"Najpomembnejše je, da se nista opravičila ne predsednik države ne premier. Ta dva človeka simbolizirata narod," je ob 29. obletnici izbrisa v Sloveniji opozorila dr. Jovana Mihajlović z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU v Ljubljani.

Ključno je bilo, ko je nekdanja notranja ministrica Katarina Kresal zahtevala notranjo preiskavo na MNZ-ju, ki je ugotovila, koliko je v resnici izbrisanih. Za izbris sta se opravičila Milan Brglez in Pavel Gantar. Poleg opravičila samega je pomembno tudi, kaj opravičilo vsebuje, je še dejala politologinja, ki se s političnimi vprašanji ukvarja s perspektive kulturologije.

Področje raziskav dr. Jovane Mihajlović Trbovc so politike preteklosti in javnega spominjanja na zločine ob razpadu nekdanje Jugoslavije in iz druge svetovne vojne. Posebej se osredinja na vpliv Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ) na države nekdanje Jugoslavije ter na reproduciranje zgodovinskih narativov v učbenikih. V oddaji NaGlas! je odgovarjala na vprašanja o opravičilih držav in posameznih javnih ustanov na območju nekdanje Jugoslavije zaradi zločinov, nacionalizma, sovraštva oziroma spornih dejanj na začetku 90. let. Oddaja NaGlas! se začne ob 12. 35 na TV SLO1.

Smrt Mire Furlan je vzbudila izjemna čustva po vsej nekdanji Jugoslaviji. Nekaj dni po smrti hrvaške, jugoslovanske in ameriške filmske in gledališke igralke v Los Angelesu so ji someščani izkazovali spoštovanje tako, da so pred njeno nekdanje domovanje v Zagrebu prinašali sveče in cvetje. Od kod naenkrat ta ljubezen in krokodilje solze okolja, ki je vrhunsko in večkrat nagrajeno igralko hrvaškega rodu pred 30 leti zavrglo zaradi ljubezni s Srbom? Na Hrvaškem zanjo žalujejo tudi tisti, ki so jo v resnici leta 1991 izgnali s sovražnim govorom, grožnjami s smrtjo, preluknjanimi pnevmatikami na njenem avtomobilu. Kakšen pojav je to, za kaj gre?
Po mojem je to nekakšna miselna inercija, po kateri se je trenutno primerno, priljubljeno spominjati Mire Furlan iz dveh razlogov. Prvi je ta, da medijem in ljudem, ki zdaj javno obujajo spomine nanjo, to prinaša svojevrstno pozornost javnosti, to je t. i. "vaba za klike" na spletnih straneh. Gre za medije, podobne tistim, ki so pred 30 leti objavljali vulgarne izjave in jo pregnali iz Zagreba.
Mira Furlan si zasluži pozornost. Bila je izjemna umetnica, zato se mi zdi prav, da mediji ob njeni smrti toliko pišejo o njej. Pri tem pa je sporno, da jo zdaj razglašajo za veliko jugoslovansko igralko. Prav tako se govori o veliki jugoslovanski kinematografiji, ljudje se seveda želijo spominjati vsega lepega in uspešnega iz časov skupnega življenja. Najpomembnejše v zgodbi o Miri Furlan pa je, zakaj ni smela več biti velika jugoslovanska igralka.

Tako je. Leta 1991 je Mira Furlan v Beogradu nastopila v protivojni predstavi Gledališke iluzije v JDP-ju in na festivalu Bitef, to pa je bil povod, da so jo v matični hiši, Hrvaškem narodnem gledališču, odpustili. Zdaj so se opravičili. Ravnatelj Hrvaškega narodnega gledališča Ivica Buljan čuti moralno odgovornost zaradi odpovedi Miri Furlan iz formalnih razlogov, medtem ko so bili pravi razlogi, kot priznava, očitno politični. Je to pot do iskrenega opravičila? Kakšno mora biti opravičilo, da bi upravičilo svoj namen?
Ko govorimo o kolektivnih zločinih in kolektivni odgovornosti zanje, ima taka vrsta javnega opravičila dvoje občinstev. Eno so žrtve, drugo pa so tisti, ki se jim opravičujemo. Opravičilo mora vsebovati iskreno empatijo in govoriti o tem, za kaj se opravičujemo. Reči samo, da se opravičujemo za zločine, ki smo jih zagrešili drug proti drugemu, ne zadostuje. Po mojem mnenju je ključno, da navedemo zločine in imenujemo storilce ter tako pokažemo spoštovanje do žrtev.

Drugo občinstvo, ki mora slišati opravičilo, pa je domače. Ta vrsta opravičila mora tudi sporočati, da obsojamo politiko in ideologijo, ki sta pripeljali do linčanja ljudi, kot je bila Mira Furlan, ter do vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu.

Kako pa je z opravičili v državah nekdanje Jugoslavije?
Po letu 2000 smo bili priče manjšemu valu opravičil. Drug drugemu so se opravičevali predstavniki držav, vendar nevtralno, protokolarno, brez prevzemanja odgovornosti. Vojna je bila predstavljena kot nekakšna nesreča.

