Nekatere hiše so vmes že porušili, usoda drugih še ni jasna, prebivalce, ki še čakajo na odločitev o prihodnosti, pa vse bolj načenja negotovost. "Vse poteka prepočasi," kritično opozarjajo številni.

V nasprotju z lansko avgustovsko vožnjo proti Ljubnemu ob Savinji, ko se je na cesti trlo gasilskih vozil in so tja trumoma hodili prostovoljci iz vse države, sem zdaj na cesti srečevala predvsem vozila z nizozemskimi tablicami, turisti so se znova vrnili in uživajo v naravnih in drugih lepotah doline. Streljaj naprej od Letuša, ki je bil med najbolj prizadetimi območji, je na leseni ploščadi tik ob brzicah Savinje poležaval par in se hladil v vročem dnevu, nekaj sto metrov naprej so se po reki vozili s kajaki. Bregovi še vedno razkrivajo boleče rane, naneseno kamenje in grušč ter polomljeno vejevje pričajo o hudi uri, ki je življenje številnih obrnilo na glavo. Čeprav bo sanacija trajala še leta, je pogled na območje že zelo drugačen.

Bližje Ljubnemu pa so se na cesti že množili tovornjaki in bagri, ki jih je potem proti Lučam in naprej še mnogo več, saj tam dela potekajo še zelo intenzivno.

Sorodna novica Od obupa do upanja: "Kot da naše hiše nikoli ni bilo, vse je zradirano."

Pred Lučami se je desno pokazal znak za Strmec. Tam sta do lani s sinom Tilnom mirno živela Bernarda in Peter Krajnc. 4. avgusta pa se jima je življenje obrnilo na glavo. "K nam ne morete priti čistit, ker ni kaj čistiti, ni več hiše, sploh se ne vidi, kje je stala," je takrat objokana povedala Bernarda. Plaz jima je zasul hišo in avto, v hipu sta ostala brez vsega. Ko smo se znova srečali čez mesec dni, se je prvi šok polegel, stanje v zaselku Strmec pa je bilo enako: izpod zasute hiše so izbrskali nekaj uničenih osebnih stvari, avto je bil še vedno nekje pod grmado kamenja in blata.

Zakonca Kranjc avgusta ostala brez hiše, zdaj čakata na papirje za novo hišo

Leto dni pozneje sta nasmejana in hvaležna, da se je veliko vprašanj uredilo, na neodgovorjena pa potrpežljivo čakata na odgovore. Mlada družina se je takoj po katastrofi preselila k staršem in bratu z družino na kmetijo, po novem letu pa so s pomočjo občine dobili nastanitev v manjši hiši v Lučah, dokler ne bo dokončno rešeno vprašanje, kje bo stal njihov novi dom. "Res je dolgo trajalo, da se je uredilo stanovanjsko vprašanje, a hvala Bogu, da se je. Zdaj smo v središču Luč, vse imamo na dosegu roke, od zdravnice do trgovine in pošte. To je res praktično, prej smo bili navajeni, da se moramo za vsak opravek usesti v avto, zdaj pa lahko vse opravimo peš," je stanje leto dni pozneje opisala Bernarda, ki je v vmesnem času tudi zamenjala službo, zdaj dela v Mozirju in je tako bližje domu.

"Čisto zasut je bil, 10 metrov globoko, so ga potem odkopali in odpeljali na odpad. Tam, kjer je prej stala naša hiša, je pa vse zravnano, nobenega znaka ni, da bi tam nekoč kdo imel prebivališče," odgovori na vprašanje, kakšna je bila usoda njunega avta. "Res se je žalostno mimo peljati. Smo pa zelo pritiskali na pristojne, da se je to res čim prej saniralo, ker je bilo zelo neprijetno gledati naše stvari, razmetane po celem območju, od oblačil do kosov pohištva," k temu doda Peter.

