Da je Nato dosegel stopnjo visokega nezadovoljstva z odnosom naše države do obrambe in varnosti, je pred dnevi sporočil slovenski veleposlanik pri tej zvezi Jelko Kacin. Kot glavni razlog je navedel, da Slovenija obrambi ne namenja dveh odstotkov državnega proračuna, kot se je že davno tega zavezala. A to je le odraz širšega odnosa politike in družbe do varnosti, je v pogovoru za MMC povedal obramboslovec Uroš Svete. Odnosa, ki je pripeljal do tega, da je vojaška struktura že manjša od policijske, da lep del vojske obstaja le na papirju in da najbolj izurjeni odhajajo v tujino.
Tudi predsednik republike Borut Pahor, vrhovni poveljnik obrambnih sil, je pripravljenost vojske lani ocenil za "najnižjo možno", ob dejstvu, da se varnostna tveganja v svetu povečujejo.

Absolutno se moramo zavedati, da nacionalna varnost ni samoumevna in ni zastonj. Ne rešuje se iz ure v uro, prej je primerljiva z zavarovanjem za hišo ali avto, predvsem pa to ni le stvar nekaj tisoč uniformiranih vojakov, temveč vseh državljanov. Slovenija je to pozabila in to je srž "rdeče luči" Nata.
Vabljeni k branju MMC-jevega intervjuja.

Kaj je Nato hotel sporočiti Sloveniji s tem neuradnim žuganjem?
Cilji in zaveze, ki smo jih dorekli (ali poskušali uskladiti) skupaj z Natom, pa tudi lastne pobude in ambicije so na koncu postali le pobožne želje. Za Natov sistem, ki temelji na vzajemnosti, je to zelo moteče. Ni problem samo padec samega proračuna za obrambo za skoraj 0,7 odstotne točke. Problem je odnos družbe, države in politike do varnosti in obrambe. To ni tisto, kar smo v približevanju Natu obljubljali ter sporočali navzven.

Ljudstvo je vstop v Nato večinsko podprlo na referendumu. Takrat so bili cilji znani, vključno z dvema odstotkoma za obrambni proračun. Tudi politika obeh polov je bila večinsko za.
Drži; doseženo je bilo precejšnje soglasje. Poenotile so se zelo različne stranke z leve in desne sredine, pa tudi precejšen del civilne družbe. To se je izkazalo pri dvotretjinski podpori na referendumu. Bi pa rad opozoril na ta razvpita dva odstotka. Če pogledamo realne podatke, ju zasleduje zelo malo držav, še manj pa dejansko dosega. To je že vrsto let velika težava evropskega dela Nata in Slovenija ni tu nobena izjema.

Dosegajo ju le štiri članice. Zakaj potem Nato kot črno ovco izpostavlja ravno Slovenijo?
Prvi problem so obstoječe vojaške strukture. Določene druge države zmanjšujejo izdatke za obrambo, vendar že imajo večjo "mašinerijo", ki se zdaj krči. Pri nas pa so zmogljivosti v stalni izgradnji. Če nič nimaš, težko kar koli krčiš. Vzemimo primer Hrvaške in Slovaške, ki sta kljub nekoliko večji populaciji dokaj primerljivi državi. Obe imata zelo jasno izdelano politiko razvoja, zlasti kopenske vojske. Katere strukture pa želimo mi razviti? V praksi stabilne obrambne in vojaške politike nimamo. To je dejavnik, ki Natu zagotovo ni všeč.

Druga težava je naš položaj v Natu. Nekatere članice obrambi namenjajo vse več sredstev, denimo baltske države in zlasti Poljska. Vzrok je Rusija na mejah. Zmogljivosti gradijo zaradi svoje varnosti in percepcije neposredne vojaške grožnje. Na drugi strani imamo članice, ki varnosti namenjajo precej manj denarja. Slovenija je tukaj nekje vmes. Neke resne vojaške grožnje ne zaznavamo, čeprav je Balkan potencialno nemiren prostor. Ruska grožnja v Sloveniji ni bila nikoli zaznana kot pomembna. Obenem mejimo na druge članice Nata.