Naravna nesreča.
... Ki je padla z neba in nas prizadela. Nobeno opravičilo ni obsodilo nacionalistične ideologije ali sovraštva do drugega naroda. Vsa so v resnici po tihem podpirala podobo, da je narod najpomembnejši. Očitno je bilo, da so bila tudi opravičila, izrečena v imenu ljudstva, v luči njegove evropske prihodnosti, saj so bila namenjena predvsem Bruslju in manj domačemu občinstvu.

Kako pa je z opravičili v Sloveniji?
Po mojem mnenju je ključno opravičilo, ko govorimo o 90. letih, drugih zgodovinskih obdobij zdaj ne bom omenjala. V Sloveniji je boleča zlasti zgodba o izbrisanih, zaradi katere bi se bilo treba ne samo opravičiti, ampak bi morala postati tudi ključni del zgodbe o osamosvajanju Slovenije. Zdi se, da sta ti dve zgodbi ločeni. Ob obletnici izbrisa mediji morda govorijo o izbrisanih, seveda vsak po svoje, le redko slišimo izjave političnih predstavnikov. Ob drugih datumih, pomembnih za slovensko neodvisnost, pa nam prikazujejo idilično podobo, kot da je bilo to brezmadežno spočetje naroda.

Brez omembe temnih strani preteklosti.
Po mojem mnenju je treba pozdraviti tudi to, kdaj so bila izrečena opravičila izbrisanim. Ključno je bilo, ko je tedanja ministrica Katarina Kresal zahtevala notranjo preiskavo na MNZ-ju. Ta je ugotovila, koliko je v resnici izbrisanih.

Še nekateri nižji funkcionarji so se opravičili, Milan Brglez, Pavel Gantar …
Opravičila sta se še dva politika, predsednika državnega zbora. Oba sta to storila ob obletnici ali ob drugih dogodkih, povezanih z izbrisanimi. Najpomembnejše pa je, da se nista opravičila ne predsednik države ne premier. Taka opravičila imajo v teoriji in praksi največjo simbolno vrednost. Ta dva človeka simbolizirata narod. Poleg opravičila je zelo pomembno, kaj vsebuje.

Gledališko predstavo o izbrisanih v Sloveniji je režiral hrvaški režiser Oliver Frljić. Predstava v Prešernovem gledališču je bila po številu izbrisanih poimenovana 25.671. Tudi njihova direktorica Mirjam Drnovšček je ob nastanku predstave, leta 2015, opozorila, da izbrisane boli predvsem to, da v vseh teh letih niso dobili iskrenega opravičila. Zakaj je iskrenost tako pomembna in zakaj potrebujemo toliko časa za iskreno opravičilo?
Zato ker iskren odnos do tega pomeni, da ste res razumeli bistvo problema in da res posredujete empatično sporočilo, s tem pa tudi spreminjate nekatere vrednote politične kulture. Proces bo dolg, ker še močno romantiziramo narode in tako organiziramo narodov spomin.

Vrniva se k prisilnemu izgnanstvu Mire Furlan. Prejela je številne nagrade, nastopila v mnogih glavnih vlogah, a je kljub temu morala vse to pustiti za seboj in začeti znova v ZDA. Odšla je v popolnoma novo okolje z novim jezikom. Začela je kot natakarica. Kaj je to pomenilo za igralko in ne samo zanjo?

Začeti iz nič je gotovo prelomnica v življenju vsakega izseljenca, to dobro veva tudi medve. Mira Furlan pa je rekla, da je hvaležna za to izkušnjo, ker se je lahko vrnila in se začela spraševati, kdo je, s čim bi se rada ukvarjala in zakaj. Vsa njena jugoslovanska kariera je z odhodom izgubila pomen. Ni zapustila Zagreba zaradi hrvaškega nacionalizma oziroma ni ostala v Beogradu zaradi srbskega nacionalizma, temveč je odšla zaradi nacionalizma na splošno. Mislim, da jo je ta proces izoblikoval, zaradi njega je razmišljala, kaj je bistvo ukvarjanja z javnim poklicem. Njena zgodba zato ni posebna …

Temveč je univerzalna. Tudi Uliks Fehmiu in Snežana Bogdanović sta zaradi podobnih razlogov in linča v Beogradu, ker sta albansko-srbski par, morala oditi v ZDA.
Podobna usoda je doletela Radeta Šerbedžijo, prav tako velikega jugoslovanskega igralca, in njegovo ženo, Lenko Udovički iz Srbije. Ti ljudje so obogatili svetovno kinematografijo oziroma gledališče s svojim pregnanstvom. Tragično pa je, da tega niso sami izbrali. Leta 1991 niso mogli odločati o svojem življenju in v danem trenutku so lahko naredili največ. Mislim, da moramo govoriti o tem, zakaj tistega, kar so želeli dati svetu in kar so mu lahko dali, leta 1991 niso mogli storiti iz Beograda in Zagreba.