Predvsem v prvih tednih po uničujoči ujmi sta bila deležna številnih prijaznih gest in pomoči od znancev in neznancev, tudi iz tujine, za kar sta zelo hvaležna, saj so jima pomagali, da sta se lažje postavila na noge. Njun poročni fotograf jima je sporočil, da ima še vedno shranjene njune fotografije, posnete pred desetimi leti. Ko ju vprašam, ali sta že imela čas izbrati fotografije in izdelati album, se zasmejeta, da ne. "Fotografije sva dobila na ključku, nisva pa še tako daleč, da bi naredila izbor, najprej morava poskrbeti za druge, pomembnejše stvari."

Sorodna novica Mineva leto dni od najhujše naravne nesreče v zgodovini države

S cenitvijo sta zadovoljna

Cenitev njunega doma je bila opravljena, kot sta povedala, je bila zelo realna in sta zadovoljna. "Cenilec je upošteval realno stanje. Dejstvo je, da hiše ni več, škoda je res 100-odstotna. Cenitev je bila opravljena na podlagi slikovnega materiala in računov, ki sva jih imela na elektronski pošti. Zdaj čakamo na pogodbo, s katero se bo to zemljišče preneslo na državo, nam pa bo omogočena nadomestna lokacija. Potem sledi gradnja hiše," pojasni Peter in doda, da imata že ogledano parcelo, a bo papirologija, od sprememb namembnosti zemljišča do pridobivanja vseh dovoljenj, trajala še dolgo. "Upam vseeno, da bomo lahko začeli čim prej graditi. A kot kaže, bo treba še kar počakati, če bi lahko pozimi vsaj v grobem uredili papirje, bi bilo to res veliko."

Na vprašanje, kako leto dni pozneje gledata na to, kar se jima je zgodilo, Peter stvarno odgovori, da je bilo "sicer grozno, ta izkušnja v življenju, ko se moraš nekaj novega naučiti, a sam osebno drugače gledam na materialne stvari, kot sem prej. Res ni treba kopičiti vsega. Postal sem previdnejši, kaj dejansko potrebujem v življenju." Pred ujmo je imel okoli doma pravi bonsajski raj, bonsajem je posvetilo veliko prostega časa, enako je bilo s kolesarjenjem. "Na kolo sem se že vrnil, k bonsajem pa še ne."

Tudi Bernarda se strinja, da tak šok spremeni tvoje dojemanje materialnih stvari. Kljub težkim mesecem in veliki negotovosti z optimizmom gledata v prihodnost in se veselita novega doma na varnem območju.

V Strugah je razdejanje še vedno močno vidno

Predeli ceste, ki vodi od Ljubnega do Strug oz. naprej Luč, so na več koncih že vse leto izmenično zaprti, urejajo brežino in gradijo porušeno cesto, zato pot do Strug, kamor se odpravim pogledat zdajšnje stanje, traja precej dlje. Lani je bila cesta do odcepa za Strmec prevozna po desnem bregu Savinje, saj je na levi cesto na več predelih odneslo. Do Strug ni bilo mogoče priti, tam je cesto izmaličilo.

Pogled na Struge razkrije, da se je čas od lanskega oktobra, ko sem se peljala mimo, ustavil: nasut material so odpeljali, a v grobem je stanje enako kot lani. Pred več hišami, ki imajo kletne in pritlične prostore oskubene do golih sten, stojijo avtomobili, kar priča, da jih njihovi lastniki niso zapustili. Tudi postrani hiša, ki je za številne postala sinonim za lanske poplave, je še vedno tam. Ironično na njej visi vabilo, da je po dogovoru mogoč ogled hiše. Za 19 hiš, v katerih je živelo 52 ljudi, je bilo odločeno, da jih morajo porušiti. 31 ljudi je nastanjenih drugje, 21 ljudi pa še prebiva v sedmih hišah, ki so predvidene za rušenje. Ob nedavni cenitvi so bili številni nezadovoljni.