V 25 letih nismo zmogli postaviti vojaških kapacitet ... ki bi se zdaj lahko krčile?
Kapacitete so lahko zelo različne. To bi lahko bila neka manjša struktura, kot denimo specialne sile, ki niso nikjer številčne. Nekaj držav se je osredinilo nanje, denimo Estonija, da o Poljski ne govorim, ker za Slovenijo ni primerljiva. Ko nismo bili v Natu, so bile naše zmogljivosti logično zelo razpršene med sistemi od zračne obrambe do oklepno-mehaniziranih sil itd. Po vstopu se je na neki točki zdelo, da se bomo fokusirali na famozno bataljonsko bojno skupino. Ko nam to ni uspelo izvesti, smo naredili transformacijo. Slovenska vojska tako danes postaja lahka pehotna vojska. Vsi ostali rodovi, ki so sicer zapisani, da jih imamo, so bolj na papirju.

Torej je problem manko dolgoročnega fokusa razvoja, zato se ta troši na manjših in nikoli izdelanih postajah?
Lahko bi potrdil. Je pa v obstoječem svetu dolgoročni fokus lahko problematičen zaradi hitrega razvoja tehnologije in spreminjanja varnostnega okolja. Izjemno težko je razvijati zmogljivosti za 20 let naprej. To se je lahko počelo med hladno vojno. Vendarle pa mora obstajati neko osnovno vodilo delovanja. Lahko je to vojska, ki deluje doma in se ukvarja z domačimi problemi od naravnih nesreč do prebežniških kriz oz. notranje varnosti. Lahko je to vojska, ki jo angažiramo v zavezništvu. Na kakšen način? Vse to se da določiti v neki viziji. Pri nas je bil to vedno problem. Tako smo, na primer, kupili oklepna vozila 8 x 8 potem pa se spraševali, kje jih bomo uporabili.

Še ena zadeva je pri nas močno prisotna. Ves čas smo premalo poudarjali, kaj mi od Nata dobimo in neprimerljivo več pozornosti namenjali temu, kaj prispevamo. Vsakič, ko smo dejansko morali prispevati neke minimalne sile za operacije Nata, se je odprla debata: kaj nam je tega treba, kaj sploh tam počnemo, mi nismo del te igre ... Obenem se zavedamo, da Nato za nas opravlja eno poglavitnih komponent suverenosti države: nadzor zračnega prostora. Če bi to želeli opravljati sami, bi potrebovali vedno znova ogromne investicije v zračno obrambo. Tega mi nismo sposobni narediti. To je dejavnik, kjer pride do izraza Natova vzajemnost. Bistvo zavezništva ni v tem, da imamo vsi vse, da smo vsi enako razviti in imamo vsi iste zmogljivosti. In če že podpišemo dogovore, naj se jih tudi držimo. Ne nazadnje, Islandija nima vojske, pa ji nihče tega ne očita in nihče je ne bo metal iz Nata.

Kakšne so lahko posledice svarila Nata? Kaj bo Slovenija storila?
Jaz svarila ne razumem kot pritisk ali grožnjo, sploh ne z izključitvijo. To je sporočilo slovenski politiki, da je treba z vojaško in obrambno komponento nacionalne varnosti ravnati odgovorneje. Da se je treba s temi vprašanji ukvarjati resneje, bolj fokusirano in preudarneje. Odnos, ki smo ga do državotvornega resorja vzpostavili v prejšnjih letih, ni v redu. Med koalicijskimi pogajanji obramba pristane pri zadnjih drobtinicah, ki padejo z mize.

Je Nato že kdaj na tak način požugal kakšni drugi članici?
Generalni sekretar Jens Stoltenberg opozarja na isto stvar, kamor koli pride v stare članice. Da ne boste mislili, da so kakšne države, ki jih imamo za zgled, kaj dosti boljše. Imajo več sredstev, več resursov in to je to. Nemčija daje do 40 milijard evrov za obrambo. Na koncu pa ima osem recimo temu zmogljivih brigad in tretjino izvidniških letal tipa Tornado, ki so sploh sposobna leteti, kar ni ravno neka grozljiva sila. Človek se vpraša, kam gre ta denar. Na münchenski varnostni konferenci je vsako leto ista zgodba. Američani tožijo, kako Evropa daje premalo za obrambo, Evropa pa se sklicuje na socialno državo in druge prioritete. Slovenski primer tu ni edini in tudi ne zadnji.

