Najboljšega učitelja oziroma učiteljico v slovenskih osnovnih šolah so izbirali v okviru širšega projekta "Učitelj sem! Učiteljica sem!", ki poudarja odlične zgodbe in išče odlične slovenske osnovnošolske učitelje. Projekt pod okriljem nacionalne platforme Partnerstva za spremembe in AmCham Slovenija se je povezal s svetovnim izbor za najboljšega učitelja oziroma učiteljico Global Teacher Prize in tako so letos v Sloveniji prvič izbirali slovenskega predstavnika za ta svetovni dogodek, ki zmagovalcu prinese tudi zajetno (milijonsko) nagrado.

Slovenski finalisti so bili Nina Jelen (OŠ Ivana Škvarče), Mladen Kopasić (OŠ Polje), Mateja Peršolja (OŠ Preserje pri Radomljah), Jože Senekovič (OŠ Bojana Ilicha) in Tanja Jankovič (OŠ Danile Kumar).

Po seštevku glasov strokovne komisije, sodelujočih učiteljev in glasovanja ljudi je zmagala učiteljica 5. razreda iz Zagorja ob Savi. Nina Jelen je že v preteklosti izstopala s svojimi številnimi projekti, za katere je bila nagrajena, po inovativnem pristopu k pouku in neizmerno predanostjo, da svoje učence čim bolj motivira za učenje in raziskovanje. Njena pisma učencem ob začetku šolskega leta ali pred počitnicami zaokrožijo po spletnih skupinah, njene pesmi pa lahko preberete na marsikateri oglasni deski vrtcev, šol, knjižnic ali pediatričnih ambulant.

Leta 2015 je zmagala na natečaju informacijske pooblaščenke za najboljšo učno uro o varnosti na spletu, leta 2018 je dobila nagrado Evropske komisije. Objavila je dve knjigi: Ženičke in strički za daljnimi grički, ki v rimah prikaže, kakšen učinek ima lahko deljenje pretirano osebnih stvari na spletu in kako tega ni mogoče več popraviti, na spolne stereotipe pa je v slikanici opozorila z znanstvenico Lučko in plesalcem Tinetom.

Letos bo torej Slovenijo predstavljala na svetovnem izboru za najboljšega učitelja Global Teacher Prize v Parizu, kjer podeljujejo nagrado milijon dolarjev, ker so prav učitelji tisti, ki premikajo meje za boljšo družbo. Lani je med 12.000 kandidati iz 140 držav zmagal indijski učitelj Randžitsinh Disale.

Nagrad ste že kar vajeni. Kaj pa vam pomeni zastopanje naše države na tekmovanju za učitelje z vsega sveta in široka podpora, ki ste jo prejeli doma?
Občutek je res, res lep, nisem še uspela pregledati vseh sporočil in čestitk. Zdi se mi, da je pred nekaj časa spoštovanje učiteljskega poklica upadlo. Kar nekaj poklicev je, ki se jih ne spoštuje več dovolj, tudi novinarjev. S tem projektom pa so učitelje povzdignili in jim vrnili spoštovanje. Imeli smo možnost pokazati, kaj vse počnemo v razredu.

Pravite, da imate učitelji veliko moč, da otroke navdušite, da otroci verjamejo vase. Učiteljskega poklica torej ne vidite zgolj kot poučevanje predpisane snovi, temveč kot mentorstvo celotnega razvoja otroka?
Veliko se ukvarjam z motivacijo učencev. Zdi se mi, da ima učitelj veliko moč, da otroka navduši nad snovjo, pa naj bo to kakršna koli snov. Mi smo lansko leto govorili na primer tudi o korupciji, ki je kar težka tema za 5. razred, a smo na koncu ustvarili celo videoposnetek. Če se na pravi način lotiš in motiviraš otroke, so lahko navdušeni nad čemer koli. Pomembno je, da jih navdihujemo, spoštujemo in smo njihovi mentorji.

Vaši inovativni in spodbudni zapisi, kot je pismo Počitniška domača naloga, ki ste ga pred časom zapisali za svoje učence, postajajo viralni, najdemo jih v različnih družbenih skupinah, tudi v medijih, pospremljeni so s pohvalami. Vas to kdaj preseneti? Tudi sicer radi delite, kar zase pripravite za poučevanje posamezne tematike?
Vse svoje stvari, ki mi uspejo, rada delim. Zakaj ne bi uporabil in razširil med svoje učence še kdo drug? Svoje stvari delim, da se vidi, kaj vse počnemo, in da jih lahko uporabljajo še drugi učitelji, da je v razredu še boljše. V tem času novega koronavirusa smo si vsi zelo pomagali z gradivom, idejami, predlogi. To se mi zdi pozitivna stran epidemije, da smo se učitelji med seboj res zbližali.

