimi muslimanskimi državami.

A tudi tu imamo primer manipulacije. Islamski svet kot subjekt ne obstaja. Če pogledate medije, boste videli, da se vedno uporablja sintagma „islamski svet“. A v resnici ta subjekt ne obstaja in kako to razumeti? Kot eno vrsto manipulacije. Ker med muslimani obstajajo zelo jasni zavezniki Zahoda in Ruske federacije. Ta svet je tudi na takšen način razdeljen. V tem globalnem svetu muslimani ne nastopajo samostojno. Oni so del različnih koalicij. A zaradi potreb različnih dnevnopolitičnih iger ali propagande se pogosto zlorablja to vprašanje. Jaz ne vidim nobene potrebe, da bi mi v Sloveniji nastopali v določenih zadevah. Lahko se nastopa skozi to ali drugačno stranko, to ali drugačno državljansko gibanje ali združenje državljanov. A da se muslimani identificirajo kot muslimani in kot taki nastopajo do določene stvari, ki nima veze z našim položajem v Sloveniji, mislim, da to muslimanom samo škodi.

Ste pa pred nekaj leti čutili potrebo po javnem izražanju nasprotovanja sprejemu družinskega zakonika, ki bi istospolni skupnosti omogočil več pravic. To je tudi politično vprašanje.
Mi smo kot islamska skupnost izrazili svoje mnenje. Bilo bi popolnoma neodgovorno od nas, če ne bi izrazili tega, kar je naša naloga. Mi poskušamo razvijati svoje delovanje ravno skozi družine. Za nas je družina trajna vrednota. To ne pomeni, da skušamo drugim vzeti njihove pravice, a v demokratični družbi lahko izražamo mnenja o vrednotah, ki so popolnoma v domeni našega verskega delovanja. Mi kot islamska skupnost razumemo, da je to naša trajna vrednota in na tem bomo vztrajali.

Ne vidite diskrepance med tem, da je nasprotovanje družinskemu zakoniku del vašega verskega prepričanja in da ste na to dolžni opozarjati, niste pa dolžni, vsaj tako sem razumel, aktivno nasprotovati nezakonitim vojaškim posegom, seveda ne glede na to, ali so uperjeni proti muslimanom ali ne?
Poglejte, mi smo proti vsakemu nasilju in nasprotujemo nasilju kot takšnemu. A določene zločine, spomnil bi na primer vojne v Bosni, ko se je zgodil v Srebrenici genocid, se lahko zaustavi le z vojaško silo. V tem primeru moramo biti zelo jasni. Če nekdo v sodobnem svetu zlorablja svojo pozicijo, kot mufti vedno molim k bogu za mir, a nisem odgovoren za delo tistih, ki o tem odločajo. Ne moremo si zatiskati oči pred zločinci, ki v sodobnem svetu zagrešijo veliko zločinov, uničijo človeška življenja, kulturne dobrine in tako dalje. Mi na to opozarjamo, a to niso vprašanja, ki so vezana samo na določeno državo. Zakonik je bil povezan z našimi notranjimi razpravami v Sloveniji, tu pa gre za zadeve, ki se ne odločajo samo v Sloveniji, ampak na višji ravni. Če ste del določene zveze, potem ne morete samostojno odločati, kako boste nastopali. Če ste član Evropske unije, to ne pomeni, da boste deležni samo dobrih strani Evropske unije, ampak tudi slabih. Mi se zavedamo, da se v Evropski uniji počasi spreminja odnos do vrednot, do družine, in verjetno bo prišel čas, ko se bo ta zakon sprejel tudi v Sloveniji. Ampak mi bomo še vedno govorili o tem, da je naša trajna opredelitev, da spodbujamo tradicionalno družino. A če to delamo po mirni poti, je ta družba demokratična. Če pa v tej družbi prihaja do nasilja, potem mora družba nekaj narediti sama s sabo.

Kako gledate na politični islam, na vlogo vere v javnih zadevah?
To je vprašanje, ki so ga odprle spremembe v Iranu leta 1979. Takrat je islam ponovno stopil na svetovno sceno tudi kot politična sila ali ideja. Vsaka družba ima svoje prioritete. V bližnjevzhodnih državah ima recimo islam zelo pomembno vlogo in to bo trajalo. V zahodnih demokracijah imamo recimo stranke, ki so utemeljene na krščanskih vrednotah, pa zdaj ne izražajo teoloških stališč, ampak določena socialna ali ekonomska stališčah o zadevah v državi. Mislim, da se bodo v tej smeri stvari spreminjale tudi v islamskih državah. Zaenkrat imamo to mešanico med teološkim pogledom na določene zadeve in na družbena vprašanja, ki jih je nujno treba spremeniti, a ljudje nimajo odgovora. In potem zelo površno uporabljajo islam kot religijo in na takšen način potem prihaja do različnih problemov v sami družbi, ker ljudje mislijo, da če izgovorijo, da ima islam rešitev za določeno vprašanje, ga je takoj mogoče rešiti. Za vsa vprašanja v življenju se mora veliko delati in vložiti veliko energije. Zato mislim, da v državah, kjer so muslimani večinsko prebivalstvo, še vedno ni jasnega pogleda, kako se bo to razvijalo.

