Pirc Musar je na povabilo ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega prispela na obisk v Kijev. Sporočila mu bo, da Slovenija še naprej podpira Ukrajino.

Na poti z vlakom se je predsednici pridružil novinar Televizije Slovenija Gregor Drnovšek. Pogovarjala sta se o vojni, možnostih za mir in memorandumu med državama. Objavljamo daljšo različico pogovora, kot je bila objavljena v oddaji Odmevi.

Na povabilo Zelenskega potujete, potujemo proti Kijevu. Zračni prostor nad Ukrajino je seveda zaprt. S kakšnim sporočilom prihajate v Kijev?

S kolegom Zelenskim sva se že večkrat srečala, tudi večkrat slišala po telefonu. Glavno sporočilo je, da bo Republika Slovenija še naprej podpirala Ukrajino. Zakaj je to pomembno? Na prvi mirovni konferenci v Švici smo vsi skupaj zatrjevali, da je pomoč Ukrajini potrebna zaradi varnosti v svetu, ne samo zaradi varnosti v Ukrajini, predvsem pa zaradi spoštovanja mednarodnega prava. Če namreč svetovna skupnost popusti pri eni državi, trenutno pa po svetu poteka 55 oboroženih konfliktov, je to zelo, zelo nevarno za celoten svetovni red. Največja odgovornost seveda leži na članicah Varnostnega sveta, najbolj na stalnih članicah Varnostnega sveta, in moje sporočilo predsedniku Zelenskemu bo, da se Ukrajina pravzaprav bori za spoštovanje mednarodnega prava.

Konflikt v Ukrajini traja že skoraj dve leti in pol. Slovenija, kot ste sami dejali, v popolnosti podpira Ukrajino pri njenih dejanjih. Zakaj je ta podpora Ukrajini v tem trenutku tako zelo pomembna – naša, pa tudi svetovna?

Ukrajina v tem boju preprosto ne sme ostati sama. Če se vrnem k Varnostnemu svetu ... Veste, stalne članice Varnostnega sveta so po drugi svetovni vojni postale države, ki so bile zmagovalke v drugi svetovni vojni. Te države so najprej odgovorne za to, da bo svet miren in varen, pa seveda ni. Rusija je stalna članica Varnostnega sveta, ki je grobo prekršila Ustanovno listino, postala je agresor, kršila je ozemeljsko suverenost države v mejah, ki so priznane v mednarodni skupnosti, zato je ta pomoč tako zelo ne samo pomembna, ampak tudi potrebna.

Sorodna novica Pirc Musar na obisku v Kijevu. Golob podpis varnostnega sporazuma pričakuje julija.

Če se osredotočimo na vlogo Slovenije pri tem konfliktu, največ prispevamo s humanitarno in razvojno pomočjo. Seveda delno prispevamo tudi z vojaškim oboroževanjem Ukrajine. Je to v tem trenutku dovolj, imamo kje še rezerve? Na kaj ste v tem kontekstu najbolj ponosni?

Zagotovo sem najbolj ponosna na našo humanitarno pomoč, to je tisto, kar je meni blizu, to je tisto, kar pravzaprav potrebuje civilno prebivalstvo, ki v vsaki vojni daleč najbolj trpi in postaja vse bolj zgolj neka kolateralna škoda. Moram reči, da to zelo težko gledam. Slovenija je izjemno veliko postorila pri psihosocialni pomoči. Ko sem bila na obisku v Moldaviji, je tam ravno takrat potekal program izobraževanja ukrajinskih učiteljev in učiteljic naših slovenskih strokovnjakov na čelu z Anico Mikuš Kos. Prepoznavni smo v mednarodni skupnosti po tem, da imamo vrhunske strokovnjake na tem področju.