Če so vas mediji v prvem valu epidemije predstavili kot svetel zgled, ker ste se že kmalu svojim učencem javili na inovativen način – prek videofilmčkov, se je v drugem valu takšna videokomunikacija prek zooma in preostalih ponudnikov zdela obvezna. Kako bi vi primerjali obe obdobji šolanja na daljavo?
V prvem obdobju smo še malo tipali, na hitro se je bilo treba organizirati. Sama sem že pred tem rada snemala filmčke, to me je zanimalo in sem na hitro šla v razlage v videoposnetkih. Zdelo se mi je, da jih ne morem kar same pustiti, da plavajo, ampak da moram sama narediti maksimalno, kar se da. Kar hitro smo prešli tudi na videokonference. Če smo se v prvem valu videvali trikrat na teden, pa smo se v drugem na zoomu vsak dan dobili za dve uri zjutraj in še opoldne za nekaj časa, da smo vse opravili. Za drugi val smo bili učitelji veliko bolj pripravljeni. Na to smo se pripravljali že med poletjem, v septembru in oktobru, pa tudi z učenci, ter se izobraževali na teh področjih. V kratkem času smo se toliko novih stvari naučili, da je to skoraj neverjetno.

Zadnje tedne pred vrnitvijo v šolo smo pogosto poslušali opozorila tako samih učencev kot staršev, učiteljev, strokovnjakov, da otroci postajajo vedno bolj apatični, da jih je težje animirati za delo od doma, da vsi komaj čakajo vrnitev v šolo. Ste tudi vi dobili takšen občutek?
Delo na daljavo zagotovo ni primerljivo z delom v razredu, a glede na položaj smo se z našim razredom imeli prav luštno. Prišel je kak dan, ko je padla motivacija in smo bili že naveličani računalnikov. A večji del so bili učenci motivirani, zjutraj so komaj čakali, da se dobimo. Delali so projekte kot v šoli. Na sploh se mi zdi, da smo šolanje na daljavo izpeljali zelo dobro. Res pa je, da sem se sama zelo trudila, iskala motivacijo, zdaj poznam 1000 iger, ki se jih lahko igramo med videokonferencami (smeh).

Se vam zdi, da po tej izkušnji manka fizične prisotnosti šole in učiteljev otroci, predvsem pa starši, morda bolj cenijo delo učiteljev?
Imam tak občutek, ja. Starši so imeli vpogled v to, kaj vse učitelji počnemo, kako se skoraj na trepalnice mečemo pred računalnikom. Spoštovanje se je malo dvignilo. Seveda je precej odvisno od posameznega učitelja in tudi od staršev, a če pogledamo splošno sliko, so se učitelji zelo trudili, kar so starši opazili.

V preteklosti ste bili za svoj projekt o varnosti in pasteh spletnega objavljanja osebnih informacij in vpogledov v zasebno življenje nagrajeni tudi na evropski ravni. Izdali ste knjigo o pasteh nepravilne uporabe spleta za otroke in njihove starše. Bi po vašem mnenju v tem času, ko se je večji del naših življenj – tudi otroških – preselil na splet, morali še večji poudarek nameniti izobraževanju mladih o varni in neškodljivi rabi spletnih platform?
Vsekakor, to zelo zagovarjam in se z učenci veliko pogovarjam o varnosti na spletu. Otroci se ne zavedajo, da je splet lahko enako nevaren kot realno življenje. Odrasli imamo odgovornost, da se o tem pogovarjamo z otroki, sploh zdaj, ko je popularna aplikacija TikTok, ki jo uporablja veliko otrok. Tam se marsikaj najde in otroke je treba malo spremljati. A tudi otroci se morajo zavedati, kaj vse se lahko skriva za takšnimi filmčki.

Ste morda sami zaznali, da pri vaših učencih oziroma pri učencih vaših učiteljskih kolegov naraščajo stiske zaradi več časa, preživetega na različnih komunikacijskih kanalih, kot so Viber in podobno, kjer je izločanje iz zaprtih skupin prijateljev ali sošolcev še lažje kot v živo? Kakšna je vloga učitelja tudi pri opazovanju in posredovanju pri medosebnih odnosih v šoli?
Učitelji moramo v razredu vzdrževati spoštovanje. Pomemben je prvi šolski dan, ko otrokom povem, da jih imam rada, da jih spoštujem in da smo razredna družina, ki mora držati skupaj, se podpirati. Veliko časa je treba nameniti takim pogovorom, da tudi takrat, ko se s kom ne razumeš dobro, moraš vseeno z njim sobivati, znati razrešiti spore. Nihče od mojih učencev mi ni potožil, da bi se mu dogajala kakšna izločanja, če bi se, bi se o tem zagotovo na dolgo pogovarjali. Skupina mojih učenk je med šolanjem na domu ustanovila popoldanski ustvarjalni krožek in povabila tudi fante, kar se mi je zdelo zelo lepo.