Zakonca Podkrižnik v Ribiškem domu znova skrbita za goste

Obrnila sem nazaj, naslednja postaja je bil Ribiški dom Ljubno ob Savinji. Ob pogledu na krasno cvetje na zunanji terasi, v ozadju katere žubori voda, v zraku pa se razlega spokoj, se zdi spomin na leto nazaj kot neresnična mora. Dom je takrat v celoti poplavilo, skoraj vsa oprema, v domu kot gostinska najemnika delata Tadeja in Matej Podkrižnik, je bila uničena. Ko smo teden dni po poplavah prostovoljci tam čistili stroje, je bila Tadeja čisto iz sebe, predvsem jo je skrbela prihodnost, ob obisku mesec dni pozneje je bila že vedrejša, zdaj pa nas je pričakala z nasmehom v prenovljenih prostorih lokala, medtem ko je bilo iz kuhinje slišati Matejevo premikanje pokrovk.

Kot razkrijeta v pogovoru, sta po ujmi pristala na zavodu, sledili so meseci čiščenja in sušenja prostorov, po novem letu pa intenzivna obnova prostorov, ti so v lasti ribiške družine, kuhinjska oprema pa je bila na njunih plečih. Z izjemo enega štedilnika, ki jima ga je ob dragem popravilu le uspelo rešiti, sta morala na novo kupiti vso drugo opremo za kuhinjo in točilni pult, od hladilnikov do pomivalnega stroja. Sprva sta načrtovala odprtje marca, kot se sicer začne sezona, a so zaradi zamaknitve del odprtje potem premaknili na april. "Hitro nam je uspelo z deli, sreča je bila, da je bila ribiška družina, v čigar lasti je dom, finančno močna, da sta lahko sanacija in prenova hitro stekli. Veliko je bilo tudi pomoči donatorjev, tuji ribiči, ki so leta prihajali sem na ribolov, so nam močno priskočili na pomoč," razloži Matej in doda, da bodo na steno zunanjega zidu v kratkem namestili še ploščico, s katero bodo označili, do kod je lani segla voda.

Z obiskom, prevladujejo domači gostje, sta zelo zadovoljna, celo presenečena sta nad dobro sezono, v zadnjem mesecu prihaja tudi že vse več tujih turistov, predvsem kampi so polni. A ribičev, predvsem tujih ribičev, ki so v preteklih letih hodili sèm na ribolov, ni in jih najverjetneje še nekaj let ne bo. Poplave so namreč povzročile pravo katastrofo rečnega življa, ribiška družina je za letos prepovedala ribolov, ribiški turizem bo potreboval več let, da se znova postavi na noge, najprej se mora obnoviti ribja populacija. Več o tem malo pozneje. Upata, da bosta tudi avgust in september tako uspešna, da bosta lažje ublažila udarec zaradi jesenskega neprihoda ribičev. Ribiška sezona namreč traja tudi še oktobra, ko drugih turistov ni.

Več let bo potrebnih za povrnitev življa v Savinji

Gregor Križnik je tedne po poplavah delal skoraj brez prestanka, kot operater v Regijskem centru za obveščanje Celje na številki 112 in kot pomočnik poveljnika Gasilske zveze Zgornje Savinjske doline. V službi je bil tudi usodne noči s 3. na 4. avgusta. Kot nekdo, ki že celo življenje živi ob vodi, je ob naraščanju gladin voda vedel, kaj lahko to pomeni, hitro je odreagiral in samoiniciativno aktiviral gasilce in s tem ter z nadaljnjo koordinacijo reševanj zaradi izjemnega poznavanja doline pripomogel k srečnemu razpletu na več koncih Zgornje Savinjske doline.

