Razmere v svetu so vse slabše, tudi vojnih žarišč je vse več, človekove pravice pa so se tudi tokrat znašle med tem, kar skušajo razsojati in določati številne mednarodne ustanove, in tem, kar so države sploh pripravljene upoštevati. Je sploh še mogoče doseči neko zadovoljivo raven spoštovanja tako človekovih pravic kot tudi omenjenih odločitev? Ob dnevu človekovih pravic, s katerim zaznamujemo sprejetje Splošne deklaracije človekovih pravic leta 1948, je bila sogovornica v oddaji Ob osmih profesorica človekovih pravic in mednarodnega prava na Univerzitetnem kolidžu v Londonu, doktorica Veronika Fikfak.

Veronika Fikfak, ki predava tudi v centru odličnosti na univerzi v Københavnu, ostaja optimistka, saj pravi, da v zadnjih letih ob vseh strahotah, ki se dogajajo, vidimo tudi neverjetno mobilizacijo aktivistov in odvetnikov, torej ljudi, ki se ukvarjajo s področjem človekovih pravic. To pomeni, da imajo tudi nove generacije posebno željo, da se nekaj spremeni, da se zavarujejo človekove pravice. Vprašanje pa ostaja, v kolikšni meri se ta optimizem prenaša na odločitve posameznih držav in odločevalce. Veronika Fikfak opozarja tudi na problematiko ravnanja držav, saj te skrbijo predvsem za svoje interese.

Žrtve konfliktov obravnavamo različno

Na svetu je kar nekaj kriznih žarišč, eno od najhujših je od oktobra lani v Gazi. Žrtve preštevamo že skoraj samodejno, opazujemo pa tudi popolnoma neuspešne pozive Združenih narodov in nespoštovanje odločitev mednarodnega kazenskega sodišča. "Pri nas se zdaj veliko govori o razliki pri tem, kako obravnavamo žrtve posameznih konfliktov, torej kako govorimo o žrtvah v Gazi ali pa v Ukrajini, ali pa če pogledamo Sirijo, kjer se je nekoč govorilo tudi o uporabi kemičnega orožja. Tudi pri vojni na območju nekdanje Jugoslavije je bilo tako. Gre za refleksijo, ki bi jo morali opraviti na mednarodni ravni in se vprašati, zakaj se državam dovoljuje takšna diskriminacija. Ko so bili ustanovljeni Združeni narodi, ko je bil postavljen celoten sistem mednarodnega prava, je dogajanje na neki način narekoval Zahod, zdaj pa varnostni svet ni funkcionalen, saj to ali ono odločitev vedno z vetom ustavi katera od velikih držav. Zgodila se je popolna blokada in vse, kar nam ostane, je to, da gremo pred sodišča," pravi Veronika Fikfak. "Sodišča pa nimajo neke vojske ali policije, ki bi te odločitve, če bi bilo treba, uveljavila tudi s silo. To pomeni, da zdaj gledamo in čakamo, kdaj se bo neka država odločila upoštevati neko odločitev sodišča, ki je seveda obvezujoča. Tu se dejansko vidijo pomanjkljivosti mednarodnega prava. Gre za neki dogovor med državami." Pri opazovanju konfliktov, zlasti zadnjega v Siriji, profesorica mednarodnega prava meni, da ostaja nekaj upanja za miren prenos oblasti in za to, da se država ne bo znova znašla v primežu državljanske vojne.

Ko gre za ESČP, je Slovenija zelo dobra

V Sloveniji se je v zadnjem obdobju pojavilo več opozoril, kako slabo nam kaže na področju človekovih pravic, te trditve pa je podkrepila zlasti statistika pritožb iz Slovenije na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Proti državi je bilo lani na ESČP vloženih kar 978 pritožb, trikrat več kot leto pred tem, ko jih je bilo 287, s tem pa se je Slovenija znašla na prvem mestu po številu vloženih pritožb na število prebivalcev. Po drugi strani je sodišče v 30 letih od več kot 10.000 vloženih pritožb do leta 2023 kršitve ugotovilo v manj kot 4 odstotkih pritožb. Veronika Fikfak, ki je okviru enega od svojih raziskovalnih projektov kot poseben primer obravnavala prav Slovenijo, pravi, da je naša država pri upoštevanju sprejetih odločb ESČP zelo dobra, zlasti med vzhodnoevropskimi državami.

Tudi ko gre za primer izbrisanih, se o njem v Strasbourgu tako rekoč ne govori več, saj je Slovenija sprejela določeno zakonodajo in pripravila odškodninsko shemo ter zgodbo na neki način končala. Kaj se dogaja doma, je druga zgodba, in ta do Strasbourga zdaj ne pride več. Kako pa je pri nas s spoštovanjem vseh ustanov? Zadnje dni se veliko govori o varuhu človekovih pravic, politično nespoštovanje pa so doživeli tudi Računsko in ustavno sodišče ter protikorupcijska komisija.

"Ne gre zgolj za težave varuha ali pa, kot smo govorili prej, za težave mednarodnega kazenskega sodišča. Gre za problem države oziroma vladnih in državnih organov. Če se torej politika odloči, da neke odločitve ne bo spoštovala, mislim, da to več pove o sami vladi oziroma državi. Gre za sistemski problem. Na mednarodnem prizorišču vidimo, da se mednarodne ustanove povsem ignorirajo. To močno vpliva na njihovo avtoriteto," pravi doktorica Veronika Fikfak. Po njenem mnenju se moramo vprašati tudi, kakšen bo dolgoročni vpliv teh ustanov in kaj se bo dogajalo, če se bodo tudi države same srečale s podobnimi težavami.

Celotnemu pogovoru prisluhnite v novi epizodi oddaje Ob osmih.