Zakon o izenačevanju možnosti invalidov nalaga državi, da mora do 11. decembra 2025 poskrbeti za to, da bodo objekti v javni rabi dostopni osebam z oviro. Anketa zagovornika načela enakosti med upravljavci tovrstnih zgradb je pred šestimi meseci pokazala, da bo tudi po tem roku 40 odstotkov zgradb brez tehničnih prilagoditev za gibalno ovirane, 60 odstotkov pa brez zvočnih in svetlobnih indikatorjev ter informacij v lahkem branju.

Geodetski inštitut sicer v okviru projekta Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi z 79 občinami gradi bazo podatkov, ki invalidom omogoča več mobilnosti.

V bazi, ki nastaja v okviru projekta Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi, je trenutno zajetih več kot 50 tisoč objektov. Podatki s terena so podlaga za izdelavo spletnih in fizičnih kart ter aplikacije za navigacijo.

Vodja projekta Roman Rener pravi, da želijo v prihodnje k projektu privabiti še več občin, cilj zadnjega leta pa je bila digitalizacija procesa. "Posebna pozornost je bila dana parcipatitivnemu vzdrževanju, saj so nekateri podatki stari že 3–4 leta, nekdo, ki je na terenu, nam pošlje spremembo v obliki slike, mi pa to vnesemo v bazo."

Pomembno je, da imajo osebe z oviro tudi dostop do digitalnega okolja, informacij in komunikacij. Tako pravi predsednica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Mateja Toman, ki opozarja na pomembnost ozaveščanja. "Ko se družba zaveda različnih situacij in različnih priložnosti, ki jih to prinaša za izboljšanje, napreduje."

Pristojni minister Bojan Kumer opozarja, da ni pomembno samo odstranjevanje ovir, ampak to, da v okolje ne postavljamo novih. Odločil se je za pristop k novemu projektu, projektu testnega okolja v Mariboru in Ljubljani. "Gre za projekte prevoza na klic, za vse osebe, ki jim je prevoz težko dostopen."

Nevladniki sicer opozarjajo, da država vsako leto nameni milijon evrov za prilagoditev objektov, za izpolnitev zakonske obveze pa bi jih morala odšteti najmanj 31.