"Nepalci imajo še vedno nasmeh na obrazu, 90 odstotkov ljudi je nasmejanih," je ob vrnitvi iz Nepala povedala prostovoljka, slovenska zdravnica Anda Perdan, ki je štiri tedne pomagala v dveh zasilnih bolnišnicah na prizadetih območjih. Čeprav sta rušilna potresa ponekod z zemljo zravnala cele vasi, Nepalci ostajajo optimistični, nam pove zdravnica. Življenje se dva meseca po rušilnih potresih, ob katerih je umrlo 8.000 ljudi, 22.000 pa je bilo ranjenih, počasi vrača v ustaljene tirnice. Potresa sta uničila tudi pol milijona domov in ljudje se ukvarjajo predvsem z obnovo porušenih hiš. Kot nam pove Anda Perdan, je solidarnost med Nepalci izjemna: "Veliko si pomagajo sami, delajo drug drugemu, si pomagajo, sosed sosedu, pa tudi tisti del Nepala, ki ni bil prizadet, pomaga." A hkrati dodaja, da bodo še nekaj časa potrebovali tudi pomoč iz tujine, tu pa ne gre samo za denar, poudarja zdravnica, ampak mora biti pomoč premišljena, da bodo na prizadetih območjih res dobili tisto, kar najbolj potrebujejo.

Kako težko je bilo priti v Nepal in v katerih krajih ste pomagali?
Ja, uradno res ni bilo mogoče priti, tudi če bi, recimo, dobila dovoljenje od ministrstva za zdravje. Ampak uspelo mi je prek prijateljev oziroma znancev. In sicer nekdanji predsednik nepalske planinske zveze je odgovoril na moje elektronsko sporočilo in tako je tudi pomagal, da sem dobila delovno mesto, kjer sem delala. Želela sem ven iz Katmanduja, ker ima Katmandu dosti zdravnikov, dosti zdravstvenih delavcev. Podeželje pa potrebuje, to je podobno kot povsod, podeželje je vedno bolj problem. In delala sem na dveh mestih. Aja, še to lahko povem, da nisem imela nobenega problema na letališču, vizum sem dobila brez problema kot turistka. Delat sem pa šla potem v Čarikot, to je v pokrajini Dolaka, kjer je bil epicenter drugega potresa. Tam sem delala v zasebni bolnišnici, bolnišnici, ki je zdaj pod šotori in na glavni ulici. Delala sem v prevezovalnici, saj če nimaš uradnega papirja, ne moreš predpisovati receptov. Potem sem delala pa še v Trišuliju, v kampu, ki so ga organizirali Katarci takoj po prvem potresu in ker so tudi oni donirali vsa zdravila, ves material. Tam sem pa lahko s pomočjo sestre, ki mi je prevajala, delala ambulanto. Imela sem paciente, predvsem veliko žensk in otrok. Mogoče zato, ker sem bila ženska zdravnica, druga dva kolega iz Indije sta bila moška, in ženske gredo raje k ženski. Imam dve izkušnji, različni, ampak bogati.

Kako je bilo delati v tej prvi bolnišnici v Čarikotu? Rekli ste, da je bila ob glavni cesti ...
Zgradba te bolnišnice ni varna, tudi se ne bodo mogli spet vseliti. Prve dni so delali dobesedno na cesti. Neki novinar mi je pokazal slike. Zdaj je ta bolnišnica pod šotori, dva šotora so darovali Kitajci, v enem je ambulanta za zdravnika, ki dela s pacienti, v drugem pa lekarna. Potem je pa malo večji šotor za poroke, v njem je bolnišnica oziroma postelje za paciente in kotiček za prevezovalnico. Prav prevezovalnico sem prevzela jaz. Ob vhodu je pa tudi miza, kjer se pacienti vpisujejo, in ker je to zasebna bolnišnica, plačujejo. Moram pa povedati, da sem jaz delala voluntersko, in prevez, dokler sem jaz delala, niso zaračunavali, ker sem prinesla kar nekaj materiala. Nekaj svojega, nekaj mi ga je dala Tosama, da je bilo vsaj to v tistem času zastonj.

Prej ste omenili, da te imeli tudi kar nekaj težav s prahom?
To je bilo dobesedno na ulici in tla so bila asfaltirana. Tam je že sicer precej bolj vetrovno, ker je to mestece na grebenu. Prahu je bilo precej, tako da so pacienti večkrat imeli tudi maske ali pa so se pokrili z odejo. Tudi jaz sem na trenutke težko delala, ker sem vedela, da tista oprijemalka, s katero naj bi sterilno gazo jemala iz bobnov, že dolgo ni več sterilna, ker je bilo toliko prahu. Prah je bil problem. Zdaj proti koncu, ko je začelo deževati in so bili že nalivi, pa je bil problem dež, voda, ker šotor ni dolgo zdržal in tudi pod posteljami je dobesedno lila voda, ker je bilo tu še malo klanca. Tako da je bilo zelo pestro in zanimivo.

