Od Gorice je bilo tako odtrgano njeno skoraj celotno naravno zaledje, Soška in Vipavska dolina, del goriškega Krasa, Brda, Trnovski gozd in Banjščice. Ker je severna Primorska ostala brez upravnega, gospodarskega in kulturnega centra, se je kmalu porodila zamisel o gradnji Nove Gorice.

Urbanistični načrt, po katerem se je gradilo mesto, je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar, a njegov načrt zaradi različnih pogledov na podobo mesta, nikoli ni v celoti zaživel. Od prvotne parkovne zasnove je ostalo okoli dvesto vrst domačih in eksotičnih dreves ter grmov.

Prva dela leta 1947
Prve skupine delavcev so začele graditi jeseni leta 1947. Najprej so zgradili pomožno obhodno cesto med Solkanom in Šempetrom, obnovili železniške postaje in proge. Temeljni kamen za gradnjo je bil postavljen 13. julija 1948. Pri gradnji so pomembno vlogo odigrale mladinske delovne brigade. Do leta 1950 je bilo tako s pomočjo še drugih gradbenih podjetji zgrajenih pet stanovanjskih blokov, v sklepni fazi so bili še štirje, v mestu pa je tedaj prebivalo okoli 700 ljudi.

V začetku 50. let so republiška sredstva usahnila, zato je razvoj slonel na goriškem gospodarstvu. Leta 1952 je bil ustanovljen Goriški muzej, leta 1965 pa Zdravstveni dom. Leta 1975 je bila dokončno določena meja med takratno Jugoslavijo in Italijo, posledica pa je bila gradnja mejnega prehoda v Vrtojbi in sabotinske ceste, ki je povezovala Brda z Novo Gorico. K razvoju mesta je pripomogla tudi družba HIT, ki se je iz majhnega gostinskega obrata razvila v zabaviščno-igralniški center.

A. M.