Očitno je to vprašane prioritet in vrednot družbe. Ker če se dvigne proračun za obrambo, je pač treba nižati neke druge postavke.
Natanko tako. Proračunski delež je igra ničelne vsote. Finance so pri tem pomemben, ne pa edini dejavnik. Imamo še neko drugo vprašanje, ki je bogokletno in ga ni ravno popularno izpostavljati. Pa vendarle. Če imate poklicno vojsko, ji morate zagotavljati plače in osnovno delovanje. Pri nas ta strošek znaša 80 odstotkov izdatkov za obrambo. Vzemimo model Švice, kjer imajo ozko profesionalno jedro, vse drugo pa temelji na prostovoljnosti. Na tak način bi lahko s tem denarjem naredili veliko, veliko več.

Vendar tu pridemo do vrednot družbe. Takšna rešitev predpostavlja, da bodo imeli tudi državljani varnostno kulturo. Primerjajmo odziv na aktivnosti usposabljanja, vojaških vaj ali česa podobnega s tega področja. Pri nas se odzove le polovica prostovoljne rezerve, pa čeprav so za pripravljenost dobivali finančno nadomestilo. V Švici je zgodba popolnoma drugačna. Pri njih je sodelovanje v milici čast in veliko manj pričakovanje, da boš od tod dobil kaj denarja.

Je opazno povečanje denarja za obrambo v takšni varnostni kulturi realno pričakovati?
Zelo sem skeptičen, da se bo to zgodilo. Bi morala biti res neka huda kriza, da bi se ta sredstva povečevala.

Imamo kakšne alternative, ki bi stanje izboljšale ob primerljivem denarnem vložku?
Ob dobrem odstotku proračuna za obrambo bi se takšne alternative dalo razvijati. Ene so bolj, druge manj potratne. Zagotovo bi bilo dobro veliko bolj vključevati civilnodružbene organizacije, ki se ukvarjajo z varnostjo in obrambo. Veliko je takšnih dejavnosti v Sloveniji, ki jih zadnja leta nismo bili sposobni spraviti pod kapo nacionalne varnosti.

Lahko izpostavite kakšen primer?
Morda bi bila dobra uvedba neke vrste službe narodu, podobne sistemu National service, kot ga poznajo v ZDA. To je neke vrste davek, ki ga državljani plačujejo v naturalijah oziroma dejansko nekaj naredijo zastonj za skupnost, državo ... Včasih je to bilo služenje vojaškega roka, ampak to ni edina zadeva. Lahko gre za pomoč pri ukrepanju pri naravnih nesrečah, če hočete tudi pri begunski krizi. Mlade bi se dalo bistveno bolj motivirati in vključevati tudi s pomočjo prostovoljstva, ki je neke vrste "national service". Uvedba v Sloveniji bi pomagala stvari dolgoročno spremeniti na bolje, dobili bi neko dodano vrednost in bi razpoložljivi denar učinkoviteje porabili.

Pretirano zapiranje, pretirana diskrepanca, odmik, celo izoliranost vojske v smislu civilnovojaških odnosov je slaba tako za družbo kot tudi za vojsko. Če rečemo, da je obramba države stvar le 7.000 ljudi od dveh milijonov, potem seveda ne bo šlo. Kaj smo do zdaj ugotovili v Sloveniji? Tudi če nekdo dobi denar za pogodbeno rezervo, ni niti približno zagotovljeno, da se bo tudi odzval. Finančna motivacija očitno ne zadostuje. Pa da ne boste mislili, da je to samo slovenski problem. Tudi v prej omenjenih ZDA imajo dva milijona vojske ob tristomilijonski populaciji.