Imate učitelji dovolj možnosti in svobode, da se odzivate na potrebe otrok in tako prilagodite učni proces? Brala sem, da se vi trudite utrujenost od učne snovi presekati z vsakodnevnim razrednim tekom …
Menim, da je šolski sistem v Sloveniji čisto v redu, seveda so možne še izboljšave. A učitelj ima dovolj avtonomije, da prilagodi pouk svojim učencem, uporabi svoje prijeme, se odloči, kako bo pristopil k temi. Da se.

Takih prilagajanj je verjetno več ravno v tem času, ko se po ponovnem odprtju šol kažejo razlike med učenci. Vsi doma nimajo spodbudnega okolja za učenje na daljavo. Kako se spopasti s tem?
Pri svojih učencih sem bila na nekaterih področjih zelo presenečena, kako dobro so znali. Predvsem na področjih, pri kateri so morali uporabiti logiko in nekaj razumeti. Tam, kjer bi bilo treba več ponavljanja snovi, da bi se popoldne še usedli in utrdili snov, so bili pa šibkejši. Verjetno bi se razlike pojavile tudi, če bi bili v šoli. Najtežje je bilo zagotovo otrokom iz šibkejših, nespodbudnih okoljih, iz družin, v katerih vlada kakšno nasilje. Tem je bilo verjetno nevzdržno.

Ste učitelji dovolj opremljeni z znanji, kako takšne stiske nasloviti, najti pomoč za otroke?
Kadar sama sebe prevprašujem, kako ravnati, se posvetujem z ravnateljico in psihologinjo na šoli. Imamo tudi specialne pedagoginje, ki imajo ogromno znanja. Zdi se mi nujno, da se na šoli vzpostavi sodelovanje, da se lahko na nekoga obrneš, posvetuješ, da skupaj poiščeš rešitev. Sama sem veliko idej dobila od specialne pedagoginje, kako kaj izboljšati, prilagoditi.

Ko prebiram o vaših številnih projektih in udejstvovanjih, si težko predstavljam kritike, ki govorijo, kako učitelji delate le nekaj ur na dan, imate vsaka dva meseca počitnice in potem še celo poletje prosto … Vas kdaj taki zapisi, predvsem na kakšnih forumih, prizadenejo?
Ne, meni to ne pride do živega. Sama sem bila vzgojena, da spoštujem vse poklice. Zmeraj si mislim, da je večina ljudi imela možnost, da postanejo učitelji. Verjetno bi tak kritik po petih minutah v razredu spremenil mnenje. S tem se ne obremenjujem, sama vem, kaj delam, koliko časa porabim za to. Lahko vam o tem kaj pove tudi moj mož, ki mora to prenašati (smeh).

Snujete v kratkem še kakšen nov projekt za svoje učence?
To leto je bilo namenjeno epidemiji, težko je kar koli načrtovati. V glavi imam ideje. Smo pa kljub vsemu v tem času z učenci sodelovali v projektu eTwinning, ki je spletni izobraževalni projekt Evropske komisije za povezovanje zaposlenih v evropskih šolah. Predstavili smo Slovenijo učencem iz drugih držav in so nas zelo pohvalili. Ves čas se kaj dogaja.

S kakšnimi željami, pričakovanju se odpravljate – fizično ali virtualno – v Pariz, kjer bo svetovni dogodek Global Teacher Prize?
Fajn mi je, da bom del tega, da bom lahko to doživela. Želim si, da bi se dogodek odvil v živo. Gospod, ki je na taki prireditvi že bil, je razlagal, kako vlada posebna energija, pridejo zvezdniki, ki zaploskajo učiteljem. Verjetno ti je takrat tako lepo pri srcu, da bi to rada doživela.

Že imate načrte, kam bi šla milijonska nagrada, če bi jo prejeli?
Nikoli v življenju nisem razmišljala o tem, kaj bi bilo, če bi mi na glavo padel kup denarja. Potem pa sem se zadnjič malo poigrala s to mislijo in nekaj denarja bi seveda šlo za družino, nekaj pa bi verjetno vložila v odštekano, sanjsko šolo z blazinami, kavči in podobnim. Zdi se mi, da če se učenci dobro počutijo, potem tudi lažje delajo.