Seznam političnih zapornikov na Golem otoku je po navedbah časopisa pripravila nekdanja jugoslovanska varnostna služba Udba. Objavljeni dokumenti so iz hrvaškega državnega arhiva, vsebujejo pa imena taboriščnikov, datum prijetja, trajanje kazni in datum izpustitve. Stalna prebivališča in narodnost vsakega so označili z administrativnimi številkami.

Odločitev za zapor oziroma taborišče na Golem otoku so sprejeli Josip Broz - Tito, Edvard Kardelj, Aleksandar Ranković in Milovan Đilas. Otok je bil namreč popolnoma kamnit, neobljuden, oddaljen od naseljenih področij, okoli njega pa so bili močni morski tokovi, zato je bil pobeg zelo otežen.

Informbirojevski spor in množično zapiranje
Zaprtim so oblasti takrat očitale privrženost nekdanjemu sovjetskemu voditelju Stalinu in njegovi komunistični internacionali. Takrat se je namreč razplamtel spor med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, ki je eno najbolj dramatičnih obdobij v zgodovini nekdanje skupnosti jugoslovanskih narodov. Po podatkih časopisa je oblast registrirala približno 55.000 ljudi, ki naj bi izrazili naklonjenost Stalinu, približno 16.000 pa jih je zaradi tega končalo v zaporih.

Novi Plamen navaja, da so bili zaporniki na Golem otoku iz vseh jugoslovanskih republik, največ pa Srbov (44 odstotkov), Črnogorcev (21,5 odstotka) in Hrvatov (16 odstotkov). Kot najbolj izpostavljenega Slovenca omenja zgolj "šefa agitpropa CK KP Slovenije" Borisa Ziherla. Po nekaterih neuradnih slovenskih virih je bilo med 16.000 interniranimi na otoku približno 600 Slovencev.

"V celoti je, po tem seznamu, v vseh taboriščih za informbirojevce na različne načine (umori, samomori, naravna smrt) umrlo 413 ljudi. Številka o približno 16.000 taboriščnikih se v znanstveni literaturi omenja že dolgo, a so jo imeli za režimsko apologijo okrutne kampanje proti prijetim pripadnikom prosovjetske opozicije," navaja časopis.

Najprej tu zapirali civiliste
V tem taborišču na otočku v Velebitskem kanalu nedaleč otoka Raba, ki ga je sicer med prvo svetovno vojno uporabljala že Avstro-Ogrska za ruske vojne ujetnike, so bili v Jugoslaviji zaprti večinoma civilisti, medtem ko so nekdanje vojake, ki so jih obsodili kot sovražnike zaradi povzdigovanja sovjetskega komunizma, od leta 1949 do leta 1954 zapirali na različnih koncih, od Stare Gradiške in otoka Ugljana na Hrvaškem do Bileće v BiH, pozneje tudi na Golem otoku. Ženske so bile zaprte v ločenih zaporih - najprej nedaleč od Požarevca v Srbiji, potem pa v posebnem taborišču na otoku Sveti Grgur in nato na Golem otoku.