Je torej nujna večja pripravljenost državljanov za pomoč državi ali pa večje zavedanje varnostnih groženj?
Natanko tako. Potrebna je pripravljenost za pomoč državi, pa tudi zavest o grožnjah. Če te zavesti ni, potem bo rezervist zagotovo našel neki razlog, da se ne bo odzval. Manjka nam prav mehka komponenta moči v sistemu. Vse smo stavili na otipljive zmogljivosti, razvidne v sistemu enot. Pozabili smo, da je spekter motivatorjev veliko širši. To je zelo pomembno ob dejstvu, da ima danes Slovenska vojska težave z vzdrževanjem že obstoječe strukture, saj ogromno ljudi odhaja. Krizi in nezaposlenosti v družbi navkljub. In kar je najbolj skrb vzbujajoče: iz Slovenske vojske odhajajo tudi tisti najbolj izurjeni. V svetu se množijo zasebna podjetja, ki lahko vedno ponudijo 10-krat višjo plačo, kot jo prejema pripadnik Slovenske vojske, javni uslužbenec. Tudi zelo izkušeni se potem preprosto odločijo, da svoje znanje ponudijo na trgu, kjer je odjemalcev vedno več. Imamo primer slovenskega vojaka, ki je bil ranjen, ko je naše vozilo zapeljalo na mino. Danes je inštruktor za preživetje v naravi. Tisti, ki imajo za seboj številne operacije in stresne situacije, bodo zagotovo našli možnosti zase. To je problem, ki ga zgolj s finančnimi viri ne moreš rešiti.

Tu pa se zastavlja vprašanje: kdo dejansko ogroža Slovenijo? Kaj naj bi bile tiste grožnje, ki naj bi se jih zavedali?
Varnostna grožnja je odziv družbe na neko pojavno obliko v naravi ali v mednarodnem okolju. Jaz bi pri tem opozoril na več plati medalje in nekaj zadev, ki nam morajo biti absolutno jasne. Najprej: postavljati strukturo na strahu pred nekom ni nikoli dobro. Tak strah je danes v Vzhodni Evropi zaradi Ruske federacije. Nam manjka predvsem večja pripravljenost za delovanje v mednarodnem prostoru. Mnogo držav, ki jih ne moremo šteti kot imperialistične, denimo zelo dobro izvaja mirovne operacije. Finska. Avstrija. Tudi Švedska. To so države, ki so razvile tako močno strukturno kot vsebinsko komponento in koncept, kako se pozicionirati v mednarodni skupnosti.

Naslednja zadeva, ki absolutno mora biti jasna: nacionalne varnosti se nikoli ne rešuje iz ure v uro. Ta naložba je enaka kot zavarovanje stanovanja ali vaše hiše. Brez stalnega vlaganja vanj ne bomo imeli uspešnega in zadovoljivega sistema. To je tako kot z vseživljenjskim učenjem. Kdor misli, da z diplomo konča svojo zgodbo - ta se bridko moti. Isto velja za nacionalno varnost. Ni dovolj, da damo 0,7 odstotka za 5.000 ljudi in rečemo, zdaj je to njihov problem. Posledice bodo prišle.

Še ena zadeva, ki se je moramo zavedati: dokler smo v Natu, moramo na vlogo vojske gledati dvosmerno. Če smo del kluba, igrajmo po njegovih pravilih. Če tega nočemo, ni treba, da bi nas kdo metal ven. Sami lahko rečemo na svidenje in ga zapustimo. Tudi Francija je imela v času Charlesa de Gaulla posebno razmerje z Natom, saj ni bila popolna članica na vojaškem področju. Ampak - sprejeli so odločitev in ji sledili. Če se mi odločimo za članstvo v klubu, bomo morali pač kot klub delovati in nekaj svojih sil uporabljati tudi zunaj slovenskih meja. To obenem ne pomeni, da bo potem vse druge probleme reševal Nato namesto nas. To se je pokazalo tudi na primeru zaščite meja. Če ste opazili, se Nato v te zadeve sploh ne vtika. Stališče Nata do begunske krize je enako nič. Ga ni. Očitno je ne razume kot neke resne grožnje nacionalne varnosti, medtem ko jo nacionalne države tako razumejo. In se morajo s tem ukvarjati. Nato ima svojo kulturo in logiko. Ni le seštevek 28 članic, je posebna entiteta, in svoje sodelovanje moramo temu prilagoditi.