Križnik pa je tudi predsednik 190-članske Ribiške družine Ljubno ob Savinji, ki si prizadeva, da bi sanacija vodotokov potekala v skladu z najboljšimi možnostmi za ribe in drugi rečni živelj, zaradi česar si je nakopal tudi negodovanje nekaterih sokrajanov, ki ribičem očitajo, da postavljajo dobrobit rib pred ljudi. "Ljudje gledamo z različnih zornih kotov. Za nekoga, ki je prizadet, bo vse vedno prepočasi in prepozno, realno gledano pa, če gledamo širše, take katastrofe ne moreš sanirati v enem letu. " Ob tem dodaja, da si želi, da "bi vsi vpleteni v načrtovanju sanacije vodotokov imeli pred očmi ključno dejstvo, da ne gre le za urejanje odtočnih kanalov, ampak za urejanje žive narave in da je treba poplavne ukrepe, kakršni koli že so, narediti tako, da se vklopijo v naravo. Prvi cilj poleg poplavne odpornosti mora biti vsekakor ohranitev habitata, ohranitve narave, drugi cilj ribolov oziroma zagotavljanje ugodnega stanja rib, potem lahko pa govorimo o turizmu in vsem preostalem, ampak na prvem mestu pa mora biti narava, ker narava je naš največji kapital."

Številne ribe so poginile v avgustovski ujmi, ribičem in domačinom jih je uspelo rešiti precej, a so bile padavine oziroma povodnji v naslednjih mesecih še usodnejše zanje. Kot pravi sogovornik, so bile ribe od vsega tako utrujene in poškodovane, da se niso zmogle več upirati ujmi. "Vmes je bila voda kalna, zato se ribe tudi niso mogle hraniti. Zdaj bi moral biti bum mladic, pa tega zaradi kaljenja ni. Po gobe je šla tudi vsa hrana za ribe, insektov ni, tudi plenilci rib so izginili, sive čaplje skoraj ni več videti, enako je z vidrami. Skratka, cela prehrambna veriga je utrpela škodo." Potrebnih bo več let, da se bo rečni živelj v celoti opomogel. V ribogojnicah v okviru ribiške družine vzgajajo samo potočne postrvi za repopulacijo v odprtih vodah, torej ne za komercialne namene.

Že avgusta takoj po poplavah je ribiška družina za letos prepovedala ribolov v svojih revirjih, tako kot po poplavah leta 1990. Sam meni, da bo tokrat potrebno še eno leto prepovedi. "Torej dve leti nobenega ribolova, potem pa, odvisno od dogajanja, počasi navzgor, najprej nekaj deset ali sto dovolilnic letno, ker ne smemo toliko poseči v naravo, da bi na kakršen koli način vplivali na ugodno stanje rib, tudi po koncesijski pogodbi je primarna naloga ribiške družine kot izvajalca ribiškega upravljanja ohranjanje ugodnega stanja rib ob zagotavljanju trajnostnega ribolova, in tega se moramo držati."

Kot je pojasnil, je zdaj cilj, da bodo poskušali zagotoviti čim več mladic, tako potočnih postrvi kot lipana, kmalu pa bodo začeli tudi projekt "Oživimo Savinjo, bodi boter svoji ribi". V sklopu tega bodo pozvali širši krog ljudi, tako podjetja kot posameznike, da prostovoljno darujejo minimalno simbolične zneske za vzgojo oziroma nakup novih mladic. Družina je letno v preteklih letih v povprečju izdala okoli 2500 ribiških dovolilnic, z ribiči pridejo še svojci in prijatelji, kar krepi različne vidike turizma v dolini in zagotavlja tudi delovna mesta pri ponudnikih nastanitev in gostincih. S tega vidika bodo prihodnja leta težja.

Ribiška družina je že v preteklih letih na stran dajala del sredstev, ki jih pridobivajo od prodaje ribiških dovolilnic, da bi v primeru izrednih razmer, kot so se lani potem žal res zgodile, lahko hitro odreagirali in se postavili na noge. "Če bi bila recimo samo neka povodenj, ki bi zmanjšala ribji živelj, to ne bi bila težava, lahko vzgojimo nove, imamo ribogojnice, zaloge, lahko pač to z določenimi prijemi, metodami potem ublažimo. Lani pa nam je dejansko zradiralo čisto vse, šli so vsa oprema, infrastruktura, ribiški dom, obe ribogojnici, dve praktični novi vozili. Savinja kot biotop je uničena." Njihov edini vir prihodka je tako ostala najemnina za gostinski lokal v njihovem ribiškem domu, ki so ga po poplavi prav tako v celoti sami obnovili z lastnimi sredstvi.

