bolj potrebni.

Par, ki je v Nepal odpotoval januarja, poleg raziskave pa sta snemala tudi film, je načrtoval obisk v državi pet mesecev, smrtonosni potres pa sta preživela mesec dni pred načrtovanim odhodom.

V močnem potresu z magnitudo 7,9, katerega žarišče je bilo med prestolnico Katmandu in Pokaro, je umrlo več kot 4.100 ljudi, število pa še vedno raste. Kako in kje sta potres preživela Slovenca in kaj ju čaka zdaj, pa v spodnjem krajšem pogovoru.

Vidva živita v Katmanduju, ki od žarišča potresa ni daleč. Kako dolgo je trajalo tresenje tal? Kako je zdaj s popotresnimi sunki?
Potres v soboto je trajal več kot minuto. Sledilo je več kar močnih popotresnih sunkov, ki še do danes niso popolnoma prenehali. Ponavljajoči se sunki sprožajo domneve, da se potres lahko ponovi, zato krožijo govorice o ponovnem še močnejšem potresu.

Kakšne so razmere v mestu zdaj, koliko žrtev je potres zahteval na tem območju, koliko je porušenega?
Položaj se počasi umirja, ljudje se vračajo v domove, ki niso utrpeli škode, vendar jih mnogo ostaja na prostem bodisi zaradi strahu pred novimi sunki bodisi zaradi porušenih in poškodovanih stavb. Škoda je največja v starejših delih mesta, najbolj v okolici templjev in starih zgoščenih ulicah. V teh delih reševanje poteka počasi, ker reševalne ekipe težko dostopajo do terena. V nekaterih novejših delih pa škoda ni tako velika. Število žrtev raste tudi v prestolnici, a najhuje je na podeželju, saj poročajo o polnih avtobusih ranjenih, ki prihajajo po pomoč v mesto, veliko pa jih ostaja v vaseh brez prave pomoči.

Kakšen je bil odziv oblasti po potresu, kako potekajo reševalne akcije zdaj? Ocenjujeta, da so učinkoviti?
Nekaj nujnih reševalnih akcij se je že izvedlo, vendar po najinih informacijah do glavnih žarišč pomoč prihaja zelo počasi. Problem nastaja predvsem zaradi težko dostopnega območja, slabega vremena ter plazov, ki so dodatno onemogočili transportne poti. Težko je oceniti delo reševalcev, ki dajejo vse od sebe, vendar pa vsekakor nastajajo težave pri koordinaciji reševalnih akcij in nove mednarodne pomoči ter prostovoljcev.

Kako je s preskrbo s hrano in vodo? Kako prestajata te popotresne dneve, ko je stanje verjetno zelo kaotično?
V mestu primanjkuje vode, hrane in zdravstvenih sredstev. Najhuje je v bolnišnicah, ki ne morejo oskrbovati vseh ranjenih, zato oskrbovanje poteka tudi na ulicah. To v kombinaciji s pomanjkanjem vode, sanitarnih pripomočkov in druge potrebne opreme povzroča nevarnost izbruha epidemij. Od potresa naprej je tudi prekinjena električna povezava v večini mesta, telefonska omrežja pa delujejo le občasno.

Zaradi varnosti ostajava v neprizadetem delu mesta, z nekaj zaloge hrane in vode. V bližini je že odprtih nekaj trgovinic, ki obratujejo nekaj ur na dan. Prvi dan sva se izogibala množicam in visokim stavbam, zdaj pa meniva, da nisva več v nevarnosti, zato se pridružujeva skupinam prostovoljcev, ki se samoorganizirajo v bližini.

Potres je povzročil znatno gmotno škodo, kako ljudje gledajo na prihodnost, so že kakšni načrti popotresne obnove?
Ljudje so veseli, da so živi. Govora o obnovi še ni, saj je velik del države še v neposredni nevarnosti. Država je sicer že zagotovila nekaj sredstev za obnovo, a glede na znesek to za dejansko popravilo škode ne pomeni popolnoma nič. Veliko škode je nepopravljive, čas in konkretne ocene stanja pa bodo pokazale, kako je stvar sploh rešljiva. Zagotovo bo šlo za zelo dolgotrajen proces.

Sta mogoče v stiku s kakšnimi Slovenci v Nepalu?
V stiku sva z dvema Slovencema, ki se nahajata v okolici Pokhare. Stik sva vzpostavila tudi z ambasado v New Delhiju, kamor sva sporočila, da se lahko Slovenci v Nepalu obrnejo tudi na naju. Če kdo prihaja v Katmandu, zna biti stanje namreč kar kaotično.

Ali si po vaših opažanjih tuji državljani prizadevajo za čimprejšnji odhod ali želijo nadaljevati avanturo ali celo ponuditi pomoč domačinom?
Ker živiva v delu mesta, kjer ni veliko tujcev, z njimi nimava veliko stika. Veliko ljudi na splošno pomaga, kolikor lahko, vendar primanjkuje strokovne pomoči, predvsem zdravstvenega osebja. Slišala sva o posameznikih, ki nadaljujejo treking, in tudi o posameznikih, ki so se pogumno podali pomagat na podeželje. Upava le, da bo prevladala kolektivna organizirana akcija pred manjšimi individualnimi podvigi.

Kako hitro sta lahko sporočila domačim, da sta v redu, verjetno vama je bila to prva skrb v soboto?
Domov sva sporočila nekaj ur po potresu, takoj ko je omrežje to dovoljevalo. Nisva želela, da svojci o potresu izvejo iz medijev. Zadnja dva dni je bilo javljanje domov prioriteta, saj je bilo stanje precej nestabilno.