Obenem je jasno, da moramo danes bolje integrirati državljane, civilno družbo, medije, šolstvo in izobraževanje v razmislek o tem, kaj je danes stabilna in varna družba. Kaj so varnostne prioritete. Kaj nas zares ogroža. Kako naj se družba odziva v času globalizacije, migracij, kompleksnih kriz, kibernapadov ... Ta kompleksnost je tista, ki resnično zahteva t. i. "all hazards" koncept.

Eden izmed razmislekov je ukinitev vojske. Vsake toliko se pojavi v obliki peticije za demilitarizacijo Slovenije. Je to po vašem mnenju realna alternativa?
Nikoli ne bom privolil v tezo, da nimamo alternativ. Vsaka taka pobuda je legitimna. Pretehtati je treba, ali je pravilna glede na cilje in ali je dolgoročno vzdržna. Slovenija kot družba je bila vedno malce specifična, ko je šlo za vojaška vprašanja. Velikokrat smo se dojemali kot mirovniška družba, ki zahteva demilitarizacijo razmišljanja, mirovno kulturo itd. ... spomnite se pobud, ki jih ni bilo malo, za ukinitev ali preoblikovanje vojske v pol policijsko, pol vojaško formacijo. V neke vrste žandarmerijo. To je klic k premisleku.

Osebno razmišljanje o transformaciji vojske v polpolicijsko strukturo enačim z ukinitvijo vojske. Gre za nezdružljivi organizacijski kulturi. Ko pa govorimo o demilitarizaciji oziroma ukinitvi vojske kot take, pridemo do vprašanja, zakaj potem ne ukinemo še določenih drugih komponent države? Zakaj potrebujemo diplomacijo? Zakaj bi sploh nadzorovali meje, če vidimo, da bodo to pri nas počeli tudi Avstrijci, Nemci? Zastavlja se vprašanje, ali smo kot družba sploh sposobni imeti lastno državo ali ne. Če smo za to, če se za to odločimo, potem odločitev terja nekaj angažmajev in ne samo finančnih. Če nismo za to, potem bomo pa kot neki Portoriko, Andora, San Marino ... Ali pa bomo iskali varnostno kapo nekoga drugega. Ampak tudi v odnosu do zgodovine se bojim, da te varnostne kape najbrž ne bo.

Zdaj vojsko pač imamo. Toda če bo še naprej 80 odstotkov obrambnega denarja šlo za plače in 20 za investicije ter vzdrževanje, ali to pomeni, da bomo srednjeročno ostali z množico moških in žensk z uniformami in puškami ter skoraj nič uporabne opreme?
To je tvegana zanka, ki se je glavni odločevalci zavedajo. Če ostanemo na enakih resursih in želimo več investirati, je treba nujno zmanjšati formacijo. Vojska pa je tradicionalni sistem z razmeroma jasno strukturo, ki se je ne da spreminjati iz dneva v dan. Ob tem je ključno vprašanje, kaj je tisti številčni minimum, pri katerem vojska lahko sploh še funkcionira. Nekateri vojaški strokovnjaki pravijo, da je to 15.000. Hrvaška in slovaška vojska sta ravno tam nekje, Slovenija pa je daleč, daleč pod tem. V nekaj letih smo našo formacijo na papirju in v praksi že strahovito zmanjšali na teh 7.200 ljudi. To je izjemno majhna številka. Da smo zmanjšali vojaško strukturo na obseg pod policijo, pa ni nič novega. Predstavljate si, da bi neka Nemčija imela več policije kot vojske.