Druga ustanova, ki zelo veliko dela in je pred kratkim tudi odprla svojo pisarno v Ukrajini, pa je ITF, torej mednarodna fundacija, ki se najprej ukvarja z razminiranjem. Naj samo omenim ta podatek – Ukrajina je danes država, kjer je položenih daleč največ min. ITF bo pomagal še naprej, tudi projekti psihosocialne pomoči potekajo prek te organizacije. Navsezadnje h gospodu Zelenskemu prihajam z novico, da je slovenska vlada odobrila dodatnih pet milijonov evrov prav za področje humanitarne pomoči, in vesela sem, da mu bom lahko to novico osebno predala.

Konflikt traja skoraj dve leti in pol. Nič ne kaže, da se bo vsaj v nekem doglednem, kratkem času končal. Kje po vašem mnenju je tista rešitev oziroma možnost, da sprti strani sedeta skupaj vsaj za pogajalsko mizo?

Sprti strani bosta prej ali slej morali sesti skupaj. Žal je tako, da se je vedno treba pogajati s sovražnikom, z agresorjem, če hočeš doseči mir. Tudi v primeru tega konflikta bosta Rusija in Ukrajina morali sesti za skupno mizo. Kdaj se bo to zgodilo, težko napovem. Mirovna konferenca v Švici je bila prvi majhen korak v to smer, ampak vendarle smo se vsi prisotni na tej konferenci strinjali, da naslednja mirovna konferenca ne sme več potekati brez Rusije. Upam, da bo ruska stran sprejela povabilo, da se bo to zgodilo čim prej, in od tam naprej bo postajala slika iz dneva v dan jasnejša. Dokler pa teh pogovorov med sprtima stranema ni, tega ne bo. Vemo, kaj so predlogi Ukrajine, vemo, kaj vsebuje mirovna formula Zelenskega v desetih točkah. Zelo malo pa vemo, kako se je pripravljena začeti pogajati Rusija. Če bo vsak ostal na svojem bregu in se ne pogajal, miru ne bomo dosegli.

Sorodna novica Namesto varnostnega sporazuma podpis memoranduma o ukrajinskih otrocih v Sloveniji?

Samo še zadnje vprašanje, ne moreva mimo notranjega notranjepolitičnega dogajanja, tudi vezanega na vaš obisk v Ukrajini. Podpis tako imenovanega varnostnega sporazuma je prejšnji teden padel v vodo, vi ste bili predvideni kot podpisnica tega sporazuma. Prav tako je včeraj padel v vodo memorandum glede olajšanja življenja, predvsem ukrajinskih otrok v Sloveniji. Očitno je nastal šum v komunikaciji med koalicijskimi strankami. Nekateri pravijo, da niso bili seznanjeni s samo vsebino, težave imajo predvsem s posvojitvijo otrok. Kako gledate na to notranjepolitično dinamiko glede vprašanja Ukrajine?

Teh notranjepolitičnih komunikacijskih šumov je preveč. V tem primeru bi bilo dobro, da ga ne bi bilo. Moram pa vendarle reči, da sama nisem bila del teh pogajanj, sama z vsebino sporazuma nimam nič, mene so prosili, ali bi bila ga pripravljena ob obisku podpisati. Seveda sem rekla da. Kaj se je potem v ozadju dogajalo, vsega niti ne vem, ampak če vendarle skleneva, najpomembneje je, da bo do podpisa tega sporazuma prišlo, predvsem pa tega drugega za otroke.

V tem prvem, varnostnem sporazumu – da malce javnosti pojasnim – niso samo vojaške zadeve, se sicer imenuje varnostni, ampak spet tisto, kar je meni najpomembneje v tem sporazumu, je tudi humanitarna pomoč, humanitarno delo, to, kar bo potrebovalo civilno prebivalstvo. Bi si pa želela, če lahko izkoristim še to priložnost, da bi se vlada začela ukvarjati tudi s tem, kako se bomo vključili v povojno obnovo, vendarle smo finančno za Ukrajino prispevali precej, prav je, da Slovenija, ko se bo obnova začela, tudi nekaj dobi nazaj, s tem da bo slovensko gospodarstvo pomagalo obnoviti številna mesta, ki so danes žal razrušena.