Kaj zdaj?

Faza intervencije je zaključena, zdaj se začenja faza sanacije, ki pa se še ni začela, čeprav so poletni meseci najboljši za to. Križnik ocenjuje, da samo urejanje vodotokov Savinje, ki poteka pod taktirko Direkcije za vode in koncesionarja Nivo Eko, z njihovega vidika v glavnem poteka zelo dobro, z vodarji kot tudi zdaj s cestnimi podjetji ter DRI na lokalni oziroma regionalni ravni odlično sodelujejo. "Že po povodnji nam je uspelo sklicati sestanek skupaj z njimi in smo predlagali, kakšne naj bodo te ureditve, da se čim bolj vklopijo v okolje, da ne dobimo gladkih betonskih zidov. V prvih mesecih je bilo sicer zaradi razumljivega hitenja zgrajenih kar nekaj takih zidov, zdaj je pa stanje veliko bolj pod nadzorom. Stremimo pa k temu, da naši predlogi nikakor ne smejo vplivati na zmanjšanje poplavne varnosti. Obstaja nekaj lepih primerov dobre prakse, da se da narediti zadeve očesu všečne in da lahko hkrati nudijo zavetje ribam in drugim vodnim ter obvodnim živalim in ne nazadnje tudi rastlinam, je pa na to treba misliti že v fazi načrtovanja. Je pa tako, da imajo vsake oči svojega malarja, organa, ki bi še v fazi gradnje svetoval, korigiral oziroma odločil, kaj je okoljsko in habitatno sprejemljivo in kaj ne, pa ni."

Lani kup blata, letos poln vrt

Ko se je popoldne prevešalo v večer, me je pot vodila še do Hriberškovih, ki živijo tik ob Savinji in imajo tam mizarsko delavnico. Lani avgusta je bila domačija Ivana Hriberška prepredena z blatom, hišo pa je pred povodnjijo rešil betonski zid, za katerega je povedal, da ga je pred leti zgradil na črno. "Smo se že leta jezili, da Marčinkov jez ni primeren in da te betonske konstrukcije niso primerne za ta odsek reke. In kaj se je zgodilo zdaj? Vanje se je zagozdilo drevje in ker voda ni imela dosti prostora v strugi, se je razlila na obe strani."

Zdaj je podoba okolice kot dan in noč: kjer je bil lani kup blata, se zdaj znova bohoti krasen vrt, betonskih konstrukcij ni več, breg ob hiši, ki ga je lani voda odnesla, znova stoji, v njem so zabetonirane skale, na drugi strani so breg znižali. A kot pravi Hriberšek, so dela potekala zelo počasi, brežino na levi strani, kjer so kmetijska zemljišča, pa bi bilo pametno znižati še bolj in tako preprečiti morebitno ponovno razlivanje Savinje na desni breg, kjer je naselje. "Z lopato mečejo denar proč, tako počasi in nelogično potekajo dela," sta do izvajalca Nivo Eko kritična oče in sin Franci.

Dodajata, da ne gre samo za njihovo hišo, temveč za celo naselje, zato bi bilo po njunem prepričanju treba pri jezu konstrukcijo speljati drugače. Po zagotovilih župana Ljubnega naj bi v petih letih na tem območju opravili celostno sanacijo. Po nekaterih scenarijih naj bi Marčinkov jez podrli in do cerkve poglobili strugo Savinje. "Kaj bodo pa res naredili, pa še ni jasno," je skeptičen Franci.