In kaj bomo z investicijami? Katere investicije? V osebno opremo, v urjenje? Malo se o tem govori, ampak resno, mi enot ne urimo. Naše enote se urijo parcialno, na majhnih ravneh in takrat, ko je treba na misijo v tujino. Poudariti moram še to: tehnika, ki jo imamo, ni za odmet. Če pogledamo, kaj vse se uporablja v sodobnih spopadih, so tudi oklep in druge zmogljivosti, ki smo jih podedovali od nekdanje vojske, še vse uporabne. Jasno pa je, da ne moremo sanjati o kakšnih novih mehaniziranih enotah, t. i. stryker brigadah, ali enotah z najnovejšimi goseničarji, da o zračni podpori (helikopterski, letalski) sploh ne govorimo. To je nekaj, kar Slovenska vojska pač ne bo mogla doseči.

Tudi če bi vrnili ves padec proračuna od začetka krize naprej, bi si Slovenija lahko privoščila recimo vzpostavitev lastnih zračnih sil?
Ni govora.

Je torej Nato v tem oziru nujen del slovenske varnosti?
Nujen, tudi če upoštevate najem ali kakšno drugo obliko zračnega nadzora. Razen če bi se dogovorili bilateralno, kar bi bilo mogoče. Ampak s kom pa naj se dogovarjamo? Z Avstrijo, ki ni v Natu? Z Italijo in Madžarsko imamo neke zgodovinsko drugačne odnose. In s Hrvaško, s katero je neka pobuda pred leti o skupni varianti propadla. Treba je biti realen.

Eno zadevo bi še omenil, ki je bila simbolno pomembna, pa smo jo prezrli. Slovenija s 15 državami sodeluje pri projektu strateškega brezpilotnega letala. Očitno je, da se za to niso odločile vse članice Nata. Marsikdo tega ni pričakoval, ampak Slovenija se je takrat pozicionirala kot, recimo temu, odgovorna članica zavezništva, ki v klubu participira po svojih močeh. Mislim, da je to neka prava politika. In ko nam Nato neuradno da tak, recimo temu ukor, je treba spomniti na takšne naše prispevke.

So lahko alternative Natu regionalna strateška povezovanja?
To pa je vprašanje za slovensko zunanjo politiko: kam se umeščamo? Kje iščemo zaveznike? Jasno se vidi nekaj regionalnih sodelovanj, kjer pa nas ni. Poznamo izjemno tesno sodelovanje med baltskimi državami. Imamo izjemno tesno sodelovanje med višegrajsko četvorko. Sodelovanje nekaj starih članic Nata. Nordijskih držav. Mi pa smo tukaj zelo nejasni. Če smo se v preteklosti zelo zanašali na Italijo in tudi na področju obrambe z njo zelo sodelovali, tudi pri misijah vedno z njo, pa se zdi, da se pri teh krizah, kot je begunska, veliko bolj povezujemo z Avstrijo in Nemčijo. Ampak tukaj moramo vzpostaviti neko stališče. Ali bomo enakopraven partner ali ne. Vsekakor nas Višegrajska skupina ne priznava kot sebi enakega, to je jasno, na Balkan nazaj nočemo, tako da smo ves čas ... nekje vmes.

Nato temelji na vzajemnosti in solidarnosti. Ali takšno ravnanje, ko zavezništvo uvrstiš med nižje prioritete in obrambi namenjaš manj sredstev, načenja ta temelj? Če uporabimo na hipotetičnem scenariju: v Estoniji se pojavijo "možje v zelenem" in po ukrajinskem scenariju zahtevajo odcepitev dela države. Estonija zahteva pomoč, vendar Washingtonska pogodba ne določa točno, v kakšni obliki in kakšnem obsegu naj ta pomoč pride. Države članice bi lahko dobile mrzle prste in se, da bi se izognile konfliktu z Rusijo, odločile za nižjo solidarnost.
Zagotovo. Čeprav solidarnost je nenavadna komponenta. Francija se po pariških napadih v nasprotju z ZDA ni sklicevala na Nato, ampak je klicala k solidarnosti v okviru Evropske unije. Nato je res specifičen. Severna Evropa mu je res veliko bolj privržena in ni naključje, da so na vrhu številni severnjaki. Ima tudi močan ameriški pečat. Po drugi strani je v njem veliko držav, ki nanj gledajo malce s skepso. Res je, nihče ne razmišlja, da bi izstopil, težave pa se pojavijo ravno na točkah, kot ste jih omenili. Kakšen bo odziv, če se dejansko zgodi neki ukrajinski scenarij v baltskih državah? To je ključno vprašanje. Estonija se je do zdaj sklicevala na Nato le enkrat, pred devetimi leti zaradi kibernetskih napadov. Ampak ti napadi so druga zgodba. S tem se da opraviti diskretno, mimo oči javnosti. Z vojaškimi se ne da, za njimi je druga logika. Tudi zato se baltske države tako tesno povezujejo. Grožnje vidijo veliko bolj enotno kot mi.