Kako pa je bilo v drugi bolnišnici, kjer ste delali?
To, kar so Katarci organizirali takoj po prvem potresu, je bil zelo lep poljski kamp, ni bila bolnišnica, ampak kamp z ambulantami in z lekarno, potem s šotori za osebje in pa imajo tudi šotor, ki je samo za nujne primere. To so kakovostni šotori. Ko sem bila tam, pa ni bilo okoli šotorov še skopanih teh kanalov, pa sem si rekla: Ne bom se vtikala, jaz sem tukaj samo za nekaj dni. Pozneje sem izvedela, da so imeli v šotorih poplave. V enem šotoru so imeli ogromno škatel in so me prosili, da bi jih pregledala. Z nepalsko sestro sva potem dan in pol delali, v teh škatlah je bilo ogromno materiala. Nekaj je bilo zdravil, večinoma je šlo pa za sanitetni material, ki smo ga lahko uporabili v tem kampu. Sicer je bilo pa ogromno materiala, ki je za operacijske sobe, in razne sonde. Ali pa če samo povem, da je bilo 25 kartonastih škatel, s po 50 vrečkami za zbiranje urina za tiste paciente, ki imajo kateter. Tega v tem kraju ne bodo potrebovali leta in leta in je škoda. In smo potem res prosili, prosili sva s sestro, da bi to razdelili v državne bolnišnice v Katmanduju. Ta postopek še vedno poteka. Nauk tega je, da ni dovolj, da ti samo rečeš: Toliko milijonov sem dal za pomoč. Treba je razmisliti, kam pošiljaš, v kakšen namen in na podlagi tega razmisleka zbrati material in tudi količino. Po drugi strani sem pa v tej prvi bolnišnici videla, ker je to zasebna bolnišnica, od države pomoči niso dobili, ampak so dobili od posameznikov, od nepalskih študentov medicine, ki študirajo v Indiji ali pa v Avstraliji. Je bilo pa žal tudi kar nekaj materiala z dolgo pretečenim rokom, na primer tudi od leta 2005. To je pa spet druga skrajnost.

Ker ste prišli kar nekaj časa po obeh potresih, ste verjetno ljudem pomagali pri vsakdanjih boleznih in težavah, niste več zdravili ljudi, poškodovanih v potresu?
To so bili že tekoči problemi, in reči moram, da sem imela ob prihodu prve dni malo krize. Delala sem v prevezovalnici, kolega je imel bistveno več dela s pacienti. Potem sem pa rekla: Glej, Anda, čakaj, saj ni samo medicina, saj so tudi stiki, pogovori, tudi to je bilo kar nekaj. Vsak te je tudi vprašal, od kod si. Jaz sem zelo poudarjala Slovenijo, ker sem se čutila, da zastopam Slovenijo. In Sarmila, ki mi je bila dodeljena za pomoč pri prevajanju in ker dela delno še na radiu, mi je bila res v veliko pomoč. Imela sem veliko stika z ljudmi.

Verjetno pa bodo Nepalci še kar nekaj časa potrebovali pomoč?
Nepalci bodo še potrebovali pomoč. Moram povedati, da delajo, da ne sedijo in čakajo križemrok, da bo samo pomoč prišla. Še vedno so predeli, kjer bodo potrebovali tudi pomoč s hrano, čeprav je zdaj tega nekoliko manj, bodo pa vsekakor potrebovali pomoč za zasilna bivališča, streho nad glavo. Veliko si pomagajo sami, delajo drug drugemu, si pomagajo, sosed sosedu, pa tudi tisti del Nepala, ki ni bil prizadet, pomaga. Ampak ampak ravno tako bodo pa še potrebovali pomoč od zunaj.

Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin? Katera je bila morda tista najbolj prijetna izkušnja?
Že kmalu po prihodu sem doživela s Sarmilo, Nepalko, ki mi je veliko pomagala tudi s prevajanjem, prijetno izkušnjo. Ko sva šli obiskat neko državno bolnišnico oziroma zdravstveni dom, je policija na mestu za pristajanje helikopterjev pripravila prireditev za otroke. Prišli so tako odrasli kot otroci, naslov pa je bil v nepalščini in angleščini "Glasba zdravi". Priznam, bila sem zelo pozitivno presenečena, ker vemo, da glasba res zdravi. In potem sva s Sarmilo ostali na tej prireditvi, ki je trajala krepko čez dve uri. Policisti so igrali v živo, to moram povedati. Organizirano je bilo iz Katmanduja, ker ima policija svojo glasbeno šolo. Sami so peli, sami so igrali, plesali, povabili otroke, pripravili so jim skeč s klovnom, potem še eno tako kratko igrico, delili na koncu kekse pa vodo, vabili otroke, da so prišli plesat. In otroci so se vse bolj odzivali, na začetku sicer bolj plašno, potem pa vedno več. Vmes pa so jih tudi nagovarjali, da je treba naprej z optimizmom. In prav ta glavni vodja programa je rekel: "Jaz sem tudi ostal brez hiše, moja družina je brez hiše, ampak gremo naprej!" In tega optimizma lahko rečem, da sem veliko doživela in da sem začutila. Nepalci imajo še vedno nasmeh na obrazu, 90 odstotkov ljudi je nasmejanih, ampak to pristno.

V Nepalu ste zdaj pomagali štiri tedne, se želite še vrniti?
Želja je. Malo je omejitev z dopustom, tako da je letos zelo vprašljivo, pomoje letos ni možno. Ampak pomoč bodo še potrebovali. Ljudje smo tako narejeni, da ko se nekaj zgodi, ko je tista novica takoj ob nesreči, takrat se zelo odzovemo, potem pa z zamikom ta želja po pomoči ni več tako intenzivna. Ampak oni bodo pomoč še potrebovali, tudi zdravstveno, tudi na podeželju, tako da jaz se bom še vrnila.