Voda je lani močno poškodovala stroje v delavnici Hriberškovih, nekaj časa ni bilo jasno, ali bodo elektroniko lahko rešili. Zdaj sin Franci pove, da so lani močno zavihali rokave, finančno jim je delno pomagala tudi država, k sreči so imeli tudi vse zavarovano in decembra jim je uspelo znova zagnati delo v delavnici. Povečini jim je uspelo popraviti tudi vse stroje, a ne v celoti. "En dan je vse v redu, drugi dan elektronika zašteka, ne moreš nič," pravi Franci, ki je kljub vsemu zadovoljen z narejenim v letu dni. "Res živimo na lepem, razgled je res neverjeten, edina težava je voda."

"Najbolj srečen sem, da lahko delam. Tako sem bil vzgojen, vsaka minuta, ko ne delam, se mi zdi izgubljena," pa je neutruden 72-letni Ivan, ko pokaže na poln vrt, ki ga je lani odnesla voda, potem pa so navozili več deset tovornjakov zemlje in z veliko dela je vrt letos že obrodil.

Pogled mi uide na desno. Tam je stala pritlična hiša, ki jo je lani voda preplavila. Zdaj je tam le zravnana zemlja. "Prejšnji teden so jo porušili," povesta Hriberškova, potem ko so kar nekaj časa čakali odločitev, kaj s hišo. Družina, ki je živela v njej, zdaj preureja staro hišo zraven, ki je, podobno kot druge hiše naokoli, malce dvignjena, zato voda stanovanjskih prostorov ni uničila v celoti, ko se je to zgodilo z novo pritlično.

V tistem se s ceste približata Jasmina in Franc Zagradišnik. Živita na Produ, predelu tik ob mostu, nekaj sto metrov višje od Zavirškovih, na ovinku Savinje, kot pojasnita. "A tam, kjer je bil lani tisti zeleni avto zarinjen v uto?" ju vprašam, ko se spomnim na prizor, ob katerem sem lani onemela. Pritličje njune hiše je bilo v celoti uničeno, k sreči sta imela hišo zavarovano in sta se potem kmalu lotila obnove, vendar tehtata, v kolikšni meri.

Najprej je bilo namreč rečeno, da bo njuna hiša ostala, po zadnjih informacijah pa ni več jasno, ali bo res tako. To sta izvedela iz časopisa. In to ju najbolj moti: da ni transparentnega obveščanja z občine, temveč glavnino informacij izvedo iz medijev. "Nihče ni prišel pogledat med ljudi, ne župan ne direktor občinske uprave. Četudi nimajo odgovorov, kako in kaj, pa bi bil obisk pomemben s človeškega, empatičnega vidika. Da jim daš upanje, jim dvigneš moralo," je razočaran Franc. "Zavedamo, da je vse skupaj zelo komplicirano, da ni enostavno. A imeli smo poplave že leta 1990 in v 30 letih se ni zgodilo oz. spremenilo nič, in to je zelo narobe. Če bi strugo v teh desetletjih vzdrževali, bi bila škoda veliko manjša," doda Jasmina.

Kot večkrat omenjeno, so pogledi na reševanje razmer različni. "Nič nimamo proti ribam, a prioritete morajo biti, zaščita premoženja in ljudi je osnova," sta zakonca Zagradišnik kritična do ribičev. "Nas eno leto ni nihče pogledal, zdaj bomo pa najprej poskrbeli za ribe?! To ne bo šlo." Kot sosedovi tudi onadva menita, da bi lahko dela v strugi in ob njej potekala hitreje in učinkoviteje, jesen se hitro bliža in z njo strah pred novimi možnimi obilnimi padavinami.

Ob vračanju proti avtocesti je bilo na cesti znova veliko tujih registracij, lanske plakate, na katerih so se domačini zahvaljevali gasilcem in prostovoljcem, so zamenjali plakati z vabili na Flosarski bal, Hmeljado in druge prireditve, ki bodo v teh koncih v prihodnjih dneh in tednih. Razmere so v enem letu popolnoma drugačne, veliko dela je bilo opravljenega, dejstvo pa je, da si vsi želijo hitrejših postopkov za obnovo, prizadeti si želijo jasnih odgovorov, kaj jih čaka, zato je razumljivo, da so občutki mešani.