Slovenski odnos do mednarodne skupnosti je zelo zelo sebičen. Celo do Balkana, ki smo ga nekoč videli kot svoje dvorišče in svojo odgovornost. V našem delovanju se kaže dejstvo, da smo bili skozi zgodovino nesamostojni. Vedno je bil naš center odločanja nekje drugje, na Dunaju, v Berlinu, Beogradu ... to nas je v samostojnem razmišljanju precej omejilo. Medtem ko za druge manjše države, vzemimo Dansko ali Nizozemsko, sploh Avstrijo, nikoli ni bilo dvoma, da morajo iti recimo na Balkan z operacijami in investicijami. Nihče se tudi ni spraševal, ali se bo s tem Avstrija vrnila na Balkan.

Kibernetski napad na Estonijo se je zgodil pred devetimi leti. Je v tem času Slovenska vojska razvila kakšne kapacitete za kibernetsko vojskovanje? Ali je tudi to področje, kjer se bomo morali zanašati na pomoč Nata?
Bile so pobude. Kolikor mi je znano, so bile ali zelo slabo uresničene ali sploh ne. Med drugim je vojska imela idejo, da bi v svojo rezervno strukturo vključila določene strokovnjake za informacijske tehnologije. Kolikor vem, so to bolj ideje in želje. Naše vojaške zmogljivosti na tem področju so zelo omejene. Za razliko od drugih področij, kot sta denimo zračna ali kopenska obramba, Nato seveda ne more na kibernetskem področju postavljati nekih skupnih ovir, ki bi ščitile posamezno tarčo. Vsaka država se mora zavedati, da bo v kibernetskem okolju prvi udarec prejela sama. Pozneje lahko dobi tehnično pomoč in podporo. Skratka, ta zgodba je v Sloveniji signifikantna tako kot druge. Po mojem mnenju imamo v družbi precejšnje zmogljivosti, vendar jih zaradi te ločenosti obrambe, varnosti in javnosti nismo nikoli povezali. Še ko je bilo največ raziskovalnih projektov pred osmimi, devetimi leti, kjer so bile angažirane tudi tehnične fakultete in instituti, se je na koncu spoznalo, da je bilo vse skupaj bolj trošenje denarja kot zagotavljanje neke uporabnosti. Tukaj je odgovornost na vojski, ki ji ni uspelo aktivirati kapacitet znotraj družbe.

Vsakih nekaj let se dela strateški pregled obrambnega resorja. Zadnji je bil leta 2009 in zdaj naj bi se spet nekaj pripravljalo. Mislim, da se je treba predvsem prešteti in preveriti, kaj lahko sploh kdo ponudi, prispeva v lonec, ki se mu reče nacionalna varnost. Potem se moramo odločiti, kaj bomo s tem loncem počeli: bomo kuhali eno ali neko drugo jed? V nasprotnem primeru bo vedno težnja po entropiji, kopica problemov, slaba volja in na koncu tisto, kar znamo najbolje. To je improvizacija.

Torej mi nimamo niti še pravega lonca na štedilniku, temveč še gledamo po začimbah na policah in v hladilnik, kaj nam Nato ponuja?
Lonec imamo, vendar je zelo luknjast. Obenem se več ukvarjamo s tem, kaj imamo na policah, kot s tem, kaj bomo dejansko skuhali.