Imamo določene države, ki so demokratične, kjer se oblast lahko zamenja po demokratični poti, recimo Turčija ali Malezija. Na drugi strani pa imamo države, ki so bile v bloku tako imenovanih arabskih, v narekovajih, demokracij, kjer ni bilo sprememb po 50 let in so imele recimo vojaško moč. Ko je prišlo do sprememb, smo videli, da je prišlo tudi zaradi poskusov, da se na hitro spremenijo določene zadeve v družbi, do notranjega trenja. In zdaj imamo manj svobode, kot smo jo imeli pred spremembami po arabski pomladi. Imamo tudi države, ki so še vedno monarhistično utemeljene in zdaj je vprašanje, kako se bo to vse razvijalo, ker sodobni svet ne dovoljuje, da določena vprašanja rešujete sami. Morate jih reševati v sodelovanju z Evropsko unijo, z ZDA, z Združenimi narodi in tako naprej. Razen velikih držav ni tistih, ki lahko same odločajo o svoji prihodnosti. Mi poznamo delovanje teh družb zgolj iz medijev. Moramo se malo poglobiti v to, kaj za določeno družbo danes pomeni islam. Evropa 17. stoletja sigurno ni Evropa 21. stoletja. To velja tudi za države, ki so se pred 50 in 60 leti z navdihom islama osvobajale kolonializma. V resnici se niso nikoli popolnoma osvobodile, ampak so bile vedno pod ekonomsko ali politično kontrolo.

Vsak človek na tem svetu, ne samo musliman, ima nekakšno željo po svobodi. In če nimate možnosti, da to svobodo živite v njeni polnosti, imate problem, kako se izražati. Najbolj me je strah diktatur, ki ljudem ne dovolijo, da izražajo svoja mnenja. V demokratičnih družbah je zelo enostavno. Kdor ima 51 odstotkov, obvladuje državo. A stvari se mogoče spremenijo in čez 10 let bo nekdo drug obvladoval državo. Zato se ohranja nekakšen ideal, da imajo različni ljudje možnost ne samo priti na oblast, ampak da razvijajo svoje ideje. Islam ima sigurno velik potencial v teh družbah in verjamem, da bo islam pozitiven navdih ne samo za nas muslimane kot manjšino, ampak tudi za te muslimane, ki imajo možnost nekaj spremeniti v svoji družbi.

Na začetku pogovora ste omenili, da ste zadovoljni s podporo slovenskih institucij. Dokaz nasprotnega pa je na povsem simbolni ravni vojaški vikariat. Teoretično naj bi sicer zagotavljal duhovno oskrbo pripadnikom SV-ja „ne glede na njihovo vero ali svetovni nazor“, v samem znaku vikariata pa je zgolj krščanski križ. Kako gledate na to?
Logično je, da je v znaku vikariata križ, ker vikariat sam po sebi je povezan s katoliško cerkvijo. To je meni popolnoma sprejemljivo. A imamo izkušnje iz drugih držav. Osebno sem bil na obisku v ZDA, ko smo poskušali to službo implementirati v vojski Bosne in Hercegovine, in sem se srečeval z različnimi ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Imamo tudi izkušnjo iz avstroogrske vojske. Pred enim stoletjem smo to že naredili, torej bi morali imeti to izkušnjo tudi v Sloveniji. Že takrat je bilo tako, da so imeli katoliški vojaki križ, muslimanski vojaki pa polmesec in zvezdo. To je čisto normalno, saj se na takšen način izraža pripadnost določeni religiji. Če pogledate, kakšen odnos ima do tega zveza Nato, boste videli, da imajo vsi verniki svoje simbole. Krščani imajo križ, muslimani svoj simbol, judje svojega in tako dalje. Verjamem, da bo prišel čas, ko se bo tudi to v SV-ju rešilo.

A v Sloveniji na vsaki 2 ali 3 leta razpravljamo o verskem zakonu in pojma nimam, kakšne spremembe bomo izvedli na tem področju. Postavil pa bi sistemsko vprašanj. Kakšen je sploh naš odnos do določenih vprašanj? Mi se z drugimi verskimi skupnostmi nikoli ne ukvarjamo, za nas to ni vprašanje. Mi poskušamo reševati naše probleme. Imam prijatelje, ki živijo v Švici ali Avstriji ali na Hrvaškem. Tam je čisto normalno, da ima vojaški imam svojo pozicijo. V Bosni in Hercegovini imamo vojaškega muftija, v Švici lahko imam obišče ljudi v zaporu in mu država to omogoča in ga tudi plačuje. To so razprave, ki jih moramo rešiti na načelni ravni in država si ne more zatiskati oči, češ da to ni pomembno. Za ljudi je to pomembno. A na koncu smo spoznali, da še hočeš imeti džamijo, potem moraš to plačati. Mislili smo, da bomo dobili cesto iz proračuna. Ni treba da dobimo denar za gradnjo džamije, a na koncu je bil pogoj: zgradite cesto in boste imeli tudi priložnost dobiti gradbeno dovoljenje. V realnem svetu ni tako, kot piše v knjigah in zakonih. Za vse se je treba potruditi in ohranjati ta duh vitalnosti, da se ne izgubimo na tem svetu in da poskušamo narediti, kar lahko.